Jedro

Iz razlage pogodbenih določil (2. odstavek 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih) jasno izhaja, kdo je nosilec pravic in kdo obveznosti iz spornega pogodbenega razmerja in kakšna je njihova vsebina: - Obveznost izpraznitve hiše lahko izpolni le tisti, ki v njej prebiva. Svojo obveznost izpraznitve hiše je tožeča stranka že izpolnila, saj se je iz nje izselila že leta 1982. Izpolnjene obveznosti pa seveda ne more obrniti v svojo pravico, zahtevati od ostalih zavezancev, da postopajo enako.

- Poleg obveznosti izpraznitve je tožeča stranka sprejela tudi obveznost, da bo po potrebi v (novozgrajeni) hiši, ki je njena last, nudila stanovanje vsem stanovalcem, ki so na dan podpisa pogodbe stanovali v stari hiši. Ta obveznost tožeče stranke je hkrati pravica tožene stranke. Tako navedena obveznost kot tudi navedena pravica sta brez pomena, dokler občina ne zahteva izpolnitve obveznosti oziroma izpraznitve in rušitve stare hiše, zato pred tem tožeča stranka ne more zahtevati preselitve tožene stranke.

- Obveznost rušitve hiše je lahko uperjena le na tistega, ki je lastnik hiše, torej na toženo stranko. Tožeča stranka, ki ni lastnica sporne hiše, zato ni nosilka te pogodbene obveznosti, jasno pa je, da tudi ne pravice zahtevati rušitve tuje hiše. Tak poseg v lastninsko pravico drugega je možen le v primeru, če to terja javna korist (8. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in 69. člen Ustave RS). Tožeča stranka pa ne more biti zastopnica javne koristi. - Pravico zahtevati izpraznitev in rušitev sporne hiše ima lahko le občina in sicer v interesu omenjenega varstva prostorskih koristi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka izprazniti hišo v S., ter jo prosto oseb in stvari prepustiti tožeči stranki, da jo bo lahko podrla, potem, ko bo toženki in vsem stanovalcem te hiše, ki so na dan podpisa pogodbe med občino M. in pravdnimi strankami št. 464-624/78-7/4-MO z dne 10.1.1979, v njej stanovali, nudila drugo primerno stanovanje ali stanovanje v njeni stanovanjski hiši v S. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje ali pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da se je s pogodbo, sklenjeno med pravdnima strankama in občino M., zavezala porušiti staro hišo, v kateri biva tožena stranka. Ta jima onemogoča rušenje, zato je upravičena zahtevati, da tožena stranka hišo izprazni. V kolikor tožeča stranka rušitve ne bi opravila, bi jo opravila občina in od nje zahtevala stroške rušitve. Aktivna legitimacija za rušitev je tako tudi na strani tožeče stranke in ne le občine. Vprašanje aktivne legitimacije se presoja po materialnem pravu, podana pa je, kadar je tožnik subjekt uveljavljane materialne pravice. Z odločitvijo, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana v tej pravdi, je sodišče druge stopnje zagrešilo očitane kršitve.

V skladu s 390. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je bila revizija vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. V odgovoru navaja, da tožeča stranka revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni obrazložila in da v okviru revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava izpodbija dejanske ugotovitve.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni (člen 386. ZPP). Če stranka uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, mora opredeliti, katero kršitev uveljavlja in to kršitev tudi utemeljiti, saj splošnih oziroma neobrazloženih trditev o kršitvah postopka revizijsko sodišče, ki po uradni dolžnosti pazi le na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (te sodišči nista zagrešili), ne more upoštevati. Tožeča stranka ne pojasni, v čem naj bi bila bistvena kršitev določb ZPP. Revizijsko izpodbijanje materialnopravne ugotovitve sodišča druge stopnje o neobstoju aktivne legitimacije tožeče stranke v tej pravdi, predstavlja uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, zato jo je revizijsko sodišče presojalo v okviru tega revizijskega razloga. Vprašanje legitimacije v pravdi je (kot v reviziji tožeča stranka tudi sama ugotavlja) materialnopravno vprašanje.

Revizijsko stališče, po katerem je aktivna legitimacija podana, če je tožnik subjekt uveljavljane materialne pravice, vsekakor predstavlja pravilno izhodišče za presojo aktivne legitimacije tožeče stranke v tej pravdi.

V tožbi zatrjevana pravica tožeče stranke, da od tožene stranke zahteva izpolnitev obveznosti, ki naj bi jo imela toženka do obeh tožnikov in katere vsebina naj bi bila izpraznitev in prepustitev hiše na S., da jo bo lahko porušila, naj bi izhajala iz pogodbe št. 464-624/78-7/4-MO z dne 10.1.1979, ki so jo sklenile pravdne stranke na eni strani in občina M. na drugi. Iz pogodbenih določil te pogodbe izhaja, da so se pravdne stranke zavezale, da bodo v šestih mesecih od vselitve v novozgrajeno stanovanjsko hišo oziroma v roku šestih mesecev od izdaje uporabnega dovoljenja, izpraznile in porušile staro stanovanjsko hišo in da bo v primeru, če pravdne stranke navedene obveznosti ne bi izpolnile, izpraznitev in rušitev hiše opravila občina na njihove stroške. Hkrati so se pravdne stranke zavezale, da bodo v novozgrajeni hiši po potrebi nudile stanovanje vsem stanovalcem, ki so v času podpisa pogodbe stanovali v stari hiši. Navedena pogodba je bila sklenjena na podlagi lokacijske dokumentacije, z namenom pridobitve podlage za gradbeno dovoljenje za nadomestno gradnjo (revizijska navedba). Iz navedenega jasno izhaja, da občina v tem pogodbenem razmerju ni nastopala kot subjekt civilnopravnih premoženjskih pravic temveč kot oblast, v interesu varstva prostorskih koristi.

Iz razlage pogodbenih določil (2. odstavek 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih) pa tudi jasno izhaja, kdo je nosilec pravic in kdo obveznosti iz spornega pogodbenega razmerja in kakšna je njihova vsebina: - Obveznost izpraznitve hiše lahko izpolni le tisti, ki v njej prebiva. Svojo obveznost izpraznitve hiše je tožeča stranka že izpolnila, saj se je iz nje izselila že leta 1982. Izpolnjene obveznosti pa seveda ne more obrniti v svojo pravico, zahtevati od ostalih zavezancev, da postopajo enako.

- Poleg obveznosti izpraznitve je tožeča stranka sprejela tudi obveznost, da bo po potrebi v (novozgrajeni) hiši, ki je njena last, nudila stanovanje vsem stanovalcem, ki so na dan podpisa pogodbe stanovali v stari hiši. Ta obveznost tožeče stranke je hkrati pravica tožene stranke. Tako navedena obveznost kot tudi navedena pravica sta brez pomena, dokler občina ne zahteva izpolnitve obveznosti oziroma izpraznitve in rušitve stare hiše, zato pred tem tožeča stranka ne more zahtevati preselitve tožene stranke.

- Obveznost rušitve hiše je lahko uperjena le na tistega, ki je lastnik hiše, torej na toženo stranko. Tožeča stranka, ki ni lastnica sporne hiše, zato ni nosilka te pogodbene obveznosti, jasno pa je, da tudi ne pravice zahtevati rušitve tuje hiše. Tak poseg v lastninsko pravico drugega je možen le v primeru, če to terja javna korist (8. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in 69. člen Ustave RS). Tožeča stranka pa ne more biti zastopnica javne koristi. - Pravico zahtevati izpraznitev in rušitev sporne hiše ima lahko le občina in sicer v interesu omenjenega varstva prostorskih koristi. Glede na navedeno, tožeča stranka iz navedene pogodbe ne more izvajati svoje aktivne legitimacije, zato je izpodbijana odločitev o zavrnitvi njenega tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, odgovor tožene stranke nanjo pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, je revizijsko sodišče o stroških revizijskega postopka odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (1. odstavek 166. člena in 1. odstavek 154. in 155. člena ZPP).