Jedro

Upravni organ prve stopnje je v izpodbijani odločbi ugotovil drugačno dejansko stanje, kot sta ga v predlogu zatrjevali tožeči stranki, predvsem pa tožečima strankama ni omogočil, da bi v postopku navajali dejstva in dokaze, ki bi potrdili njuna zatrjevanja, glede opredelitve spornih objektov.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožečih strank zoper odločbo Upravne enote A. z dne 19. 7. 2004, s katero je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevo tožečih strank za izdajo odločbe o določitvi gradbene parcele k obstoječima gospodarskima objektoma na parc. št. 2242 k.o. B.. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je zakonska podlaga za določitev gradbenih parcel obstoječim objektom podana v 216. členu Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in 47/04 - ZGO-1). V 1. točki 216. člena citiranega zakona je določeno, da se, če obstoječi objekt, zgrajen na podlagi dosedanjih predpisov, še nima določene gradbene parcele, pred dnem uveljavitve tega zakona pa zahteva za določitev funkcionalnega zemljišča še tudi ni bila vložena, na zahtevo njegovega lastnika, gradbena parcela lahko določi v skladu z načrtom gradbenih parcel iz lokacijskega načrta oz. v skladu s pogoji, ki jih v zvezi z velikostjo gradbenih parcel določa prostorski red. Zahtevi za določitev gradbene parcele pa mora biti priložen tisti del lokacijskega načrta, ki prikazuje načrt gradbenih parcel, kadar objekt stoji na območju, ki se ureja z lokacijskim načrtom, oz. predlog načrta gradbene parcele, kadar objekt stoji na območju, ki se ureja s prostorskim redom, ki ga na podlagi ustrezne lokacijske informacije lahko izdela posameznik, ki izpolnjuje pogoje za odgovornega prostorskega načrtovalca in izpisek iz zemljiške knjige ( 2. odstavek 216. člena ZGO-1). Ker lokacijski načrt in prostorski red za Občino A. še nista sprejeta je v skladu s 173. členom Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 - ZUreP-1) v obravnavani zadevi potrebno uporabiti Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za podeželje Občine A. (Uradne objave št. 35/03 - PUP), ki ureja območje, na katerem se nahajata objekta, h katerima je bila dana zahteva za določitev gradbene parcele. Upravni organ prve stopnje, kateremu je sledila tudi tožena stranka je sporna objekta opredelil kot pomožna objekta enostavne konstrukcije za opravljanje kmetijske ljubiteljske dejavnosti, ob uporabi določb Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, ob pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03) in točke 1.9.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1. K takšnim objektom, ki so namenjeni ljubiteljski kmetijski dejavnosti pa 23. člen PUP ne dopušča določitve gradbene parcele oz. funkcionalnega zemljišča. Po 23. členu PUP je možno določiti funkcionalno zemljišče k stanovanjskim stavbam, kmetijam, delavnicam in gospodarskim poslopjem, obravnavana objekta pa ni mogoče uvrstiti med omenjene objekte. Prav tako pa tudi ni podlage za določitev gradbene parcele oz. funkcionalnega zemljišča po določbi 1.3- 23. člena PUP-a, saj iz smiselne vsebine citirane določbe PUP-a nedvomno izhaja, da je možno določiti funkcionalno zemljišče samo k delavnicam in gospodarskim poslopjem, ki niso namenjena kmetijski dejavnosti, temveč gospodarski in poslovni dejavnosti. Ker v obravnavanem primeru ni zakonite podlage za izdajo odločbe o določitvi gradbene parcele po 216. členu ZGO-1 je odločitev organa prve stopnje pravilna in zakonita.

Tožeči stranki izpodbijata odločbo tožene stranke iz razloga nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in na podlagi tega nepravilne uporabe materialnega prava. Toženi stranki očitata, da je napačno opredelila obstoječa pomožna objekta, kot objekta za opravljanje kmetijske ljubiteljske dejavnosti h katerima ni mogoče določiti gradbene parcele. Iz načrta parcele nedvomno izhaja, da se na parc. št. 2242 k.o. B. nahajata dve gospodarski poslopji, ki sta bili zgrajeni pred letom 1967, ki nimata določene gradbene parcele. Iz zemljiškoknjižnega izpiska za to parcelo je razvidno, da je parcela sestavljena iz vinograda v velikosti 865 m2 in dveh gospodarskih poslopij, vsako v velikosti 5 m2. V nadaljevanju citirata določbe Zakona o graditvi objektov ter določbe Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih, ki velja za območje, kjer se nahajata gospodarski poslopji, na osnovi katerih bi tožena stranka morala določiti gradbeno parcelo. Smatrata, da so izpolnjeni vsi pogoji za določitev gradbene parcele, saj na sporni parceli stojita dva obstoječa objekta-gospodarski poslopji, zgrajeni pred letom 1967, ki nimata določene gradbene parcele. Zadevna objekta je šteti za gospodarski poslopji in ne za pomožna objekta, namenjena opravljanju kmetijske ljubiteljske dejavnosti. Gospodarski poslopji imata pravico do določitve gradbene parcele ne glede na velikost, saj noben predpis ne določa ali limitira velikost gospodarskih poslopij, ki so upravičeni do določitve gradbene parcele. Vsem obstoječim objektom je skladno z PUP-om za podeželje predviden in omogočen razvoj, zato je možna sprememba namembnosti objektov in povečanje njihovih kapacitet. Sodišču predlagata, da njuni tožbi ugodi in jima omogoči določitev gradbene parcele skladno z veljavnimi predpisi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Zastopnik javnega interesa, Državni pravobranilec Republike Slovenije, je na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS), prijavil udeležbo, odgovora na tožbo pa ni podal. Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporno, kaj predstavljata v naravi objekta stoječa na parc. št. 2242 k.o. B., h katerima je predlagana določitev gradbene parcele.

Iz upravnih spisov izhaja, da je upravni organ prve stopnje izpodbijano odločbo izdal v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Organ lahko po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oz. predložila stranka v svoji zahtevi ali na podlagi splošno znanih dejstev oz. dejstev, ki so organu znana. ( točka 1, 1. odstavek 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 - ZUP)). Enako lahko stori, če je s predpisom določeno, da se zadevo lahko reši na podlagi dejstev ali okoliščin, ki niso popolnoma dokazane ali se z dokazi le posredno dokazujejo in so dejstva oz. okoliščine verjetno izkazane, iz vseh okoliščin pa izhaja, da je treba zahtevku stranke ugoditi ( 3. točka 1. odstavka 144. člena ZUP).

Tožeča stranka je v svoji vlogi za izdajo odločbe o določitvi gradbene parcele in v k vlogi priloženem projektu št. 15/04/P navedla, da predstavljata sporna objekta na parc. št. 224 k.o. B. v naravi gospodarska objekta. Iz izpodbijane odločbe pa izhaja, da sta sporna objekta pomožna kmetijska objekta za ljubiteljsko kmetijsko dejavnost. Iz upravnih spisov ni moč ugotoviti na osnovi katerih dokazov je tožena stranka prišla do navedenega zaključka. Glede na to, da je tožeča stranka zatrjevala, da predstavljata objekta na parc. št. 2242 k.o. B. gospodarska objekta bi morala tožena stranka v skladu s 145. členom ZUP izvesti posebni ugotovitveni postopek, v katerem bi razjasnila dejstvo za kakšne vrste objektov gre, predvsem pa bi morala dati tožečim strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Upravni organ prve stopnje je v izpodbijani odločbi ugotovil drugačno dejansko stanje, kot sta ga v predlogu zatrjevali tožeči stranki, predvsem pa tožečima strankama ni omogočil, da bi v postopku navajali dejstva in dokaze, ki bi potrdili njuna zatrjevanja, glede opredelitve spornih objekotov. Pri tem sodišče opozarja, da tožeči stranki zatrjujeta, da naj bi bila sporna objekta zgrajena pred letom 1967, ko za gradnjo objektov ni bilo potrebno pridobiti dovoljenj, zato zgolj sklicevanje na prostorske ureditvene akte, ki dopuščajo gradnjo le za potrebe kmetijske dejavnosti, pri določanju namembnosti spornih objektov ne zadostuje.

Tožena stranka v postopku pred izdajo izpodbijanega upravnega akta ni ravnala po pravilih postopka, to pa je vplivalo ali bi lahko vplivalo na zakonitost oz. pravilnost odločitve, zato je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.