Jedro

Ni mogoče avtomatično sklepati, da vnaprej dogovorjeni študijski dopust šteje za neopravičeni izostanek, če delavec po izrabljenem dopustu takoj ne pristopi k izpitu oz. kolokviju (to je na prvi rok, čeprav je rokov več). Nedvomno je tak izostanek upravičen, čeprav delavec, ki študira ob delu, izpite opravlja v kasnejšem roku (ko seveda nima ponovno pravice do študijskega dopusta, ker ga je za določen izpit že izrabil).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, pritožbi tožene stranke pa v celoti in se izpodbijana sodba: - delno spremeni v I. točki izreka tako, da se glasi: "1. Razveljavita se sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici z dne 20.1.1993 in 5.3.1993." - delno razveljavi v delu I. točke izreka, ki se nanaša na odločitev o reintegracijskem zahtevku, ter v 2. odstavku II. točke izreka sodbe (odločitev o stroških postopka) ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu (delno I. točka izreka ter 1. odstavek II. točke izreka) potrdi izpodbijana sodba. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke št. 17/2-93/4 z dne 20.1.1993 ter sklepa sveta tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja (zaradi neupravičenega izostanka z dela več kot pet delovnih dni zaporedoma) ter ugotovitev, da gre v tem primeru za sporazumno prenehanje delovnega razmerja in da se ji omogoči, da se po končanem študiju in delu v tujini ponovno vrne na delo k toženi stranki (I. točka izreka). Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in razsodilo, da je tožeča stranka (pravilno tožena stranka po nasprotni tožbi) A.A. dolžna toženi stranki (pravilno tožeči stranki po nasprotni tožbi) povrniti stroške šolanja in razliko stanovanjskega posojila v skupnem znesku 521.7541,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.2.1993 dalje do plačila v osmih dneh pod izvršbo ter stroške postopka po nasprotni tožbi v znesku 83.904,00 SIT (II. točka izreka). Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožeča stranka se pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je imela dne 31.12.1992 tožnica odobreno odsotnost z dela na račun sobote v januarju 1993, ki je ni mogla nadomestiti v januarju, ker je že 20.1.1993 prejela sklep o prenehanju delovnega razmerja. V času od 4. do 8.1.1993 je bila na študijskem dopustu, tako kot ostalih pet sodelavk, ki so študirale pod enakimi pogoji kot tožnica. Študijski dopust v času od 4. do 8.1.1993 je bil odobren in izkoriščen za celo skupino študentk, kot priprava na izpit, za katerega je bil prvi izpitni rok 10.2.1993. Možnosti za ta izpit pa so bile tudi v drugem in tretjem roku, s tem da študijskega dopusta za ta izpit ne bi mogle več izkoristiti. Izpitni termin so študentke prosto izbirale, prvega roka 10.2.1993 pa ni izkoristila nobena od sodelavk, ki so bile na študijskem dopustu od 4. do 8.1.1993. Za predavanja v času od 11.1.1993 do 15.1.1993 pa je bil odobren študijski dopust celotne skupine študentk, kot izhaja iz obvestila Visoke šole za zdravstvo v Ljubljani. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo izjavo dr. X., saj ta ni v nasprotju z izjavo tožnice. Potrdil je, da sta govorila o sporazumnem prenehanju delovnega rzamerja. Tožnica dne 6.1.1993 ni izjavila direktorju dr. X. in kadrovski službi, da namerava prekiniti z delom in s študijem ter oditi na delo v tujino, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnica v pritožbi pojasnjuje, da ne bi odšla na delo v tujino, če bi vedela, da tožena stranka ne soglaša s sporazumnim prenehanjem delovnega razmerja. Netočna je tudi ugotovitev, da naj bi januarja 1993 tožnica prekinila s študijem. Šele 23.3.1993 je, kot izhaja iz kopije njenega pisma Višji šoli za zdravstvene delavce, zaradi gmotnih težav in previsokih stroškov šolanja, začasno prekinila študij. Kasneje je z lastnim denarjem študij dokončala in diplomirala v naziv višja medicinska sestra. Tožeča stranka prilaga listinske dokaze s tem v zvezi (A6 do A11). Z drugačno presojo že izvedenih dokazov in ob upoštevanju novih bi sodišče prišlo lahko le do zaključka, da je šlo za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Tožnica še poudarja, da je pri priznanju zahtevka iz nasprotne tožbe sodišče odločilo nepravilno zato, ker je vzelo bruto plačo za čas od marca 1991 do decembra 1992, take odločitve pa ni obrazložilo, zato je v tem pogledu podana bistvena kršitev določb postopka. Tožeča stranka predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka, ker so ji bili prisojeni v prenizkem znesku, ne da bi sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj ni priznalo stroškov v celotnem prijavljenem obsegu po nasprotni tožbi. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Navaja še, da je pooblaščenec tožene stranke davčni zavezanec, zato je upravičen do 19% DDV, tožena stranka pa je upravičena tudi do povračila sodnih taks. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožnici naloži plačilo pravdnih stroškov v zvezi z nasprotno tožbo v celoti, tako kot jih je tožena stranka prijavila v stroškovniku. V odgovoru na pritožbo tožeče stranke tožena stranka vztraja pri svojih dosedanjih stališčih in predlaga zavrnitev tožničine pritožbe. Dokazi, ki jih je tožnica priložila svoji pritožbi, so nedopustni. Na podlagi prvega odstavka 286. člena in 3. odstavka 499. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ter ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Na to je tožena stranka opozorila sodišče že na obravnavi dne 28.9.1999. Zato tudi pritožbeno sodišče ne more upoštevati na novo predloženih dokazov, čeprav po mnenju tožene stranke ti dokazi niso v nasprotju z dejstvi, kot jih je ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi. Tožnica stalno spreminja svoje navedbe in prikrojuje izpovedi prič oziroma izvedene dokaze. Dr. X. ni nikoli potrdil, da sta s tožnico govorila o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja. Tožnici ni nihče obljubil, da bo tožena stranka z njo sklenila sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Tožnica je bila najkasneje dne 6.1.1993 trdno odločena, da zapusti toženo stranko in se je zavedala, da bo zaradi tega dolžna povrniti stroške šolanja. Sama je izpovedala, da je 15.1.1993 prekinila s študijem na visoki šoli in da je 19.1.1993 že začela delati pri drugem delodajalcu v Trstu. Izvedeni dokazi, vključno z njeno izpovedjo ter prošnjo za odobritev ugodnejšega načina odplačevanja dolga z dne 7.1.1993, dokazujejo, da je tožnica v začetku leta samovoljno prekinila s študijem in z delom. V kolikor bi sodišče ugotovilo, da 30.12.1992 ni bil prvi dan odsotnosti z dela, naj ugotovi, da je tožnici prenehalo delovno razmerje s kasnejšim datumom. Nedvomno je to najkasneje 19.1.1993, ko se je tožnica po večmesečnih pripravah zaposlila pri delodajalcu v tujini. V celoti pa je utemeljen zahtevek iz nasprotne tožbe, glede na zaposlitev pri drugem delodajalcu in neupravičeno prenehanje s študijem, ter glede na 5. alinejo III. točke pogodbe za študij ob delu. Dejanski strošek oz. škodo predstavljajo bruto osebni dohodki. Pritožba tožeče stranke je le delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa v celoti. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99) dolžno paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, res pa je, da odločitev o stroških postopka ni obrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti, na kar pravilno opozarja pritožba tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Izpodbijana sodba je materialnopravno pravilna v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi ter v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za ugotovitev, da naj bi tožnici sporazumno prenehalo delovno razmerje. Zavrnitev zahtevka tožeče stranke J.V. za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 20.1.1993 ter 5.3.1993 ter reintegracijskega zahtevka pa temelji na zmotni uporabi materialnega prava in je zato nepravilna. Pritožbeno sodišče se zato le deloma strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Pritrditi je potrebno navedbam tožene stranke v odgovoru na pritožbo tožnice, da novih dokazov, predlaganih v pritožbi, ni mogoče upoštevati. Tožeča stranka namreč v pritožbi ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla predložiti do konca glavne obravnave ob pogojih iz 2. odstavka 286. člena ZPP, zato je glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov prekludirana (1. odstavek 337. čl. ZPP). Zato pritožbeno sodišče novih dokazov (A6 do A11) pri odločanju o pritožbi tožnice ni upoštevalo, kljub temu pa je ugotovilo, da je njena pritožba deloma utemeljena, ker ni mogoče pritrditi pravni presoji prvostopenjskega sodišča glede uporabe 6. točke 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91). Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in ugotovilo, da je imela tožnica dne 31.12.1992 odobreno odsotnost na račun sobote, ki bi jo morala oddelati v januarju 1993, vendar je ni nadomestila. Ker tega prostega dne ni nadomestila, naj bi bila neupravičeno odsotna z dela. Dne 1., 2. in 3. januarja so bili prosti dnevi. Od 4.1. do 8.1.1993 pa ji je bila odobrena odsotnost zaradi študija - priprave na izpit (dva dni za pripravo na kolokvij iz dietetike, ki ga ni opravila ter tri dni na račun izpita iz ginekologije in porodništva, za katerega je bil razpisan izpitni rok 10.2.1993, ki ga prav tako ni opravila). Od 11.1. do 15.1.1993 je bila tožnica odsotna zaradi udeležbe na predavanjih. Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje kot pričo zaslišalo P. V. B., tožničino sodelavko, ki je enako kot tožnica obiskovala Višjo šolo za zdravstvene delavce. Navedena priča je potrdila, da so imele medicinske sestre, ki so študirale ob delu, v mesecu januarju predavanja v prostorih tožene stranke in kolokvij iz predmeta dietetika (ter priprave na izpit od 4.1.1993 dalje) in da je bila na predavanjih tudi tožnica, potem pa je odšla na delo k drugemu delodajalcu in predavanj ni več obiskovala. Tudi iz izpovedi M. O., glavne sestre operacijskega bloka, izhaja, da so imele štiri medicinske sestre, ki so skupaj s tožnico obiskovale Višjo šolo za zdravstvene delavce, proste dneve za pripravo na izpit od 4. do 8. 1. 1993 (ko je bil izpit), pri tožnici J. V. pa je na urniku osebja (B2) zapis o prostih dnevih v tem času zbrisala, ker je dobila iz personalne službe informacijo, da tožnica ni več zaposlena pri toženi stranki. Dne 18.1.1993 pa je tožnica izostala z dela brez opravičila, kot je sama izpovedala, isto pa velja za 19.1.1993, ko je že nastopila službo pri drugem delodajalcu v tujini, čeprav je še bila v delovnem razmerju pri toženi stranki (ker je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja izdan šele 20.1.1993). Sodišče prve stopnje je zmotno štelo tožničino odsotnost v času od 4. do 8.1. ter v času od 11. do 15.1.1993 za neopravičeno, saj ni mogoče pritrditi stališču, da se vnaprej dogovorjeni študijski dopust (za kar je v primeru tožnice očitno šlo, saj je bila tožnica odsotna v istih dneh kot druge medicinske sestre, ki so študirale ob delu) šteje za neopravičeni izostanek, če delavec po izrabljenem dopustu takoj ne pristopi k izpitu oz. kolokviju (to je na prvi rok, čeprav je rokov več). Nedvomno je tak izostanek upravičen, čeprav delavec, ki študira ob delu, izpite opravlja v kasnejšem roku (ko seveda nima ponovno pravice do študijskega dopusta, ker ga je za določen izpit že izrabil). Tudi v tožničinem primeru ni mogoče govoriti o neupravičenem izostanku z dela, ker je v januarju še študirala in je bila na študijskem dopustu tako kot ostale sodelavke, ki so študirale ob delu pod enakimi pogoji kot ona. Nesprejemljivo je tudi stališče, da naj bi bil neupravičen izostanek z dela dne 31.12.1992. Odsotnost je tega dne tožnici odobrila nadrejena delavka, zato ne gre za neupravičen izostanek, čeprav prostega dneva ni nadomestila z delom v januarju, ker je 20.1.1993 prejela sklep o prenehanju delovnega razmerja. Izostanki z dela od 31.1.1992 do 15.1.1993 so torej upravičeni, neupravičena pa je tožničina odsotnost z dela od 18. januarja 1993 dalje. Do dneva izdaje sklepa o prenehanju delovnega razmerja dne 20.1.1993 je bila tožnica odsotna le tri delovne dni, zato ni podan pogoj zaporedne neupravičene odsotnosti petih dni. V obravnavanem primeru torej niso bili podani kumulativno določeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja po 6. točki 100. člena ZDR, ki določa, da delavcu s prvim dnem odsotnosti z dela preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ni vrnil na delo. Zato sta izpodbijana sklepa tožene stranke z dne 20.1.1993 in 5.3.1993 nezakonita, tožnici pa je na njuni podlagi nezakonito prenehalo delovno razmerje dne 30.12.1992. Čeprav se je tožnica dne 19.1.1993 zaposlila pri drugem delodajalcu, kar ni sporno, to dejstvo ni odločilno, saj je tožena stranka sklep o prenehanju delovnega razmerja izdala že naslednji dan dne 20.1.1993 (ker je štela, da je tožnica nupravičeno odsotna od 31.12.1992 dalje). Od 18. oz. 19.1.1993 do izdaje sklepa ni minilo pet zaporednih delovnih dni neupravičene odstotnosti. Zmotno pa je stališče pritožbe tožeče stranke, da naj bi šlo v obravnavanem primeru za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Za ugoditev tožbenemu zahtevku v tem delu ni nobene pravne podlage, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. V skladu z 2. točko 1. odstavka 100. člena ZDR delavcu preneha delovno razmerje, če se s pooblaščenim organom v organizaciji oziroma z delodajalcem pisno sporazume, da mu preneha delovno razmerje, z dnem, dogovorjenim v pisnem sporazumu. Ti pogoji pa niso izpolnjeni v primeru, kadar delavec samovoljno zapusti organizacijo in se zaposli drugje, ne da bi sklenil pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja z delodajalcem, tako kot je storila tožnica dne 19.1.1993. Vsebina ustnih dogovorov tožnice z direktorjem tožene stranke ni pravno relevantna. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi. V tem delu pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe in s pravno presojo prvostopenjskega sodišča. Tožnica (oz. toženka po nasprotni tožbi) je študij ob delu prekinila v januarju 1993 in potem, ko se je zaposlila v tujini, ni več obiskovala predavanj, kot je izpovedala priča P. V. B. Poleg tega pa ni nepomembna njena pisna vloga z dne 7.1.1993, s katero je prosila za odobritev ugodnejšega načina odplačevanja dolga, ker se je nameravala zaposliti v tujini. Zato so nastopili pogoji iz 5. alineje III. točke pogodbe za študij ob delu, sklenjene na podlagi sklepa delavskega sveta z dne 4.4.1991, v kateri je določeno, da bo v primeru neupravičenega prenehanja študija oz. samovoljne zapustitve dela pred iztekom roka, ko bi delavec po zaključenem šolanju moral ostati v delovnem razmerju pri delodajalcu (toliko časa, kot je trajalo šolanje), delavec takoj v celoti vrnil toženi stranki vse izplačane stroške šolanja oz. v zvezi s šolanjem, kakor tudi nadomestila osebnega dohodka za čas odsotnosti z dela zaradi šolanja, vse povečano z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Specifikacija terjatve po višini je jasna, tožnica oz. toženka po nasprotni tožbi pa v pritožbi oporeka le dejstvu, da jo je prvostopenjsko sodišče zavezalo, da vrne bruto nadomestilo plače. Taka odločitev oz. takšno tolmačenje pogodbe je povsem pravilno, saj so toženi stranki - tožeči po nasprotni tožbi (delodajalcu) nastali stroški v zvezi z nedokončanim študijem v višini bruto plače, ki jo je v času šolanja izplačevala toženki po nasprotni tožbi. Pritožba tožene stranke, ki izpodbija odločitev o stroških postopka zato, ker ji niso bili priznani v priglašeni višini, je utemeljena. Kot je že omenjeno, sodišče svoje odločitve o stroških, ki jih je tožena stranka po nasprotni tožbi J. V. dolžna povrniti tožeči stranki po nasprotni tožbi, ni utemeljilo, iz podatkov v spisu pa je razvidno, da je priznalo le del priglašenih stroškov. Neutemeljeno ni upoštevalo pripravljalnih vlog (vsaj ena se nanaša izključno na nasprotno tožbo), sodnih taks in 19% DDV. Ker so pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožeča stranka, delno podani, utemeljena pa je tudi pritožba tožene stranke glede stroškov postopka, je pritožbeno sodišče v skladu z določbami 353. člena, 355. člena ter 4. točke 358. člena ZPP razsodilo in sklenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe oz. sklepa. Delno je spremenilo izpodbijano sodbo v I. točki izreka tako, da je razveljavilo sklepa o prenehanju delovnega rzamerja tožnici z dne 20.1.1993 in 5.3.1993. Delno je razveljavilo I. točko izreka, v kolikor se nanaša na odločitev o reintegracijskem zahtevku, ter 2. odstavek II. točke izreka, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka ter v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V ostalem je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu (to je del I. točke izreka, v kolikor se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za ugotovitev, da je tožnici delovno razmerje prenehalo sporazumno, ter 1. odstavek II. točke izreka). Odločitev o stroških postopka v 2. odstavku II. točke izreka je razveljavljena zato, ker mora sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku upoštevati, da je tožnica delno uspela v sporu o prenehanju delovnega razmerja in stroške po tožbi ter stroške po nasprotni tožbi pobotati med seboj, seveda pa mora pri izračunu stroškov po nasprotni tožbi upoštevati, da so bili v izpodbijani sodbi priznani v prenizkem znesku, na kar utemeljeno opozarja pritožba tožene stranke (oz. tožeče stranke po nasprotni tožbi). V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče upošteva, da je tožnici sicer nezakonito prenehalo delovno razmerje dne 30.12.1992, vendar se je 19.1.1993 zaposlila pri drugem delodajalcu, kljub temu pa je vztrajala pri reintegracijskem zahtevku v dosedanjem postopku. Po dopolnitvi dokaznega postopka naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka, vključno s stroški postopka.