Jedro

Izpodbijani sklep o denarni kazni v upravni izvršbi ni upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnika, glede na to, da je izdan na podlagi sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 5. 12. 2011. Gre za dovolitev izvršbe za izpolnitev nedenarne obveznosti po drugih osebah oziroma s prisilitvijo v spornem primeru. Ker pa gre v obravnavanem primeru za upravni akt, s katerim ni bilo odločeno o nobenih koristi ali obveznosti tožnika (ni vsebinskega odločanja o zadevi), ampak gre zgolj za prisilno izvršitev že pravnomočno dovoljene izvršbe, tožnik za vložitev tožbe ne izkazuje pravnega interesa.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ v 1. točki izreka odločil, da mora denarno kazen v upravni izvršbi v znesku 2.000 EUR, ki je bila zavezancu zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 06113-983/2011/10 z dne 5. 12. 2011 zavezanec plačati v roku 8 dni po prejemu tega sklepa v korist Ministrstva za okolje in prostor, IRSOP Ljubljana, na račun št. 01100-8450156876 in o tem v roku 3. dni predložiti pisni dokaz o plačilu. V primeru neporavnanja tega zneska jo bo na njegove stroške prisilno izterjala CURS (1. točka izreka). 2. točka izreka določa, da v kolikor ne bo izvršil naloženih obveznosti inšpektorice za okolje Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 06113-983/2011/10 z dne 5. 10. 2011 v novem roku do 7. 5. 2012, bo kot prisilno sredstvo ponovno uporabljena denarna kazen v znesku 2.000 EUR.

2. S pritožbeno odločbo je tožena stranka potrdila odločitev prvostopenjskega organa ter navaja iste dejanske in pravne razloge za odločitev.

3. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je nepravilno izhodišče tožene stranke, da tožnik v roku ni izvršil naloženih mu obveznosti iz odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, št. 06113-983/2011/10 z dne 5. 10. 2011. V upravni spis številka 06113-983/2011/17 je predložil potrdila družbe A. d.o.o. o oddaji oziroma prevzemu odpadkov in navaja, da je z veliko traktorsko prikolico na deponijo prepeljal večino materiala, ki se je nahaja na parceli. Ugotovitev inšpektorja, da naj bi bilo na parceli še za cca 196 kubičnih metrov materiala, je napačna. Iz izreka odločbe, ki je zavezujoča, številka 06113-983/2011/10 z dne 5. 10. 2011, ni razvidna količina in vrsta gradbenih odpadkov, ki jo je potrebno odstraniti, zato ni utemeljena trditev, da tožnik obveznosti, ob dejstvu, da je nesporno, da je določeno količino gradbenega materiala odstranil in zato predložil tudi dokaze, ni izpolnil in mu je potrebno izreči denarno kazen. Ker je ureditvena odločba nejasna ali premalo določna, to ne more biti v škodo stranke. Dejstvo je, da so pravni akti, na katerih temelji izpodbijana odločba, že postali pravnomočni. Kljub temu želi ponovno opozoriti, da se od njega neživljenjsko pričakuje, da se jo iz parcele odstranjuje material, ki sploh ni njegov oziroma ga sam ni navozil na parcelo. Zgodi se lahko, da bo nekdo na parcelo ponovno odložil neki material ali celo odpadke, inšpekcijski organ pa bo štel, da je za to odgovoren tožnik kot lastnik parcele ali celo, da ta še vedno izpolnil obveznosti iz odločbe, številka 06113-983/2011/10 z dne 5. 10. 2011. Izpodbija tudi višino izrečene kazni, ki je previsoka. Skladno z določbo tretjega odstavka 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku sme upravni organ za prisilitev zavezanca prvič izreči denarno kazen, ki ne sme presegati 1.000 EUR. Predlaga, da se izpodbijani sklep o denarni kazni v upravni izvršbi odpravi po opravljeni glavni obravnavi ter sodišče odloči tudi o povrnitvi stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je odločitev organa prve in drug stopnje pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena.

5. Tožba se zavrže. 6. V sporni zadevi je sodišče odločilo po sodniku posamezniku na podlagi tretjega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) glede na to, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi.

7. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Izpodbijani Sklep o denarni kazni v upravni izvršbi ni upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnika, glede na to, da je izdan na podlagi Sklepa o dovolitvi izvršbe, številka 06113-983/2011/12 z dne 5. 12. 2011. Gre za dovolitev izvršbe za izpolnitev nedenarne obveznosti po drugih osebah oziroma s prisilitvijo v spornem primeru. Ker pa gre v obravnavanem primeru za upravni akt, s katerim ni bilo odločeno o nobenih koristi ali obveznosti tožnika (ni vsebinskega odločanja o zadevi), ampak gre zgolj za prisilno izvršitev že pravnomočno dovoljene izvršbe, tožnik za vložitev tožbe ne izkazuje pravnega interesa.

8. Sodišče je tožbo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.