Jedro

Opustitev izvedbe dokaza je procesna kršitev relativnega značaja iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa bi jo glede na določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP, tožeča stranka morala uveljavljati takoj, ko je bilo mogoče, torej na samem naroku, na katerem je sodišče njena dokazna predloga zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke tako zoper prvo toženo stranko za plačilo zneska 29.774,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2009 dalje do plačila kot tudi zoper drugo toženo stranko za plačilo zneska 10.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.4.2008 do plačila ter sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.705,51 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338. členu ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke tako zoper prvo kot tudi zoper drugo toženo stranko. Glede posojilne pogodbe z dne 20.8.2008 pritožnik zatrjuje, da je ob sklenitvi posojilne pogodbe pogodbeno voljo za prvo toženo stranko izrazil njegov pooblaščenec I. R. ki je to listino tudi podpisal ter prevzel izposojeni denar od tožeče stranke. Posojilna pogodba je bila podpisana v prisotnosti tožnika, I. R. ter še ene osebe. Sodišče tudi ni pojasnilo razlogov za zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza z vpogledom v kopijo osebnih dokumentov obeh toženih strank. Sodišče tudi ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca za raziskavo podpisov in pisav, kar je izrecno predlagala tožeča stranka. Tožnik je sodišču dostavil le relevanten list iz rokovnika, ker to povsem zadošča, saj drugi deli rokovnika za to zadevo pravno niso pomembni. Tudi glede posojilne pogodbe z dne 15.1.2008 tožnik zatrjuje, da sta tožnik in druga tožena stranka dne 15.1.2008 sklenila posojilno pogodbo, na podlagi katere je tožeča stranka drugo toženi stranki posodila in izročila znesek 10.000,00 EUR. Poslovno knjižico, blok, iz katere izhaja kopija posojilne pogodbe je tožnik nekje založil zaradi česar sodišču ni mogel predložiti na vpogled izvirnika. Sodišče tudi v tem primeru ni izvedlo dokaza za postavitev izvedenca za raziskavo podpisov in pisav ter tudi ni ugodilo dokaznemu predlogu za vpogled v kopijo osebnih dokumentov obeh toženih strank, kjer so vidni njuni podpisi.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani pravdni zadevi je sodišče prve stopnje vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo uveljavljanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) bistvenih kršitev iz 339. člena ZPP. Pri tem se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, ki jih glede odločilnih okoliščin pritožba prav v ničemer ne omaja. Jedro pritožbenih očitkov je usmerjeno v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki pa je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in vanjo ne dvomi. Razlogi zanjo so jasni in prepričljivi ter brez logičnih protislovij.

Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da prvi toženec ni podpisal posojilne pogodbe, temelji na izpovedbi prvega toženca, drugega toženca in zdravstvene dokumentacije, iz katere izhaja, da se je prvi toženec na dan podpisa posojilne pogodbe zdravil v bolnišnici v tujini zaradi pretresa možganov in zloma stegnenice z rano, na eni strani ter na neverodostojni, notranje neskladni tožnikovi lastni izpovedbi, ki je celo v direktnem nasprotju s kasneje spremenjeno trditveno podlago, da je posojilno pogodbo podpisal I. R., kot pooblaščenec prvega toženca. Glede posojilne pogodbe z dne 15.1.2008 pa sodišče izpovedi tožnika, da je drugi toženec podpisal sporno posojilno pogodbo ni verjelo ter je še navedlo, da je nelogično, da bi tožnik drugemu tožencu, kot očetu svojega upnika, izročil 10.000,00 EUR v gotovini, čeprav ni mogel plačati zapadlih računov, ki jih je imel do podjetja prvega toženca.

Pritožbenih očitkov v zvezi z neizvedbo predlaganega dokaza z izvedencem za raziskavo podpisov in pisav ter z vpogledom v kopijo osebnih dokumentov obeh toženih strank, sodišče druge stopnje ne more upoštevati. Da teh dokazov ne bo izvedlo, je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom, ki ga je sprejelo na naroku dne 15.11.2012, ko je kot nepotrebno zavrnilo ostale neizvedene dokaze. Opustitev izvedbe dokaza je procesna kršitev relativnega značaja iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa bi jo glede na določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP, tožeča stranka morala uveljavljati takoj, ko je bilo mogoče, torej na samem naroku, na katerem je sodišče njena dokazna predloga zavrnilo. Ker v pritožbi ne navaja, čemu tega brez svoje krivde ni moglo storiti, se obravnavani očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ne more upoštevati (286.b člen ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama nosi svoje pritožbene stroške.