Jedro

V izpodbijani odločbi je neskladno s prostorskimi akti in potrdilom o namenski rabi prostora ugotovljeno, da sodi zemljišče parc. št. 243/7 k.o. ... pod dejavnost ostali poslovni nameni. Glede na to, da sodi predmetno zemljišče v območje centralnih dejavnosti, so tukaj glede na vsebino te dejavnosti, določene s Pravilnikom o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega prostorskega načrta, mogoče - razen oskrbnih in storitvenih dejavnosti - tudi družbene dejavnosti in bivanje. Za ta dva namena uporabe pa 9. člen Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Ruše predvideva drugačno (bistveno nižjo) odmero točk kot za „ostale poslovne namene“.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave RS, št. DT 4224-7998/2018-001867-09-130-15 z dne 27. 8. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 382,47 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bilo tožeči stranki odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2018 za objekte v k.o. ...: parc. št. 243/5, nezazidano stavbno zemljišče – stanovanjski objekti v višini 88,94 EUR in parc. št. 243/7, nezazidano stavbno zemljišče – ostali poslovni nameni v znesku 4.003,10 EUR, torej skupaj 4.092,04 EUR. Tožeča stranka se je zoper to odločitev pritožila, Ministrstvo za finance pa je njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zgoraj navedeni odločitvi temeljita na določbah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Ruše (v nadaljevanju Odlok), po katerem se v skladu z 58. členom Zakona o stavbnih zemljiščih - ZSZ plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. V zvezi z odmero nadomestila za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča iz izpodbijanih odločb izhaja, da je zemljišče parc. št. 243/5 nezazidano stavbno zemljišče na območju, razvrščenem za stanovanjske namene. Tožeča stranka je v pritožbi zoper prvostopno odločbo izpodbijala odločitev glede zemljišča parc. št. 243/7, ki je razvrščeno v območje ostali poslovni nameni. Glede tega drugostopni organ v obrazložitvi pojasnjuje, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje na območju, katerega določi občina s svojim predpisom, pri čemer lahko občine določijo plačevanje nadomestila le za komunalno opremljeno zemljišče. 3. Drugostopni organ ugotavlja, da je v konkretni zadevi sporno, ali je pri izračunu nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča parc. št. 243/7 k.o. ... pravilno odmerjeno 500 točk glede na vrsto dejavnosti oziroma namen uporabe – ostali poslovni nameni po 10. členu Odloka. Namembnost stavbnega zemljišča je ena izmed okoliščin, ki se v skladu z 61. členom ZSZ upošteva pri določanju nadomestila. Tožniku je bilo le-to odmerjeno na podlagi veljavnega Odloka in na podlagi prostorskega akta, ki je veljaven na območju parcele. Predmetna parcela leži na območju, kjer veljajo določila Odloka o zazidalnem načrtu za del naselja Bezena in določila Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Ruše, ki za predmetno parcelo določajo podrobnejšo namensko rabo - območja centralnih dejavnosti in predvidevajo gradnjo poslovno storitvenega objekta (P). Z navedenim je bil tožnik tekom postopka pred upravnim organom seznanjen.

4. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je navedeno zemljišče glede na vrsto namenske rabe prostora namenjeno oskrbnim, storitvenim in družbenim dejavnostim ter bivanju in ne poslovno storitvenim, kot to navaja Občina Ruše v mnenju. Glede na to je razvrstitev navedene nepremičnine v izpodbijani odločbi materialno pravno napačna, saj kot namen uporabe zemljišča določa - ostali poslovni nameni, kamor pa družbene dejavnosti izobraževanje, vzgoja, šport ne spadajo in je že iz tega razloga določitev višine nadomestila napačna. Občina je posamezne dejavnosti neustrezno točkovala glede na oceno ugodnosti pri pridobivanju dohodka. Pri tem gre za večkratne razlike med samimi conami kot tudi razlike v isti coni za posamezne zavezance glede na ugodnosti, ki naj bi jih ti dosegali. Tako je nadomestilo za poslovni namen pet krat višje kot nadomestilo za družbene dejavnosti. Po mnenju tožeče stranke je Občina Ruše ta merila uporabila oziroma opredelila arbitrarno. Glede na določbo 9., 1o. in 11. člena Odloka tožeča stranka navaja, da je treba upoštevati sorazmerje med ugodnostjo in s tem zavezanimi bremeni, ki jih z različnim urejanjem pravnih položajev občina nalaga posameznim zavezancem. Arbitrarnost po mnenju tožeče stranke temelji na dejstvu, da občina ni uporabila nobenih podatkov pri določitvi sorazmerja med posameznimi obremenitvami po kriteriju ugodnosti pri pridobivanju dohodka, glede na razvrstitev nepremičnine v določeno območje in glede na predvideno namembnost dejavnosti, ki jo bo tam opravljala, in temelji na podlagi proste presoje. Tožeča stranka se sklicuje na nezakonitost in neustavnost 9., 10. in 11. člena Odloka ter kršitev načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Občina bi morala pred določitvijo meril za odmero višine nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča pridobiti podatke o dohodku v posamezni dejavnosti in nato normativno glede na različnost pridobivanja dohodka po dejavnostih sorazmerno ugotovljeni neenakosti določiti oziroma opredeliti merila, česar pa ni storila. Tožeča stranka navaja, da bo vložila ustavno pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Ruše. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi oziroma ugotovi njeno nezakonitost. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Sodišče je s sklepom, št. II U 360/2019-10 z dne 10. 2. 2022 v skladu s 3. alineo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo, da bo v zadevi odločilo po sodniku posamezniku. Predmet presoje namreč je, ali je glede na s prostorskimi akti določeno namensko rabo predmetnih zemljišč tožena stranka pravilno odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. 7. Tožba je utemeljena.

8. Obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča izhaja iz v tem delu še vedno veljavnega Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84, Uradni list SRS, št. 18/84), ki v 58. členu določa, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja; na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev; na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt, in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim, kanalizacijskim in električnim omrežjem.

9. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi občina, pri tem pa upošteva zlasti: opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve na te objekte in naprave; lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča; izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih in merila za oprostitev plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (61. člen ZSZ/84).

10. Nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča se plačuje od površine nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je po prostorskem izvedbenem načrtu določeno za gradnjo oziroma, za katero je pristojni organ izdal lokacijsko dovoljenje (prvi odstavek 60. člen ZSZ/84).

11. Odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča izda davčni organ, kjer nepremičnina leži (403. člen ZDavP-2). Ta izda odločbo po uradni dolžnosti na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke, ki veljata na dan 1. januarja leta, za katero se določa nadomestilo. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi zavezancem davčni organ na podlagi podatkov občine do 31. marca za tekoče leto oziroma v treh mesecih po prejemu podatkov, ki mu jih posreduje občina (404. člen ZDavP-2).

12. Tožena stranka je v skladu z določbo 404. člena ZDavP-2 pri odločanju uporabila Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Ruše (v nadaljevanju Odlok). Ta glede na vrste dejavnosti oziroma namen uporabe razvršča stavbna zemljišča na: stanovanjske namene, počitniške namene, družbene dejavnosti in javne funkcije ter ostale poslovne namene (8. člen Odloka). V 9. členu Odlok v tabeli določa število točk glede na območje, v katerem se nahaja zemljišče in glede na zgoraj navedeno vrsto dejavnosti oziroma namen uporabe.

13. Tožeča stranka s tožbo izpodbija odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za nezazidano stavbno zemljišče parc. št. 243/7 k.o. ...

14. Sodišče je v predmetni zadevi dne 5. 7. 2022 in 13. 9. 2022 opravilo naroka za glavno obravnavo. V dokaznem postopku je vpogledalo predložene listine in zaslišalo tožnika. Potrdilo o namenski rabi zemljišča potrjuje, da je po Odloku o zazidalnem načrtu za del naselja Bezena in Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Ruše to zemljišče po namenski rabi prostora območje stavbnih zemljišč, po podrobnejši namenski rabi pa območje centralnih dejavnosti.

15. Tožnik je zaslišan povedal, da ocenjuje odmero točk po določbah Odloka po posameznih dejavnostih kot nesorazmerno, razen tega pa, da mu prostorski akti na predmetnem zemljišču dovoljujejo tudi gradnjo stanovanj, saj gre za centralne dejavnosti.

16. Tožena stranka je v postopku pojasnila, da je vsebina „območja centralnih dejavnosti“ definirana s Pravilnikom o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega prostorskega načrta ter pogojih za določitev območij sanacij razpršene gradnje in območij za razvoj in širitev naselij (v nadaljevanju Pravilnik o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega prostorskega načrta).

17. V izpodbijani odločbi vrsta dejavnosti, ki se izvaja na predmetnem zemljišču, ni bila ugotovljena, kot namenska raba pa je opredeljeno „območje centralnih dejavnosti“. Vsebina namenske rabe „območja centralnih dejavnosti“ je določena s Pravilnikom o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega prostorskega načrta in sicer v točki I.2 Priloge 1. Tukaj je določeno, da so območja centralnih dejavnosti namenjena oskrbnim, storitvenim in družbenim dejavnostim ter bivanju.

18. Pravilnik območja centralnih dejavnosti še nadalje definira kot _osrednja območja centralnih dejavnosti_, kot so območja historičnega ali novih jeder, kjer gre pretežno za prepletanje trgovskih, oskrbnih, storitvenih, upravnih, socialnih, zdravstvenih, vzgojnih, izobraževalnih, kulturnih, verskih in podobnih dejavnosti ter bivanje; ter _druga območja centralnih dejavnosti_, kjer prevladuje določena dejavnost, razen stanovanj. Iz prostorskih aktov (in podatkov spisa) ni razvidno, da bi bilo zemljišča, to je parc. št. 243/7 k.o. ..., nadalje opredeljeno kot osrednje območje centralnih dejavnosti ali _druga_ območja centralnih dejavnosti.

19. Glede na to je torej na tem območju mogoča dejavnost, kot jo določa Pravilnik o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega prostorskega načrta v točki I.2 Priloge 1, za območja centralnih dejavnosti, ta pa zajema oskrbne, storitvene in družbene dejavnosti ter bivanje. To pa pomeni, da se po namenski rabi lahko na predmetnem zemljišču odvijajo tako družbene dejavnosti in bivanje kot oskrbne in storitvene dejavnosti.

20. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Ruše glede na vrsto dejavnosti in namen uporabe ločuje na: stanovanjske namene, počitniške namene, družbene dejavnosti in javne funkcije ter ostale poslovne namene. Kaj zajema dejavnost „ostali poslovni nameni“ v Odloku ni definirano, prav tako jih ne definirajo prostorski akti.

21. Po obrazloženem sodišče ugotavlja, da je v izpodbijani odločbi neskladno s prostorskimi akti in potrdilom o namenski rabi prostora ugotovljeno, da sodi zemljišče parc. št. 243/7 k.o. ... pod dejavnost ostali poslovni nameni. Glede na to, da sodi predmetno zemljišče v območje centralnih dejavnosti, so tukaj glede na vsebino te dejavnosti, določene s Pravilnikom o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega prostorskega načrta, mogoče - razen oskrbnih in storitvenih dejavnosti - tudi družbene dejavnosti in bivanje. Za ta dva namena uporabe pa 9. člen Odloka predvideva drugačno (bistveno nižjo) odmero točk kot za „ostale poslovne namene“.

22. Glede na povedano je bila pri izdaji izpodbijane odločbe napačno ugotovljena vsebina dejavnosti, ki se lahko opravlja na območju centralnih dejavnosti, saj določba I.2 Priloge 1 Pravilnika, ki določa njeno vsebino, ni bila uporabljena. Zato je sodišče, ker je bilo s tem napačno uporabljeno materialno pravo, na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom tega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek.

23. Ker je sodišče tožbi ugodilo zaradi napačne uporabe materialnega prava, kot je zgoraj obrazloženo, se sodišče z drugimi tožbenimi razlogi in navedbami ni ukvarjalo.

24. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Tožnika na glavni obravnavi ni zastopal odvetnik, zato se mu za zastopanje na glavni obravnavi stroški ne priznajo. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, priznajo pa se mu tudi stroški v višini 10 % od zneskov določenih v prejšnjem členu (4. člen Pravilnika), ker je zadevo še dodatno pojasnil z obrazloženo vlogo. Skupaj je sodišče tožniku odmerilo stroške v višini 313,50 €, ki jih je z 22 % DDV, to je znesek 382,47 €, naložilo v plačilo toženi stranki.