Jedro

Niso sprejemljiva zatrjevanja obt., da je očitana mu dejanja izvršil zaradi groženj tretjega, tudi če so te obstajale, teh ni jemal resno. Ne pred izvršitvijo in ne med njo obt. tega ni nikoli izrecno pojasnil in tudi ne priznava policiji.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca in zagovornika obtoženega A. G. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi A. G. se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obtoženi A. G. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki I. odstavka 212. člena KZ v zvezi s I. odstavkom 211. člena KZ in členom 22 KZ. Za to kaznivo dejanje mu je sodišče prve stopnje določilo kazen enega leta in enega meseca zapora. To je nato, skladno določilom I. odstavka 110. člena KZ obtoženemu A. G. preklicalo pogojni odpust s prestajanja kazni po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. Ks 14/2005 z dne 3.6.2005 in mu, po III. odstavku 110. člena KZ kot določeno kazen štelo kazen dveh let, petih mesecev in šestnajst dni zapora, izrečeno z prej navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Celju, katero obtoženi še ni prestal. Po določilih KZ o steku mu je nato, z upoštevanjem navedenih določenih kazni izreklo enotno kazen treh let in štirih mesecev zapora, vanjo pa po določilih I. odstavka 49. člena KZ vštelo čas odvzema prostosti in čas prebit v zaporu od 1.5.2006 od 14.25 ure dalje. Po II. odstavku 52. člena KZ sodišče prve stopnje ni preklicalo pogojne obsodbe, obdolžencu izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu, opr. št. K 154/2001 z dne 16.1.2006. Nadalje je bilo odločeno, da mora obtoženi plačati oškodovanki S. P. 5.000,00 SIT (28,86 EUR), oškodovancu S. Z. 250.000,00 SIT (1.043,23 EUR), oškodovanki L. P. 62.000,00 SIT (258,72 EUR), oškodovanki J. T. 130.000,00 SIT (542,48 EUR), oškodovancu F. Š. 43.000,00 SIT (179,43 EUR), oškodovancu D. L. 18.000,00 SIT (75,11 EUR) in oškodovancu J. P. 8.000,00 SIT (33,38 EUR), s presežkom priglašenih premoženjskopravnih zahtevkov pa so bili oškodovanci S. P., S. Z. in J. P. napoteni na pravdo. Obtoženemu so bile odvzete še zasežene registrske tablice z oznako CE U7-053 (II. odstavek 69. člena ZKP - pravilno KZ). Po določilih IV. odstavka 95. člena ZKP je bil obtoženi oproščen povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP, odločeno pa še, da po I. odstavku 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki zagovornika obremenjujejo proračun. Z isto sodbo je bil obtoženi A. G. po določilih 3. točke člena 358 ZKP oproščen nadaljnjega očitanega mu kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki I. odstavka 212. člena KZ v zvezi s I. odstavkom 211. člena KZ in členom 22 KZ. Za ta del kazenskega postopka je bilo odločeno, da po I. odstavku 92. člena ZKP njegovi stroški iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena istega zakona ter potrebni izdatki obtoženca in nagrada zagovornika, obremenjujejo proračun.

Proti obsodilnemu delu te sodbe sta se pritožila okrožni državni tožilec Okrožnega državnega tožilstva v C. in obtoženčev zagovornik. Prvi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zgolj v njeni odloči o obtožencu izrečenih kazenskih sankcijah. Predlaga, da sodišče druge stopnje tej ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni v navedeni odločbi tako, da zviša obtožencu izrečeno kazen za sedaj obravnavano kaznivo dejanje na dve leti zapora, zviša pa tudi izrečeno mu enotno kazen na štiri leta in pet mesecev zapora, vanjo pa všteje čas katerega je ta prebil v priporu. Tudi zagovornik obtoženega izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v njeni odločbi o kazenskih sankcijah, ob tem pa uveljavlja še pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Višji državni tožilec - svétnik Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije - Zunanjega oddelka v C. F. H. predlaga, da se pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se obtožencu določena kazen za sedaj obravnavano kaznivo dejanje zviša na dve leti zapora, enotna izrečena mu kazen pa na štiri leta in tri mesece zapora, pritožba obtoženčevega zagovornika pa zavrne kot neutemeljena.

Pritožbi nista utemeljeni.

Čeprav zagovornik obtoženega v vloženi pritožbi razen pri štirih v okvir obtožencu očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine obseženih dejanj ne osporava pravilnosti in popolnosti po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja, sodišče druge stopnje ugotavlja, da ima to prav, ko pri vseh za katere obtožba trdi, da so bila storjena ali poskušena na posebno predrzen način, to šteje za pravilno. Kot izhaja iz dokazov izvedenih na glavni obravnavi, obrazloženih v razlogih izpodbijane sodbe je obtoženec v vseh teh primerih deloval z izjemno visoko stopnjo tveganja, da bo pri izvršitvi kaznivega dejanja ali neposredno po njej prijet ali vsaj prepoznan kot storilec. Dejanja je namreč izvrševal podnevi, v odklenjenih stanovanjih oziroma hišah, v bližini oškodovancev in drugih oseb, ko se je z nekaterimi od njih celo pogovarjal, po dejanjih opisanih pod točko 3 in 11 izreka sodbe sodišča prve stopnje pa celo prijet in obravnavan s strani policije. Gre seveda za izvrševanje oziroma poskus izvršitve kaznivih dejanj tatvin, kateri izrazito odstopa od običajnega načina njihove storitve in ga je zato opredeliti tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Takšno stališče je zavzela tudi že sodna praksa (odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 426/2006 z dne 19.4.2007).

Glede na povedano ni mogoče slediti zatrjevanju zagovornika, da obtoženemu ni dokazana storitev kaznivega dejanja opisanega pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, storjenega na škodo J. I. na predrzen način. Zagovora obtoženega in izpoved oškodovanke se ujemata saj sta oba pojasnila, da ga je oškodovanka, katera je bila v hiši zalotila, ko je prihajal iz kabineta kjer je pregledoval predale, v hišo pa prej prišel skozi odklenjena vhodna vrata. Ker sta se za tem pogovarjala in mu je oškodovanka celo dovolila telefonirati si ga je zapomnila in ga prepoznala že ob prepoznavi po pokazanih ji fotografijah na policiji, zapisnik o tej prepoznavi pa je dobil moč dokaza s tem, kar je pojasnila na glavni obravnavi, ko je takratne ugotovitve potrdila. Glede na to, da je obdolženi v sobi odpiral predale ni razlogov za dvom, da je v hišo prišel prav z namenom, da bi v njej izvršil tatvino. To pa je tudi v tem primeru storil na način, kateri izrazito odstopa od običajnega pri tovrstnih kaznivih dejanjih. Dejstvo, da je v hišo vstopil skozi odklenjena vhodna vrata in to sredi belega dne mu je dalo vedeti, da ta ni prazna ampak so v njej ljudje, čeprav morda teh takoj ob vstopu ni zaznal. To je obtoženi, če ne zaradi drugega vedel že zaradi izkušenj pridobljenih pri dejanju katerega je storil 3 dni prej na škodo H. in J. B. (dejanje pod točko 1 izreka sodbe). Kljub temu je tvegal, tudi na račun tega, da bo bodisi prijet, bodisi zaloten, kar se je kasneje zgodilo. To pa seveda pomeni, da je tudi to dejanje obtoženec skušal storiti na posebno predrzen način.

Ne drži tudi nadaljnja navedba zagovornika obtoženega, ko ta v pritožbi meni, da obtožencu ni dokazana storitev nadaljnjega kaznivega dejanja opisanega pod točko 3 izreka sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s katerim bi naj sodišče prve stopnje zagrešilo še bistveno kršitev določb kazenskega postopka, očitno tisto iz II. odstavka 371. člena ZKP. V zvezi s tem kaznivim dejanjem je pritrditi sodišču prve stopnje, da ne le iz izpovedi oškodovanke M. G. ampak tudi zagovora obtoženega izhaja, da je bilo navedeno kaznivo dejanje res poskušano na način, katerega je iz razlogov navedenih v izpodbijani sodbi šteti za drznega, zlasti pa, da ga je res storil prav obtoženi A. G.. Zagovor obtoženega, kateri je na podoben način v tistem času izvršil nadaljnja v tem postopku mu očitana dejanja, se namreč sklada z izpovedjo oškodovanke v toliko podrobnostih, da že zaradi tega ni moč dvomiti, da ga je storil na zatrjevani način. Temu ne nasprotuje tudi navedba oškodovanke dana na glavni obravnavi, da je bil storilec res tam prisotni obtoženi. Gre le za enega izmed dokazov katerega je sodišče prve stopnje ocenjevalo skupaj z drugimi izvedenimi glede tega dejanja in ne gre za dokaz pridobljen na podlagi prepoznave, saj ta v smislu določil člena 242 ZKP sploh ni bila opravljena. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Da je priči verjeti, da je bil storilec prav obtoženi pa potrjuje dejstvo, da je bil v hiši zaloten in se je z njim pogovarjala in tudi zapomnila.

Obtoženemu je v celoti dokazana storitev nadaljnjega v pritožbi njegovega zagovornika izpostavljenega dejanja, opisanega pod točko 4 izreka sodbe sodišča prve stopnje. Tudi pri tem dejanju ni moč dvomiti, da ga je res storil, na zatrjevani drzni način obtoženi. Ne le, da to priznava sam, da je bil storilec on, nedvomno izhaja iz izpovedbe priče S. P., sosede oškodovancev, katera ga je, ko je odhajal iz hiše videla in tudi prepoznala na fotografijah pokazanih ji na policiji. Značaj dokaza tej prepoznavi daje njeno zaslišanje na glavni obravnavi na kateri je pojasnila njen potek in dejstvo, da je storilec obtoženec. Zadeve pri tem ne more spremeniti okoliščina, da odvzeti predmeti, zlasti denar pri obtožencu niso bili najdeni, zlasti pa to, da se vrednost odvzetega denarja razlikuje med tem, kar je povedal obtoženi in tem, kar je zatrdil oškodovanec S. Z.. Sodišče je v dvomu, ko dejansko ni bilo potrjeno, da je oškodovanec razpolagal tudi že z aro katero je omenjal, saj iz dokaza, katerega je predložil izhaja, da jo je prejel tri dni po storitvi dejanja, v navedeni okoliščini verjelo obtoženemu. Pri tem ni videti razloga zakaj mu ne bi verjelo, ko tudi on pove, da je bil del denarja v tolarjih, del pa v evrih, kateri so bili kasneje zamenjani, kar le še pritrjuje zaključku, da si je v resnici imel možnost zapomniti vrednost vzetega denarja.

Sodišče druge stopnje ne vidi razlogov za dvom tudi v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja glede obtožencu očitanega kaznivega dejanja pod točko 8 izreka sodbe sodišča prve stopnje. Tako kot pri ostalih kaznivih dejanjih se tudi v tem primeru zagovor obtoženega in izpoved oškodovanca N. G. ujemata v podrobnostih, pri čemer obtoženec ne trdi, da je tja prišel iz drugega razloga kot tega, da tudi v tem primeru izvrši tatvino, če je le mogoče denarja. Pri tem zadeve ne more spremeniti okoliščina, da je oškodovanca, ko ga je ta zalotil vprašal po mleku, saj mu je nekaj pač moral odgovoriti. Na njegov namen pa kažejo nadaljnje okoliščine, tudi ta, da se je predno je v prostor vstopil, sezul. Gre za okoliščino katera kaže, da je dejanje, katero je ostalo pri poskusu, želel izvršiti tako, da bi bil čimmanj slišan, tudi takrat, ko bi nadaljeval z pregledovanjem drugih prostorov v katere je imel namen vstopiti, pa bil pri tem zaradi ravnanja oškodovanca preprečen. Ko h povedanemu dodamo še to, da so bili v sosednjih prostorih ljudje ni dvoma, da je tudi to obtoženčevo ravnanje šteti za takšno, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Zaradi povedanega je storitev obtožencu očitanih kaznivih dejanj, katere je sodišče prve stopnje iz razlogov navedenih v izpodbijani sodbi pravilno pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje, v objektivnem smislu v celoti dokazana. Sprejemljiva je namreč nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vsa dejanja obtoženec storil v krivdni obliki direktnega naklepa in bil takrat prišteven. Povedanega ne morejo spremeniti obširna zatrjevanja pritožnika s katerimi skuša prikazati, da je obtoženi to kar je storil, storil zaradi ravnanja priče D. K., katerega kličejo F., saj naj bi mu ta grozil, kar naj bi pri njemu, tudi zaradi izkušenj med prestajanjem kazni zapora, ko je bil spolno zlorabljen, povzročilo stanje, da se je v očitano mu kriminalno dejavnost spustil, čeprav sam od nje ni imel ničesar in tudi ne potrebe zanjo. Sodišče prve stopnje je navedene trditve obtoženca, podane že v teku postopka na prvi stopnji, preverjalo z za to razpoložljivimi dokazi. Ti so pokazali, da se obtoženi in priča K. poznata, saj slednji tega ni zanikal, kot tudi ne tega, da se je obtoženi pri njemu svoj čas zadolžil. Razlika med njima je v vprašanju ali je obtoženi dolg poravnal ali ne oziroma ali je priča njegovo plačilo zahteval, pri čemer okoliščine, da so K. v bližini in na dvorišču hiše kjer stanuje obtoženi videle tudi zaslišane priče (M. in M. R.) katere so bile seznanjene tudi s tem, da bi mu naj grozil (zlasti priča T. R.) govori v prid trditvi, da dolg s strani obtoženca vendarle še ni bil poplačan v celoti in da je njegovo poplačilo, lahko tudi na način, kot trdi obtoženi in temu izrecno ne nasprotuje niti izpoved priče - policista A. L., od njega zahteval. Tudi, če je v tem šlo za grožnje, pa je več kot očitno, da jih obtoženi ni jemal resno in da zaradi tega sedaj očitanih kaznivih dejanj ni izvrševal ampak takšna njegova trditev predstavlja le obliko njegovega zagovora, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Ni namreč prezreti, da bi se zatrjevanih groženj, povezanih s poplačilom s strani K. obtoženi lahko rešil na preprostejši bolj učinkovit način. Če bi se ga res bal in je za to, kot trdi vedela tudi njegova partnerka bi ta verjetno storila vse, da bi bile zahteve K. izpolnjene, kar je bila sposobna storiti, saj naj bi, kot trdi obtoženi razpolagala z milijoni (l. št. 121 spisa). Pa tudi, če ta tega ne bi storila, je imel obtoženec možnost izsiljevanje K. prijaviti na policiji v času, ko še ni začel izvršiti kaznivih dejanj ali vsaj med izvrševanjem teh in to z določno navedbo groženj in ravnanj navedene priče. Te ne bi smele biti takšne kot so bile dane, sicer ob obravnavanju drugih kaznivih dejanj priči L., saj te niso zadostovale za resen poseg policije, kar pomeni, da je očitek pritožbe o neprofesionalnosti dela te, neutemeljen. Iz v spisu se nahajajočih poročil policijskih postaj na katera se sklicuje tudi sodba sodišča prve stopnje namreč izhaja, da kaj takšnega obtoženi ni nikoli storil, ne drži pa tudi njegova trditev, da je v zvezi z grožnjami rabil pomoč zdravnikov v V.. Še več, če ne drugega bi obtoženi, če bi bilo to kar trdi res, poslušal vsaj pričo M. R. katera mu je svetovala takšno prijavo na policiji, kot je to potrdila zaslišana kot priča. Da zatrjevane grožnje D. K. niso tiste, ki so obtoženca privedla k storitvi obravnavanih dejanj govore nadaljnje v postopku ugotovljene okoliščine. Ni mogoče prezreti, da prav v nobenem primeru oškodovanci in priče pri izvrševanju obravnavanih kaznivih dejanj ob obtožencu ali vsaj tam v bližini, niso videle drugega moškega. Ravno nasprotno, trditev obtoženca, da ga je v bližino hiš v katero je šel pripeljal K. in mu te tudi pokazal, je izpodbito vsaj v dveh primerih. Gre za kaznivo dejanje pod točko 1, ko je obtoženi takšno svojo trditev kasneje pod težo dokazov spremenil, saj se je izkazalo, da ga je takrat v bližini čakala oseba ženskega spola, kot trdi obtoženi njegova partnerka. Podobna je situacija pri dejanju pod točko 11 izreka sodbe sodišča prve stopnje saj kljub takojšnji obširni akciji domačinov in policije v L. ni bilo najti priče K., ampak je bil ustavljen nekdo drug, za katerega se je izkazalo, da z zadevo nima nič skupnega. Še pomembneje pa je, da je bilo v tem primeru ugotovljeno, da se je obtoženi v L. pripeljal s avtomobilom bele barve, na katerem je imel nameščene tablice drugega, iz prometa že odvzetega avtomobila, katera nista bila v lasti ali posesti K.. Prav avto bele barve in enake znamke pa je bil viden še v nekaterih drugih primerih (npr. pri dejanju pod tč. 4 izreka sodbe sodišča prve stopnje). Gre kot rečeno za dejstva, katera dodatno potrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje v tem delu, ko torej obtožencu ni moč verjeti, da se je zaradi ravnanj in zahtev navedene priče znašel v stanju, ko se temu ni več mogel upreti. To pa seveda pomeni, da sodišče prve stopnje ni imelo prav nobenega razloga, tudi ne zaradi morebitnega vpliva tega dokaza na odmero kazni obtožencu, v postopku angažirati izvedenca - psihiatra. Odgovor na vprašanje kako bi naj obtoženi razumel grožnje priče K. namreč ni potreben, saj te, kot rečeno, na njegovo početje, tudi če je do njih prihajalo, niso vplivale, kar je v razlogih izpodbijane sodbe pojasnilo že tudi sodišče prve stopnje.

V zvezi z vloženima pritožbama je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbi o obtožencu izrečenih kazenskih sankcijah. Medtem, ko zagovornik obtoženega meni, da bi bilo pri odmeri te potrebno upoštevati mnenje že prej omenjenega izvedenca psihiatra, katerega pridobitev kot rečeno ni potrebna, pa okrožni državni tožilec meni, da je bila obtoženemu za sedaj obravnavana kazniva dejanja določena prenizka kazen zapora, prenizko pa izrečena tudi enotna izrečena mu navedena kazen. V zvezi z navedbami obeh pritožnikov sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje po izreku kazni zapora obtožencu v celoti pravilna. Že sama teža storjenega nadaljevanega kaznivega dejanja, z najvišjo stopnjo kazenske odgovornosti, nalaga njegovo strožje obravnavanje in izrek takšne kazni. Temu v prid govore tudi okoliščine navedene v pritožbi okrožnega državnega tožilca kot so vztrajnost, katero je ta pokazal pri izvršitvi kar dvanajstih v nadaljevano kaznivo dejanje zajetih dejanj in zlasti to, da je z njimi grobo posegel v zasebnost oškodovancev, saj hiša in stanovanje v katerih so ti prebivali predstavlja prostore v katerih so se počutili varne, nedovoljen vstop, zlasti z namenom kot ga je imel obtoženi, pa je pri njih povzročilo nelagodje, katerega je težko odstraniti. Gre za okoliščine za katere je vedelo in jih upoštevalo že sodišče prve stopnje in jim ob upoštevanju drugih v izpodbijani sodbi navedenih, povzetih v pritožbo državnega tožilca, dalo primerno težo. To velja tudi za v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljene olajševalne okoliščine od katerih nekatere so dejansko tehtne, zlasti priznanje izvršitve kaznivih dejanj v dejanskem pogledu, kar je pripomoglo k lažji in verjetno tudi hitrejši rešitvi zadeve same. Čeprav je res, da prizadejane škode oškodovancem obtoženi še ni povrnil pa ni mogoče kar tako prezreti njegove pripravljenosti, da to vendarle stori. To velja tudi v zvezi z njegovo starostjo katero izpostavlja okrožni državni tožilec v pritožbi, saj je pričakovati, da bo tudi zaradi nje, skrbi za otroka in prestajanja kazni zapora končno razmislil o nepravilnosti dosedanjega početja, povrnil stare dolgove in po prihodu na prostost zaživel drugače. Zaradi tega se zdi obtožencu določena kazen za dejanja za katera je bil spoznan za krivega tokrat primerna, primerna pa tudi višina izrečene mu enotne kazni zapora, izrečene s pravilno upoštevanim preklicem pogojnega odpusta s prestajanja kazni po v izreku sodbe sodišča prve stopnje navedeni mu sodbi Okrožnega sodišča v Celju.

Zaradi povedanega je bilo potrebno pritožbi obeh pritožnikov zavrniti kot neutemeljeni in izpodbijano sodbo potrditi.

Obtoženi s pritožbo ni uspel, zato bi moral plačati povprečnino. Plačila te ga je sodišče druge stopnje oprostilo iz istih razlogov kot je to storilo že sodišče prve stopnje.