Jedro

V skladu s prvim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, ki izrecno določa, da države članice osebe ne morejo pridržati zgolj zato, ker poteka postopek po tej uredbi, so za pravilno presojo (oceno) "znatne nevarnosti za pobeg" v skladu z drugim odstavkom 28. člena navedene uredbe ključne tudi druge individualne (konkretne) okoliščine, ki so bile ugotovljene v postopku pred toženko in na glavni obravnavi.

Kljub temu, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, to ni ovira, da sodišče prve stopnje presodi, ali bi moral biti v zadevi uporabljen milejši ukrep od pridržanja na prostore Centra za tujce oziroma da presodi nesorazmernost tega ukrepa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-3504/2021/5 (122-13) z dne 24. 11. 2021, s katerim je odločila, da se tožnika pridrži zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe EU št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III),1 in sicer na prostore Centra za tujce od 23. 11. 2021 od 13.30 ure do prenehanja razloga, vendar najdalj za šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi pritrdilo stališču tožene stranke, da je v obravnavanem primeru podan razlog za omejitev gibanja na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III in da je toženka pri ugotavljanju obstoja nevarnosti pobega pravilno uporabila objektivno merilo iz tretje alineje 84. a člena ZMZ-1. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi ocenilo tožnikovo izpoved kot neprepričljivo in neverodostojno. Navedlo je, da mu ne sledi v izjavi, da naj bi slovenski policisti povzeli napačen rojstni datum po hrvaških dokumentih. Kot neupoštevno je štelo njegovo navedbo, da v postopku v Romuniji ni imel prevajalca. Pritrdilo je ugotovitvi tožene stranke, da je bila tožnikova ciljna država Italija (ne Slovenija) in da je po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Romuniji ilegalno pobegnil preden je bilo o njegovi prošnji odločeno. Presodilo je, da je domnevna baza iz tretje alineje 84. a člena ZMZ-1 izkazana, zato je bilo na strani tožnika, da to ovrže, česar ni storil. V zvezi z omejitvijo gibanja na Center za tujce se je sodišče prve stopnje strinjalo z oceno tožene stranke, da bi bil v okoliščinah navedenega primera ukrep namestitve v azilni dom neučinkovit in da je bil izrečeni ukrep tudi nujen in sorazmeren.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je pojasnil, zakaj ni želel ostati v Romuniji, zato je nepravilen in preuranjen zaključek toženke, da bi zapustil Slovenijo, če mu ne bi bilo odrejeno pridržanje na Center za tujce. Trdi, da je izjavil, da bi ostal v Sloveniji. Pojasnil je, da je samo želel v varno državo, za katero je štel najprej Italijo. Po prihodu v Slovenijo je izpovedal, da želi v njej ostati. Meni, da ni podana sorazmernost ukrepa pridržanja na Center za tujce. Niso podane nobene posebne okoliščine, ki bi utemeljevale omejitev gibanja na Center za tujce, zato je s tem podan prekomeren in nepotreben poseg v njegovo svobodo. Meni, da preizkus sorazmernosti oziroma nujnosti odvzema prostosti niti ni možen, ker slovenski zakonodajalec alternativnih posegov v pravico do svobode gibanja ni uredil (uredil je le pridržanje na območje azilnega doma, ki pa ni manj prisilni ukrep od odvzema prostosti). Ker nobeden od manj prisilnih ukrepov ni urejen v ZMZ-1, toženka ne more izvajati tega ukrepa v primerih, ko ni povsem očitno, da je pritožnik znatno begosumen, tega pa toženka ni navajala v odločbi, niti o tem nima razlogov izpodbijana sodba. Navaja, da sklicevanje toženke na svoje izkušnje (da 80% prosilcev samovoljno zapusti azilni dom) in na način varovanja v azilnem domu, ki ga zagotavlja sama, ne upravičuje izrečenega ukrepa. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je pritrdilo presoji toženke, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve pritožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz pete alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi s tretjo alinejo 84. a člena ZMZ-1, kar pomeni omejitev gibanja po 28. členu Uredbe Dublin III. V skladu z njenim 3. členom namreč prošnjo za mednarodno zaščito obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz III. poglavja te uredbe (urejena od 23. do 25. člena). Kadar država članica, v kateri prosilec vloži novo prošnjo za mednarodno zaščito, meni, da je za njeno obravnavo pristojna druga država članica, lahko zahteva, da to osebo ponovno sprejme ta druga država članica (prvi odstavek 23. člena). Zahteva za ponovni sprejem zadevne osebe se poda čim hitreje oziroma v vsakem primeru v dveh mesecih od prejema zadetka Eurodac (drugi odstavek 23. člena).

7. Uredba Dublin III določa pogoje za izrek obravnavanega ukrepa v drugem odstavku 28. člena, ki se glasi: "Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov." V 2.(n) členu Uredbe Dublin III je določeno, da mora ugotovitev obstoja nevarnosti pobega temeljiti na objektivnih merilih, ki morajo biti določena z zakonom.

8. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1A), ki je začel veljati 9. 5. 2021 in se je pričel uporabljati z 9. 11. 2021, je spremenil 84. člen, ki ureja omejitev gibanja, in dodal nov 84. a člen, ki izrecno ureja vprašanje ugotavljanja nevarnosti pobega tako, da določa objektivne kriterije za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega v skladu z 2(n) členom Uredbe Dublin III. Med drugim je določil, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila (tretja alineja 84. a člena ZMZ-1).

9. V skladu s prvim odstavkom 28. člena navedene Uredbe Dublin III, ki izrecno določa, da države članice osebe ne morejo pridržati zgolj zato, ker poteka postopek po tej uredbi, so za pravilno presojo (oceno) "znatne nevarnosti za pobeg" v skladu z drugim odstavkom 28. člena navedene uredbe ključne tudi druge individualne (konkretne) okoliščine, ki so bile ugotovljene v postopku pred toženko in na glavni obravnavi. Ob upoštevanju navedenih izhodišč je sicer nepravilno stališče v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, če ga je mogoče razumeti, da so v 84. a členu ZMZ-1 opredeljeni kriteriji _znatne_ nevarnosti za pobeg. Nevarnost pobega, kot je določena v 84. a členu ZMZ-1, namreč za to presojo ne zadošča. 10. Čeprav iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ni razvidna eksplicitna presoja znatne nevarnosti za pobeg, ki bi upoštevala tudi druge individualne okoliščine na strani prosilca, pa je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče na podlagi ugotovitev toženke in opravljene glavne obravnave (ko je ocenilo pritožnikovo izpoved kot neprepričljivo) upoštevalo te in tudi druge okoliščine, ugotovljene v postopku pred toženko, ki kažejo na njegova ravnanja pred pridržanjem: da je pritožnik ilegalno prehajal države; da je v postopku trdil, da je njegova ciljna država Italija, ko je bil prijet s strani slovenskih varnostnih organov, pa je izjavil, da želi ostati v Sloveniji (česar v postopku ni prerekal); in da se je v drugih državah predstavljal z lažnimi podatki. Vse te okoliščine tudi po presoji Vrhovnega sodišča kažejo na znatno nevarnost, da pritožnik ne bo počakal na predajo odgovorni državi članici, ampak bo pobegnil, še preden bo zaključen postopek predaje. Sodišče prve stopnje je tako v izpodbijani sodbi dovolj logično in konsistentno opredelilo svojo presojo glede ugotovitve upoštevnih dejstev iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (ob upoštevanju prvega in drugega odstavka Uredbe Dublin III in 84. člena ZMZ-1) oziroma da je pri pritožniku podana znatna nevarnost pobega.

11. Na to presojo ne morejo vplivati pritožbene navedbe: da je pritožnik opisal svojo pot ter ravnanja v drugih državah; da je toženki pojasnil, zakaj ni želel ostati v Romuniji; da je izjavil, da bi ostal v Sloveniji in da ni vedel, ali je bil v Romuniji dejansko začet postopek mednarodne zaščite, saj naj bi mu le odvzeli prstne odtise, v azilni dom pa naj ga ne bi spustili, ki jih je že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ocenilo kot neprepričljive in neverodostojne.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je toženka s pridržanjem pritožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in da preizkus sorazmernosti oziroma nujnosti odvzema prostosti ni možen, ker slovenski zakonodajalec alternativnih posegov v pravico do svobode gibanja ni uredil. Kljub temu, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II,2 to ni ovira, da sodišče prve stopnje presodi, ali bi moral biti v zadevi uporabljen milejši ukrep od pridržanja na prostore Centra za tujce oziroma da presodi nesorazmernost tega ukrepa. Sorazmernost je v izpodbijani sodbi presojena v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovitvi, da je ta ukrep milejši zaradi milejšega režima v azilnem domu, pritožnik ne nasprotuje, niti ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bi bilo tudi z njim (ali celo še z milejšim ukrepom od zadrževanja na območju azilnega doma) mogoče doseči cilj – učinkovito izvedbo postopka po Uredbi Dublin III. Tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na okoliščine obravnavanega primera ni bil nesorazmeren.

13. Na podlagi navedenega in ker ostale pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).