Jedro

Iz jezikovne razlage tretjega odstavka 129. člena ZEKom-1 povsem jasno izhaja, da so naročniki v primeru prekinitve naročniškega razmerja zaradi enostranske spremembe pogojev dolžni izpolniti vse neplačane obveznosti, ki so nastale do trenutka prekinitve pogodbe. Te obveznosti pomenijo na primer plačilo neplačanih računov za storitve opravljene do prekinitve pogodbe in podobno, ni pa pojem zapadlih in neplačanih obveznosti enak pojmu povrnitve ugodnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Toženka je z izpodbijano odločbo ugodila predlogu za rešitev spora A. A., stranke z interesom, tako, da mu je tožnik dolžan v roku 15 dni od dokončnosti te odločbe, na računu, št. TS1-2-20021482781 z dne 3. 3. 2020, odpisati: znesek 61,89 EUR z DDV po postavki '' Prekinitev - Akcija popust na naročnino paketa'', znesek 8,93 EUR z DDV po postavki ''Prekinitev - brezplačna namestitev (akcija)''. Toženka je svojo odločitev sprejela na podlagi 218. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1) v zvezi z 129. členom ZEKom-1. Med strankama je sporen obseg odstopnega upravičenja po drugem odstavku 129. člena ZEKom-1, po tem, ko je tožnik spremenil pogoje po pogodbi o naročniškem razmerju s stranko z interesom in se stranka z interesom s spremembo ni strinjal, temveč je odstopil od razmerja. Toženka je uvodoma navedla, da je bil v tem primeru tožnik - operater tisti, ki je enostransko posegel v veljavno pogodbo. Posledica upravičenja operaterja, da enostransko spremeni pogodbo, pa je naročnikova pravica, da brez odpovednega roka, brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni odstopi od naročniške pogodbe. Tako je odločilo v podobnem primeru tudi Upravno sodišče (sodba, I U 2402/2018 z dne 30. 4. 2020). Pojasnila je še, da je v svojih preteklih odločitvah zastopala stališče, da so operaterji v tovrstnih primerih upravičeni zahtevati povrnitev sorazmernega dela ugodnosti, vendar pa je to prakso spremenila že na podlagi stališč Tržnega inšpektorata (TIRS) iz leta 2019. **Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

2. Tožnik v tožbi ugovarja napačni uporabi materialnega prava ter kršitvi pravil postopka. Meni, da je odločitev toženke v nasprotju z osnovnimi načeli obligacijskega prava, kar potrjuje tudi upravna in sodna praksa, vse do izdaje odločbe, I U 2402/2018 z dne 30. 4. 2020. V primeru vezave se operater zaveže, da bo naročniku za določeno obdobje nudil storitve po nižji ceni od cene (ugodnost), ki je določena v rednem ceniku operaterja, naročnik pa se zaveže, da bo v zameno ohranil naročniško razmerje za dogovorjeno obdobje. Enakost vrednosti dajatev se v takih primerih doseže, ko se izteče celotno obdobje vezave, v primeru predčasne prekinitve naročniškega razmerja pa se enakost dajatev doseže na način, da naročnik povrne operaterju ugodnosti, ki jih je prejel v času, ko je naročal in koristil storitve operaterja. Tako tudi sodišče v I Cp 2078/2019, I Cpg 324/2019, I U 256/2017. Če bi naročnik odstopil predčasno od pogodbe brez povračila sorazmernega dela prejete ugodnosti, bi to pomenilo oškodovanje operaterja. Vračilo sorazmernega dela ugodnosti, ki jo je naročnik prejel, nikakor ne more biti opredeljeno kot strošek prekinitve naročniškega razmerja ali kot pogodbena kazen po drugem odstavku 129. člena ZEKom-1. Strošek prekinitve naročniškega razmerja se smiselno udejanji kot administrativni strošek prekinitve, ki ga operater običajno ima zaradi stroškov potrebnih opravil, povezanih s prekinitvijo naročniškega razmerja in je del rednega cenika. Prav tako pri tem ne gre za pogodbeno kazen. Plačilo izgube posebne ugodnosti predstavlja zgolj sorazmerno doplačilo do cene, ki je določena v ceniku.

3. Navaja tudi, da šele predlog novega ZEKom-2 (tretji odstavek 187. člena) med posledicami odstopa od pogodbe zaradi sprememb naročniških pogojev izrecno navaja ''zneske prejetih ugodnosti'', kar pomeni, da prejete ugodnosti (glede na redno ceno iz cenika) po sedaj veljavnem ZEKom-1 niso zajete med administrativne stroške. Toženka se v odločbi sklicuje na odločbo TIRS, ki ni javno objavljena, s katero tožnika ni seznanila. Gre tudi za nekonsistentno prakso naslovnega sodišča. Predlagal je, da sodišče po izvedenih dokazih tožbi ugodi, odločbi v 1. točki izreka odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje, toženki pa naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe, opozorila, da sodba, I Cpg 324/2019, pritrjuje stališču iz sodbe, I U 2402/2018. Sodba, I Cp 2078/2019 pa z zadevo ni primerljiva. Pri odločbi TIRS gre za lastno stališče toženke, torej se je tožnik imel možnost izreči o vseh relevantnih dejstvih. Predlagala je zavrnitev tožbe in stroškovnega zahtevka.

5. Stranka z interesom A. A. odgovora na tožbo ni podal. 6. Sodišče je v zvezi s sestavo sodišča pri odločanju sprejelo sklep, I U 343/2021 z dne 19. 7. 2022, da v zadevi sodi sodnica posameznica. Ocenilo je namreč, da so v zadevi podani pogoji iz tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), upoštevajoč naravo upravnega spora in sodno prakso, ki se je že izrekla o uveljavljanih ugovorih.

7. Sodišče je v zadevi razpisalo narok za glavno obravnavo. Po razpisu naroka je prejelo dopis tožnika, s katerim se je ta odpovedal opravi glavne obravnave. Sledeč tožnikovi izjavi, je sodišče pozvalo še toženko in stranko z interesom A. A., da se izjavita, ali se odpovedujeta opravi glavne obravnave na podlagi 279. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Tudi toženka je sodišču sporočila, da se glavni obravnavi odpoveduje, stranka z interesom A. A. izjave ni podal. Sodišče naroka zato ni preklicalo. Na narok za glavno obravnavo dne 6. 9. 2022 je pristopila samo toženka, ki ni imela ugovora v zvezi s sestavo sodišča, vabila za ostali stranki sta bili izkazani. Ker lahko po tretjem odstavku 58. člena ZUS-1 sodišče odloči brez glavne obravnave, če ne pride na obravnavo tožnik, glavne obravnave ni opravilo.

**Odločitev in razlogi sodišča**

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavanem primeru je sporna odločitev toženke, ki je ugodila predlogu stranke z interesom A. A. za odpis zneska 61,89 EUR z DDV po postavki ''Prekinitev - Akcija popust na naročnino paketa'' in zneska 8,93 EUR z DDV po postavki ''Prekinitev - brezplačna namestitev (akcija)'', po računu, št. TS1-2-20021482781 z dne 3. 3. 2020, ki ga je izdal tožnik.

10. Po drugem odstavku 129. člena ZEKom-1 morajo biti naročniki o vsaki spremembi pogojev, določenih v naročniški pogodbi, obveščeni najmanj 30 dni pred predlagano uveljavitvijo sprememb. Pri tem morajo biti naročniki obveščeni, da imajo, razen če je sprememba pogojev, določenih v naročniški pogodbi, potrebna zaradi uskladitve s tem zakonom oziroma na njegovi podlagi sprejetimi predpisi, drugimi predpisi in predpisi Evropske unije, ki se neposredno uporabljajo, v istem roku pravico brez odpovednega roka, brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni odstopiti od naročniške pogodbe, če se s predlaganimi spremembami ne strinjajo. Agencija lahko s splošnim aktom predpiše obliko in način objave obvestila.

11. Dejansko stanje, kot ga je ugotovila toženka in izhaja iz izpodbijane odločbe, med strankami ni sporno. Stranka z interesom je s tožnikom sklenil naročniško razmerje za uporabo fiksnih storitev (paket TRIO C) z dnem 13. 7. 2018. S sklenjeno naročniško pogodbo je stranka z interesom koristil akcijsko mesečno naročnino 29,99 EUR z DDV in brezplačno namestitev, v zameno za 24 mesečno vezavo naročniškega razmerja. Zaradi spremembe programske sheme, o čemer je bil obveščen na spletnih straneh tožnika - operaterja, se je stranka z interesom odločil za predčasno prekinitev naročniškega razmerja. S tem je bilo naročniško razmerje (18. 2. 2020) prekinjeno pred iztekom štiriindvajsetmesečne vezave. Tožnik je zato stranki z interesom zaračunal zgoraj opredeljene stroške prekinitve. Sporni znesek se torej nanaša na ugodnosti, ki jih je stranka z interesom prejel na podlagi pogodbe zaradi dogovorjenega minimalnega trajanja naročniškega razmerja in naj bi ga bil zaradi predčasne prekinitve dolžan povrniti v sorazmernem delu glede na preostali čas do izteka navedenega obdobja.

12. Tožnik ugovarja, da je odločitev v nasprotju z osnovnimi načeli obligacijskega prava, pri čemer se sklicuje na sodno prakso. Gre ''le'' za vračilo sorazmernega dela ugodnosti, ki jo je naročnik prejel v okviru sklenitve naročniškega razmerja za določeno obdobje, kar pomeni, da se enakost vrednosti dajatev v takih primerih doseže le, ko se celotno obdobje vezave izteče. 13. Naslovno sodišče je že v zadevi I U 1648/2019 zavzelo stališče, da je toženka takšno terjatev operaterja do naročnika pravilno opredelila kot pogodbeno kazen in se pri razlagi tega instituta oprla na določbe OZ, saj ZEKom-1 pogodbene kazni ne opredeljuje. Ker pa je naročniško razmerje, kakršno je (tudi) obravnavano, po svoji naravi obligacijsko razmerje, je treba pri razlagi instituta pogodbene kazni uporabiti določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, torej OZ. OZ v prvem odstavku 247. člena določa, da gre za pogodbeno kazen, kadar se upnik in dolžnik dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo. Pogodbena kazen pomeni civilno sankcijo, ki jo pogodbeni stranki (lahko) določita za primer neizpolnitve obveznosti ali za primer zamude z njeno izpolnitvijo in zapade, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo (temeljne pogodbene) obveznosti oziroma če te (sploh) ne izpolni (prim. sodbo VSRS II Ips 50/2010). Enako stališče je sodišče zavzelo v zadevah I U 1331/2019, I U 1756/2020 in I U 288/2021. Očitek tožnika, da gre za nekonsistentno prakso naslovnega sodišča, zato ne vzdrži. 14. Tudi v obravnavani zadevi se neizpolnitev obveznosti kaže kot odstop stranke z interesom od naročniške pogodbe pred potekom dogovorjenega trajanja naročniškega razmerja (obdobja vezave). Sodišče ne sledi ugovoru tožnika, da je naročnik - stranka z interesom tožniku dolžan povrniti sorazmerni delež ugodnosti, prejetih zaradi dogovorjenega trajanja naročniškega razmerja. To po oceni sodišča namreč predstavlja pogodbeno kazen, kot je opredeljena v 247. členu OZ, in, ki je po drugem odstavku 129. člena ZEKom-1 prepovedana. Ker gre torej za pogodbeno kazen, se kot neutemeljen izkaže tudi tožnikov ugovor, da je upravičen do povračila na podlagi 190. člena OZ. Kot je sodišče pojasnilo že v zadevi I U 1331/2019 in ostalih, je ZEKom-1 v razmerju do OZ lex specialis, ki v določenih delih medsebojna razmerja strank ureja drugače kot OZ, ureditev pa je kogentna in zato ne dopušča drugačnih dogovorov.

15. Kot se je sodišče opredelilo že v zgoraj citiranih sodbah, je smisel ureditve iz drugega odstavka 129. člena ZEKom-1, ki naročniku omogoča, da v primeru enostranske spremembe pogodbenih pogojev operaterja odstopi od naročniške pogodbe brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni, v tem, da se z njo varuje položaj naročnika kot šibkejše stranke v razmerjih med naročniki in operaterji. Naročnik bi sicer v primeru, ko bi operater enostransko spremenil pogodbo, moral bodisi pristati na spremembo pogodbenih pogojev bodisi nositi negativne finančne posledice, tj. bi bil dolžan povrniti sorazmerni del prejete ugodnosti. Zato je zakonodajalec položaj operaterja, ki lahko enostransko spreminja pogodbo, in položaj naročnika, ki pri tej spremembi ne sodeluje, ampak je z njo zgolj soočen, uravnotežil z določbo drugega odstavka 129. člena ZEKom-1. 16. Drži, da je v zadevi I U 2402/2018 sodišče zahtevek operaterja prvotno obravnavalo kot nedovoljen strošek prekinitve naročniškega razmerja in ne kot pogodbeno kazen, vendar to na odločitev v tej zadevi ne more vplivati. V vseh obravnavanih primerih, vključno v zadevi I U 2402/2018, je bilo pri odločitvi namreč bistveno to, da je operater od naročnika zahteval plačilo prejetih ugodnosti, ker je naročnik predčasno odstopil od pogodbe zaradi enostranske spremembe pogodbenih pogojev s strani operaterja, kljub daljši časovni vezavi razmerja. Po oceni sodišča gre tako za nedopustno nadomestilo, ki ga operater po drugem odstavku 129. člena ZEKom-1 od naročnika ne sme terjati, ne glede na to, kako ga na računu poimenuje. Ob tem sodišče še pripominja, da bi moral tožnik, če je menil, da je bila sodba, I U 2402/2018, v delu odločitve, ki je za tožnika sporna, neobrazložena, to kršitev uveljavljati v pravnih sredstvih zoper to sodbo, ki je pravnomočna, ne more je pa v tej zadevi, ko je predmet presoje druga izpodbijana odločba, pri čemer so bile v istovrstnih upravnih sporih - kot je sodišče že navedlo - bile izdane sodbe, sledeč stališču, ki ga sodišče zavzema tudi s to sodbo. Tožnik se zato brez uspeha sklicuje tudi na kršitev iz 22. člena Ustave RS.

17. Ker je ureditev razmerja med naročnikom in operaterjem po 129. členu ZEKom-1 lex specialis, je neutemeljeno tudi tožnikovo sklicevanje na 8. in 190. člen OZ. Iz enakega razloga se tožnik brez uspeha sklicuje tudi na sodbe, I Cp 2078/2019, I Cpg 324/2019, I U 256/2017, saj ne gre za primerljive zadeve. Pri tem tudi ne drži, da je ureditev v nasprotju z osnovnimi načeli obligacijskega prava, saj je osnovno načelo tega prava načelo „pacta sund servanda“, ki pomeni, da je dogovore treba spoštovati, seveda pa to velja za obe pogodbeni stranki. Enostransko spreminjanje po splošnih pravilih obligacijskega prava praviloma niti ni dopustno. Ker je ZEKom-1 dopustil operaterju, da pogodbo spremeni enostransko, tj. neodvisno od volje naročnika (ki je voljno pristal le na tisto vsebino pogodbe, kakršna je bila ob njeni sklenitvi), pa je to situacijo uravnotežil na ta način, da je dal naročniku možnost, da od enostransko spremenjene pogodbe odstopi, ne da bi imel operater pravico, da mu s tem v zvezi karkoli zaračuna. Ravno taka ureditev prinaša uravnoteženje naročnikovega položaja (ki enostranske spremembe pogodbe ne more uveljaviti) z operaterjevim. Ker gre za kogentno ureditev, sodišče tudi sledi toženkinemu razlogovanju, da se tožnik ne more sklicevati na določbe splošnih pogojev, saj so pogodbene določbe, ki so v nasprotju z zakonsko ureditvijo, nične (86. člen OZ), prav tako pa so nične določbe pogodbe, ki vsebujejo pogodbene pogoje, ki so nepošteni do potrošnika (23. člen Zakona o varstvu potrošnikov). Določbe splošnih pogojev pogodbe, ki so v nasprotju z zakonsko ureditvijo, ki naročniku izrecno daje določeno pravico (ki bi mu jo pogodba odrekla) so brez dvoma nepoštene do potrošnika.

18. Tožnik se tudi moti, da je upravičen ta znesek zaračunati na podlagi tretjega odstavka 129. člena ZEKom-1. Ta določa, da določbe drugega odstavka ne vplivajo in ne posegajo v zapadle in neplačane obveznosti naročnikov ter v obveznosti izpolnitve pogodbeno dogovorjenih obveznosti naročnikov. Kot je presodilo sodišče že v zadevi I U 1331/2019, „vrnitev sorazmernega dela ugodnosti“ ni istovetno pojmu „zapadlih in neplačanih obveznosti naročnikov in obveznosti izpolnitve pogodbeno dogovorjenih obveznosti“ iz tretjega odstavka 129. člena ZEKom-1. Iz jezikovne razlage tretjega odstavka 129. člena ZEKom-1 povsem jasno izhaja, da so naročniki v primeru prekinitve naročniškega razmerja zaradi enostranske spremembe pogojev dolžni izpolniti vse neplačane obveznosti, ki so nastale do trenutka prekinitve pogodbe. Te obveznosti pomenijo na primer plačilo neplačanih računov za storitve opravljene do prekinitve pogodbe in podobno, ni pa pojem zapadlih in neplačanih obveznosti enak pojmu povrnitve ugodnosti. Če se naročnik odloči, da bo zaradi neke trenutne akcijske ponudbe sklenil pogodbo pod ugodnejšimi pogoji, to še ne pomeni, da bi mu bila zaradi tega odvzeta pravica enostransko prekiniti razmerje, če operater enostransko spremeni svoje pogoje (v tem primeru bi jih lahko npr. tudi povišal nazaj na prvotno raven). V tem primeru je dolžan nedvomno plačati zapadle in neplačane obveznosti, ne pa tudi sorazmernega dela ugodnosti, saj tretji odstavek 129. člena ZEKom-1 česa takega ne določa. 19. Edina izjema je določena v četrtem odstavku 129. člena ZEKom-1, ki v tem primeru naročnika zavezuje, da mora operaterju povrniti znesek zaradi prejete terminalske opreme po akcijski ceni, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.

20. Sodišče zavrača tudi ugovor tožnika, da je toženka sledila odločbi TIRS, ki ni bila javno objavljena, s čimer mu je bila kršena pravica do izjave. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je toženka zgolj pojasnila, da je stališče, ki ga je zavzela v izpodbijani odločbi, zavzel tudi TIRS v svojih odločbah, torej gre za njeno lastno stališče, ki mu tožnik nasprotuje v tem sporu in o čemer se je sodišče tudi izreklo.

21. V podkrepitev svojih navedb se tožnik opira tudi na nov predlog ZEKom-2. Ta po njegovem mnenju ravno kaže, da po sedaj veljavnem zakonu prejete ugodnosti niso zajete med administrativne stroške in jih mora zato naročnik vrniti operaterju.

22. Kot je tožnik povzel v tožbi, tretji odstavek 187. člena predloga ZEKom-2 določa, da če naročnik izkoristi možnost odstopa od pogodbe (v prvem in drugem odstavku predlagane določbe gre po oceni sodišča za primere, kot je obravnavani), mu ni treba plačati stroškov prekinitve naročniškega razmerja oziroma drugih administrativnih stroškov, pogodbenih kazni, zneskov prejetih ugodnosti ali drugih dogovorjenih nadomestil. Ravno predlagana sprememba ZEKom-2 je po presoji sodišča tista, ki kaže na pravilnost stališča, ki ga to sodišče zavzema v primerih, kot je obravnavani. Že toženka je v odgovoru na tožbo opozorila na normativni razvoj prakse na vseh področjih v smeri višje zaščite varstva končnih uporabnikov kot potrošnikov v razmerjih z operaterji kot močnejšimi strankami, hkrati je tudi opozorila na četrti odstavek 105. člena Direktive (EU) 2018/1972 z dne 11. 12. 2018 o Evropskem zakoniku elektronskih komunikacij. Po tej določbi imajo namreč končni uporabniki pravico prekiniti pogodbo brez kakršnih koli dodatnih stroškov, ko so obveščeni o spremembi pogojev s strani ponudnika javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev, ki niso medosebne komunikacijske storitve, neodvisne od številke, razen če so predlagane spremembe izključno v korist končnega uporabnika, so zgolj administrativne narave in nimajo negativnih posledic za končnega uporabnika ali so neposredno naložene s pravom Unije ali nacionalnim pravom. Ugovoru tožnika sodišče zato ne sledi.

23. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj na glavno obravnavo, kljub izkazanemu vabilu, tožnik ni pristopil (tretji odstavek 58. člena ZUS-1). Poleg tega sta se tožnik in toženka glavni obravnavi pisno odpovedala.

24. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.