Jedro

O (ne)utemeljenosti tožbenih zahtevkov mora sodišče odločiti v izreku sodbe. Sodišče mora v izreku navesti tožbeni zahtevek, o katerem je odločilo oziroma v katerem delu mu je ugodilo oziroma v katerem delu ga je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je očitno menilo, da je s tem, ko je v izreku delne sodbe oblikovalo sporno razmerje, s tem, ko je odločilo o dodelitvi otrok in stikih, odločilo tudi o tožbenih zahtevkih pravdnih strank, zato (očitno) ni navedlo, da je (delno) ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in da je tožbeni zahtevek toženke po nasprotni tožbi zavrnilo. V nastali procesni situaciji so bile obravnavane različne rešitve. Glede na okoliščine primera je pretehtala odločitev, da bi toženka morala predlagati dopolnitev sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo razsodilo, da se mladoletna otroka pravdnih strank A. A., roj. ... 2006 in B. A., roj. ... 2011 zaupata v varstvo in vzgojo tožniku (I), da stiki med B. in toženko potekajo vsako drugo soboto v mesecu od 10.00, ko tožnik pripelje otroka k toženki na njen dom, do 19.00, ko tožnik prevzame otroka pri toženki na domu ter vsak torek popoldne od 15.00, ko tožnik pripelje otroka k toženki na njen dom, do 19.00, ko tožnik prevzame otroka pri toženki na domu. V času šolskih počitnic se k tem stikom doda še en dodaten dan, in sicer prvi dan šolskih počitnic od 10.00, ko tožnik pripelje otroka k toženki na njen dom, do 19.00, ko tožnik prevzame otroka pri toženki na domu (II), da stiki med A. in toženko potekajo vsako zadnjo soboto v mesecu od 10.00, ko tožnik pripelje otroka k toženki na njen dom, do 19.00, ko tožnik prevzame otroka pri toženki na domu in vsak torek popoldne od 15.00, ko tožnik pripelje otroka k toženki na njen dom, do 19.00, ko tožnik prevzame otroka pri materi na domu. V času šolskih počitnic se k tem stikom doda še en dodaten dan, in sicer prvi dan šolskih počitnic od 10.00, ko tožnik pripelje otroka k toženki na njen dom, do 19.00, ko tožnik prevzame otroka pri toženki na domu (III).

2. Toženka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje z delno sodbo odločilo o varstvu in vzgoji otrok, ni pa odločilo o zahtevku po nasprotni tožbi. Sodišče je zgolj odločilo, da se otroka zaupata v varstvo in vzgojo tožniku. Sodišče bi moralo z delno sodbo odločiti o obeh zahtevkih po tožbi in nasprotni tožbi, še posebej iz razloga, ker gre za nasprotujoča zahtevka. Toženka je z nasprotno tožbo zahtevala, da se otroka dodelita njej v varstvo in vzgojo ter da se določijo stiki tožnika z otrokoma. Sodišče je odločitev oprlo na poročilo Centra za socialno delo, ki se ni opredelilo, komu zaupati otroka. V poročilu je le opisalo starša in ni ugotovilo, da toženka ni primerna, da se ji otroka dodelita v varstvo in vzgojo. Sodišče svojo odločitev gradi na ugotovitvah izvedencev, ne upošteva pa, da je izvedenka klinična psihologinja C. C. v izvedenskem mnenju ugotovila, da starša zadovoljivo skrbita za tistega od otrok, ki je trenutno pri vsakemu od njiju, problem pa so predaje otrok in konflikti med staršema. Izvedenka je ugotovila, da je hči ambivalentna do toženke, ker je pod vplivom tožnikovih negativnih stališč do toženke, sin pa je navezan na toženko, si pa želi več stikov z očetom. Tožnik podtika toženki, da je odvisna od alkohola in prepovedanih substanc. Odločitev sodišča o dodelitvi otrok temelji na mnenju izvedenca psihiatrične stroke D. D., ki sprva ni opravil razgovora s pravdnima strankama in je na podlagi nerealnih osnov ugotovil, da naj bi bila toženka odvisnica od alkohola in da ogroža sina, pri čemer se je skliceval na ameriško klasifikacijo. Teh ugotovitev ni utemeljil, tudi ne v dopolnitvi izvedenskega mnenja. Izvedenec se je skliceval na elektronsko sporočilo matere od sinovega sošolca, ki je zapisala, da je toženka pripeljala njenega sina domov vidno opita in smrdeča po alkoholu. Sodišče te osebe ni zaslišalo, zato je kršilo načelo neposrednosti in pravico do izjave. Teh trditev ni preverilo pri CSD in osnovni šoli. Klinični psiholog E. E. je v kazenskem postopku, ki se vodi zoper toženko, ugotovil, da toženka ni odvisnica od alkohola, da je urejena oseba, da jo je tožnik dvakrat posilil, zaznal je motiv tožnika, da želi prikazati toženko kot osebo, ki pije in ni ustrezna ter da so bila nesoglasja s tožnikom tako močna, da je toženka morala poklicati policijo. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je bil tožniku 17. 9. 2018 izdan ukrep prepovedi približevanja toženki.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo odločilo o zaupanju mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo in določilo stike, kar pomeni, da je v tem delu presojalo utemeljenost zahtevkov tožnika in toženke iz tožbe in nasprotne tožbe, zato bi moralo tudi v izreku delne sodbe zavrniti tožbeni zahtevek toženke po nasprotni tožbi, s katerim je predlagala, da se otroka dodelita njej v varstvo in vzgojo. O (ne)utemeljenosti tožbenih zahtevkov mora sodišče odločiti v izreku sodbe.1 Ali povedano drugače. Sodišče mora v izreku navesti tožbeni zahtevek, o katerem je odločilo oziroma v katerem delu mu je ugodilo oziroma v katerem delu ga je zavrnilo (glej tretji odstavek 324. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je očitno menilo, da je s tem, ko je v izreku delne sodbe oblikovalo sporno razmerje, s tem, ko je odločilo o dodelitvi otrok in stikih, odločilo tudi o tožbenih zahtevkih pravdnih strank,2 zato (očitno) ni navedlo, da je (delno) ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in da je tožbeni zahtevek toženke po nasprotni tožbi zavrnilo.

6. V nastali procesni situaciji so bile obravnavane različne rešitve. Glede na okoliščine primera je pretehtala odločitev, da bi toženka morala predlagati dopolnitev sodbe. Takega predloga ni dala v pritožbi, pa tudi pritožba je vložena po izteku roka za vložitev predloga za izdajo dopolnilne sodbe, kot ga določa 325. člen ZPP. Pritožbeno sodišče se zato ni odločilo, da bi dopolnilo izrek sodbe sodišča prve stopnje, s tem, da bi spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo.3 Tudi izdaja delne sodbe v nadaljevanju sojenja pred sodiščem prve stopnje, v kateri bi to sodišče odločilo le o tožbenem zahtevku tožnice, kot ga je postavila v nasprotni tožbi, ne pride v poštev, ker je odločitev o dodelitvi otrok in stikih pravnomočna.

7. Pavšalne so pritožbene navedbe, da je bila toženki kršena pravica do izjave in načelo neposrednosti, ker se je izvedenec D. D. v mnenju skliceval na elektronsko sporočilo, ki ga je napisala mati od B. sošolca4 (v katerem je mati od B. sošolca navedla, da je toženka njenega sina pripeljala domov vidno opita, da je smrdela po alkoholu in da ji je njen (toženkin) sin rekel, da naj gre stran, ker smrdi, da je zaznala, da toženka na sestanke prihaja opita, zato je menila, da je treba nekaj ukreniti in je o tem obvestila razredničarko), sodišče pa te osebe ni zaslišalo. Pritožba ne navede razlogov, na podlagi katerih bi bilo dejansko stanje z izvedbo tega dokaza drugače ugotovljeno, razlog pa je verjetno v tem, ker toženka ve, da navedeni dokaz ni odločilno vplival na ugotovitve izvedenca in tudi ne na dokazno oceno sodišča prve stopnje. Toženka se v pritožbi ne opredeli do opisanih dogodkov iz elektronskega sporočila, zgolj navede, da „navedbe iz elektronskega sporočila niso izkazane in da so morda celo prirejene.“ Pritožba se tudi ne opredeli do ugotovitev sodišča prve stopnje,5 da je osnovna šola obvestila CSD o prejetem elektronskem sporočilu in da so tudi delavci osnovne šole zaznali, da je toženka prišla v šolo alkoholizirana.

8. Pritožba graja prvo izvedensko mnenje D. D., ker izvedenec ni opravil razgovora s pravdnima strankama, kar pa ni odločilno, ker je izvedenec opravil ta razgovor pred izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja. Izvedenec je bil res skop pri navedbi in pojasnilih strokovnih kriterijev, ki so bili podlaga za izdelavo mnenja, pa vendar je v mnenju dovolj določno navedel razloge, na podlagi katerih je ugotovil, da ima toženka težave z alkoholizmom, zaradi katerih ogroža življenje in zdravje sina.6

9. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da toženka listinskih dokazov z ničemer ne izpodbija, težave z alkoholizmom po želi prikazati le kot plod domišljije tožnika, kar potrjuje tudi mnenje CSD. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno naredilo ne le na podlagi izvedenskih mnenj, marveč na podlagi ocene vseh dokazov, kot to izhaja iz metodološkega napotka 8. člena ZPP. Pritožba se tudi ne opredeli do številnih relevantnih dokazov iz delne sodbe, na katerih je sodišča prve stopnje utemeljevalo dokazno oceno, kot na primer: izjava hčere o težavah toženke z alkoholizmom, kazenske ovadbe in obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe, ugotovitve policistov pri posredovanju, ko so ugotovili vinjenost toženke, ugotovitve CSD, da je toženka nekritična do svojega uživanja alkohola in poskuša preusmeriti pozornost na tožnika in zato zatrjuje, da tožnik neprimerno skrbi za otroka, itd.7

10. CSD je sodišču prve stopnje predlagal, da postavi izvedenca in ni določno odgovoril na vprašanje sodišča, kateri pravdni stranki naj se otroka dodelita, je pa v mnenju izpostavil toženkine težave z alkoholizmom in njen nekritičen odnos do teh težav. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje oprlo odločitev le na mnenje CSD, saj tudi iz obrazložitve delne sodbe izhaja, da „mnenja CSD glede končne odločitve niso posebej pomagala sodišču...“.8

11. Klinična psihologinja je v prvem mnenju res navedla, da starša zadovoljivo skrbita za tistega od otrok, ki je trenutno pri vsakem od njiju, pa vendar je v dopolnilnem mnenju in zaslišanju, na podlagi dodatno izvedenih dokazov in mnenja psihiatra, pojasnila razloge, zaradi katerih meni, da ima tožnik bolj primerne starševske kapacitete kot toženka, ki ima resne težave z alkoholom in s svojim vedenjem ogroža otroka. Sodišče je upoštevalo tudi izjavi otrok. Zagovornica otrokovih pravic je potrdila, da je pristna volja hčere, da živi pri tožniku, željo po več stikih s tožnikom pa je izrazil zagovornici otrokovih pravic tudi sin pravdnih strank. Na podlagi teh dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno (oba) otroka dodelilo v varstvo in vzgojo tožniku.

12. V kazenskem postopku je klinični psiholog E. E. res navedel, da odvisnost od alkohola pri toženki ni podana, je pa potrdil prisotnost škodljive rabe alkohola. Treba je tudi upoštevati, da je bilo izvedensko mnenje izdelano v drugem postopku, kjer so bila v ospredju vprašanja glede toženkine kazenske odgovornosti v zvezi z zanemarjanjem otrok.9

13. Iz sklepa II N 552/2018 sicer izhaja, da je bil tožniku izrečen ukrep prepovedi približevanja, vendar pritožba spregleda, da je bil ta ukrep s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 864/2019 z dne 13. 5. 2019 razveljavljen in predlog toženke zavrnjen.

14. Pritožba opredeljeno ne izpodbija obsega stikov, s tem, da pritožbeno sodišče v celoti sledi razlogom, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje, ob upoštevanju mnenja izvedenke klinične psihologinje, določilo stike toženke z otrokoma.

15. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje (350. člen ZPP).

1 Pravnomočen je le izrek odločbe, zato ugotovitve v obrazložitvi odločbe glede zavrnitve zahtevka ne zadoščajo. 2 Enako je očitno razumela odločitev tudi toženka, ki v pritožbi navaja: “Odločitev sodišča komu dodeliti otroka v varstvo in vzgojo izključno temelji na izvedenskem mnenju ...“, v na nadaljevanju pa opredeljeno izpodbija ugotovitve, na podlagi katerih, je sodišče prve stopnje pojasnilo razloge, na podlagi katerih je otroka dodelilo v varstvo in vzgojo tožniku in ne toženki. Iz obrazložitve delne sodbe izhaja, da je sodišče odločalo o obeh zahtevkih pravdnih strank (glej npr. 12. tč. delne sodbe: “ ... sodišče mora pri odločanju o vprašanju komu od obeh staršev zaupati mladoletna otroka v varstvo in vzgojo ...“). 3 Tako spremembo sodbe (sicer v zvezi s pobotnim ugovorom), ko je sodišče druge stopnje dopolnilo izrek sodbe sodišča prve stopnje z izrekom: „Ugotovi se, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v znesku …. ne obstoji“, je (izjemoma) dopustilo tudi Vrhovno sodišče RS (glej sodbo II Ips 955/2007). 4 Glej l. št. 475 oz. 4 stran izvedenskega mnenja. 5 Glej 16. tč. obrazložitve delne sodbe. 6 Hči se namreč že nahaja v varstvu pri pri tožniku, 7 Podrobneje glej 18. tč. delne sodbe. 8 Glej 12. tč delne sodbe. 9 Pritožba spregleda, da je izvedenec E. E. v mnenju tudi zapisal: „Osumljena se je v stanju brez „anksiolitikov“ počutila napeto, vendar svoje jeze, tudi zaradi njene bazične osebnostne dispozicije (t.i. kompluzivnih potez) ni zmogla ustrezno kompenzirati, ob uporabi alkohola pa je lahko reagirala bolj neposredno in manj kontrolirano, zato bi bilo v takšnih stanjih pričakovati več (prej akumuliranih) agresivnih vedenj ... osumljenka je policistom povedala, da je 23. 9. 2018 popila dve pivi, vendar zaradi stresa zadnje pol leta preveč pije ... glede na izkazano situacijsko in osebnostno sliko menim, da je bila v času očitanega kaznivega dejanja prisotna škodljiva raba alkohola, ni pa se razvila odvisnost od alkohola, ampak je bilo jemanje verjetno pogostejše in manj kontrolirano (stran 13 in 15 – B29). Tudi izvedenec E. E. povzema v mnenju Uradni zaznamek policije z dne 23. 9. 2018 iz katerega izhaja: „Ko policista prideta na naslov F. 1, ... (kjer je živela toženka op. pritožbenega sodišča) vrata odpreta otroka. Mama (toženka op. pritožbenega sodišča) se v prehodu iz dnevne sobe do hodnika zaleti v rob kavča. Besede se ji zatikajo. Ko se policista v civilu predstavita, se G. (toženka opomba pritožbenega sodišča) začne delati trezno. Pri tem vidno pazi na izgovorjavo besed in hojo. Ko odide po hodniku po osebni dokument, njena hoja ni ravna, ampak rahlo vigajoča ... Ko odide mimo policistov je moč zaznati alkohol ... (podrobneje glej stran 3 izvedenskega mnenja - B29, kazensko ovadbo - C11, dopis PP ... z dne 25. 9. 2018 - C3).