Jedro

Tožnik se je poškodoval pri delu pri toženi stranki, ko so imeli tehnološke težave na stroju mikser 3, saj se zmesi niso pravilno obdelale in so padale v jašek. Ta tehnološka napaka je bila nenadna in na tleh je bila velika količina gumene zmesi, ki jo je bilo potrebno odstraniti. Običajen postopek je bil tak, da so gumeno zmes nalagali na krpe in jo tako odstranjevali. Tožnik je hotel sodelavcu prinesti krpe. Ker je bilo na tleh veliko zmesi, je moral preko nje. To je storil tako, da se je držal komandne omarice za ekstruder, vendar mu je pri zadnjem koraku spodrsnilo in je padel na tla ter si poškodoval roko. Tožena stranka delavcem ni dala navodil, kako ukrepati in ravnati v primeru takšnega tehnološkega zastoja. Opisan načini dela pri toženi stranki je bil, kljub temu da ta zatrjuje, da ni pravilen, stalna praksa. Tožena stranka bi morala pripraviti navodila za tak izreden primer, saj ni dovolj le navodilo, da se po gumeni zmesi ne hodi, glede na to, da je je bilo toliko, da je ni bilo mogoče sproti odstranjevati. Zato je podana krivdna odgovornost tožene stranke za obravnavani škodni dogodek.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 5.952,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 5.221,60 EUR od 27. 2. 2009 dalje do plačila in od zneska 730,40 EUR od 19. 3. 2010 dalje do plačila v roku 15 dni, višji zahtevek je zavrnilo (točka I izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 650,46 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pravočasno pritožuje tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo, kako je do nezgode dejansko prišlo. Iz izpovedi zaslišanih prič izhaja, da je bilo na tleh cca 200 kg gumene zmesi, kar je eno polnjenje stroja. Tako sploh ni mogoče, da bi se na tleh nabralo 400 kg zmesi. Tožnik bi lahko gumeno zmes odložil pri temperirni napravi. V tem primeru bi bilo mogoče hoditi mimo zmesi in ne preko nje in do nezgode ne bi prišlo. Navodila tožene stranke so bila, da se po gumeni zmesi ne hodi. Sodišče prve stopnje bi moralo pojasniti, kakšna navodila bi tožena stranka morala dati za primer tehnoloških zastojev, saj je pretirano od nje zahtevati, da mora imeti natančna navodila za varno delo pri vsakem, še tako preprostem in nenevarnem opravilu kot je odlaganje zmesi na krpe, položene na tleh in njeno premikanje do ponovnega vnosa v mešalnik. Tako bi tožena stranka morala imeti varnostna navodila za prav vsako opravilo v prav vsaki situaciji, kar pa preprosto ne gre, saj vsega z navodili ni mogoče predvideti. Tožena stranka je ravnala skladno s 5. alinejo 15. člena ZVZD, saj je tožnik opravil vsa usposabljanja za varno delo. V konkretnem primeru vsak delavec tožene stranke ve, da je maso potrebno odlagati tako, da se po njej ne hodi, saj se v mastnih čevljih na neravni površini lahko pade. Tožniku je tako mogoče očitati najmanj zavestno malomarnost in je glede na navedeno odločilno prispeval k nastali posledici, če ta že ni nastala izključno po njegovi krivdi. Do škodnega dogodka tako ni prišlo izključno po krivdi tožene stranke (zaradi njene nezadostne skrbnosti oziroma odsotnosti navodil tožene stranke za varno delo). Pravilno tudi ni stališče sodišča prve stopnje, da je bil tak postopek odstranjevanja gumene mase stalna praksa pri toženi stranki. Zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko ni dala ustreznih navodil za ukrepanje v primerih zastoja v mešalnem stroju, kršila 5. alinejo 15. člena ZVZD, po kateri je delodajalec dolžan delavca usposobiti za varno delo tudi ob spremembi v delovnem procesu, ki lahko povzroči spremembo varnosti pri delu. Navaja še, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z obstoječo prakso tožniku prisodilo odškodnino za primarni strah, saj je tožnik padel, ko je prečkal gumeno zmes na tleh, zato padec ni bil takšen, da bi se tožnik zbal za svoje življenje. O obstoju primarnega strahu ni izpovedal niti tožnik, prav tako pa ga ni ugotovil tudi izvedenec. V nasprotju z ustaljeno sodno prakso je sodišče tožniku prisodilo tudi odškodnino za skaženost, ki je izvedenec prav tako ni ugotovil, saj je ugotovil le obstoj brazgotine dolžine 10 cm, rahlo v „S“ in širine do 3 mm. Po mnenju tožene stranke je v sodbi nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe in med tem, kar izhaja iz listin ali zapisnikov, predvsem iz pričanja A.A., zapisnika o rekonstrukciji dogodka in izvedenskega mnenja, kar je bistvena kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prerekala kot neutemeljene in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne v pritožbi zatrjevane kršitve po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi razlogi za odločitev sodišča prve stopnje v celoti strinja, skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP pa na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, še dodaja: Pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, so neutemeljene. V sodbi namreč ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in tem, kar izhaja iz listin ali zapisnikov. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazne ocene sprejelo pravilno odločitev, ki jo je primerno obrazložilo in pri tem upoštevalo vse izvedene dokaze.

Tožnik se je poškodoval pri delu dne 15. 9. 2008. Tega dne so imeli pri toženi stranki tehnološke težave na stroju mikser 3, saj se zmesi niso pravilno obdelale in so padale v jašek. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je bila ta tehnološka napaka nenadna in na tleh je bila velika količina gumene zmesi, ki jo je bilo potrebno odstraniti. Običajen postopek je bil tak, da so gumeno zmes nalagali na krpe in jo tako odstranjevali. Tožnik je hotel sodelavcu prinesti krpe. Ker je bilo na tleh veliko zmesi, je moral preko nje. To je storil tako, da se je držal komandne omarice za ekstruder, vendar mu je pri zadnjem koraku spodrsnilo in je padel na tla ter si poškodoval roko. Utrpel je kompliciran zlom zapestja in podlahtnice.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se zaradi tehnoloških težav z mikserjem zmesi gumene mase niso obdelale in so padale v jašek, zato so morali delavci umakniti dvovaljčnik in sprazniti ekstuder. Tla so bila mokra od loščilca in mastna, ker je iz mikserja teklo olje. Delavci so z lopato metali zmes na krpe in jo nato odvlekli. Način dela z odlaganjem zmesi na krpe je bil običajen, navodil za drugačno ukrepanje pa delavci niso dobili. Priče so izpovedale, da je bilo gumene zmesi več kot le za eno maso, t.j. 200 kg, ki gre v stroj in sicer je je bilo približno 400 kg. Zmes je bilo potrebno hitro odstraniti, da bi stroj lahko čim prej spet deloval. Iz izpovedi priče B.B. izhaja tudi, da natančnejših navodil za tak primer niso dobili, saj je do takšnih zapletov prihajalo le v tistem obdobju. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka delavcem ni dala navodil, kako ukrepati in ravnati v primeru takšnega tehnološkega zastoja. Kot navaja tožena stranka v pritožbi, vseh situacij res ni mogoče predvideti, vendar je v obravnavanem primeru šlo za veliko količino gumene mase, ki je ni bilo mogoče pravočasno odstraniti, zato so pritožbeni očitki, da je tožniku mogoče očitati najmanj hudo malomarnost, ker je z mastnimi čevlji hodil po njej, neutemeljeni, saj ni bilo prehoda, ki z maso ne bi bil prekrit. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil opisan načini dela pri toženi stranki, kljub temu da ta zatrjuje, da ni pravilen, stalna praksa. Tožena stranka bi morala pripraviti navodila za tak izreden primer, saj ni dovolj le navodilo, da se po gumeni zmesi ne hodi, glede na to, da je je bilo toliko, da je ni bilo mogoče sproti odstranjevati.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tehnološki zapleti in odpravljanje težav ne morejo predstavljati nevarne dejavnosti, zato objektivna odgovornost tožene stranke ni podana, je pa podana njena krivdna odgovornost po 135. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Tožena stranka je opustila dolžno ravnanje, saj bi morali biti delavci usposobljeni tudi za ravnanje v primeru tehnoloških napak, kar je določeno v 24. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in spremembe) za primer, ko se varnost pri delu spremeni, s tem pa je tožena stranka kršila 5. alinejo 15. člena tega zakona, po katerem je delodajalec dolžan delavca usposobiti za varno delo. Tožnik posebej za ta primer ni bil usposobljen. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bil način dela, kot so ga tožnik in ostali sodelavci kritičnega dne izvajali, pri toženi stranki praksa, kar pomeni, da so na tak način delal že pred tem dogodkom, tožena stranka pa je to dopuščala. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni dokazala, da je škoda, ki je zaradi škodnega dogodka dne 15. 9. 2008 nastala tožniku, nastala brez njene krivde in tudi ne, da bi bil tožnik za škodo soodgovoren (točka 13 izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Ker za škodo, ki je bila delavcu povzročena na delu, odgovarja delodajalec (184. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) po splošnih pravilih civilnega prava, je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti povzročeno škodo, pravilna.

Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem priznalo odškodnino v višini 4.800,00 EUR, iz naslova skaženosti 400,00 EUR in iz naslova pretrpljenega strahu 700,00 EUR. Pritožba izpodbija odškodnino za pretrpljeni strah, saj naj bi bila v nasprotju z obstoječo prakso, ker tožnikov padec ni bil takšen, da bi se ta zbal za svoje življenje. Izvedenec je v mnenju ugotovil, da se je tožnik pri padcu zelo ustrašil, ker je bilo desno zapestje močno deformirano in boleče, da je bil njegov sekundarni strah, t.j. strah pred posegi, intenziven vsaj en dan, strah za izid zdravljenja srednje intenziven en mesec, dokler roka ni bila vsaj delno funkcionalna, manj intenziven pa še dva meseca, dokler ni začel z delom. Bal se je tudi druge operacije, ko so mu odstranili osteosintetski material, zaradi tresavice roke pa je bil zaskrbljen dva meseca. Tožnik je izpovedal, da se je ob sami poškodbi zelo ustrašil, saj je bila roka ukrivljena na S. Ustrašil se je tudi, ko je izvedel, da ima kompliciran zlom zapestja. Zbal se je, da roka ne bo v redu, še posebej, ko je izvedel, da se zapestje zarašča dve do štiri leta in potem, ko so mu povedali, da bo, če se zapestje ne bo dobro zaraščalo, potrebna še ena operacija. Sodišče prve stopnje je, na podlagi izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedi tožniku za pretrpljen primarni strah ob sami nezgodi in za sekundarni strah, ki je bil posledica te nesreče, tudi po stališču pritožbenega sodišča dosodilo pravično odškodnino iz tega naslova. Ker je primarni strah splošna človeška kategorija, ki je odvisna od vsakega posameznika, so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik, ki se po mnenju pritožbe ni ustrašil za svoje življenje, do odškodnine iz naslova pretrpljenega strahu ni upravičen.

Sodišče je na podlagi zaslišanja tožnika in izvedenskega mnenja ugotovilo, da ima tožnik na desni roki 10 cm dolgo in cca 3 mm široko brazgotino, ki poteka od konca dlani proti komolcu. Iz tožnikove izpovedi izhaja, da ga brazgotina moti. Poleti je barva kože tam drugačna in ga vsi, ki ga vidijo sprašujejo, kaj je bilo in on jim mora odgovarjati, zato se izogiba nošenju kratkih rokavov. To vsekakor je skaženost, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ki tožnika moti, zato mu je za duševne bolečine iz tega naslova dosodilo pravično odškodnino.

Iz navedenega izhaja, da pritožba tožene stranke ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP in 353. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP sama krije svoje stroške. Tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato na podlagi 155. člena ZPP tudi ona svoje pritožbene stroške krije sama.