Jedro

Statusa civilnega invalida vojne ni mogoče priznati osebi, ki je bila med drugo svetovno vojno prisilno izseljena v Nemčijo in je pri delu s strojem v tovarni, kjer je bila na prisilnem delu, utrpela telesno poškodbo, ker ta poškodba ni posledica konkretnega vojnega dogodka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo prvostopnega upravnega organa, s katero je bila zavrnjena tožničnina zahteva za priznanje statusa civilnega invalida vojne. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je bila tožnica med vojno s starši izseljena v Nemčijo, kjer je delala v tovarni in se pri delu s strojem ponesrečila (izguba dveh prstov leve roke). V zakonu o civilnih invalidih vojne, ki je veljal do 1.1.1993 (Uradni list RS, št. 38/90 in 47/90 - ZCIV) je določeno, ob katerih pogojih se določena oseba šteje za civilnega invalida vojne ( 1., 2. in 4. člen). Po teh določbah je status civilne žrtve vojne mogoče priznati le tisti osebi, ki je utrpela telesno okvaro v času vojne, in to zaradi vojnega dogodka, torej konkretnega, krajevno in časovno opredeljenega dogajanja, ki je značilno za delovanje vojskujočih se strani v vojni (streljanje, bombardiranje, požiganje in podobno). Zato vojnega dogodka ni mogoče razumeti v najširšem smislu kot vojnega stanja, zaradi katerega bi vse invalide zaradi poškodb ali bolezni zadobljenih v izseljenstvu, lahko uvrščali med civilne invalide vojne. Kot vojni dogodek so mišljene le navedene okoliščine, kar pomeni, da se izseljeništvo samo po sebi ne šteje za vojni dogodek. V tožničinem primeru ne obstajajo okoliščine, ki so po 1. in 2. odstavku 2. člena citiranega zakona relevantne za priznanje statusa civilnega invalida vojne-to je obstoj sovražnikovega direktnega nasilja ali konkretnega vojnega dogodka. Pri tožničini poškodbi gre za nesrečo pri delu, ki je sicer nastala v izseljeništvu, torej v vojnem stanju, vendar ne zaradi vojnega dogodka.

Tožnica v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, da je bila kot otrok nasilno izgnana iz domače vasi v taborišče v Nemčijo. Tam je bila prisiljena hoditi na delo v tovarno, kjer je prišlo do poškodbe roke. Vse to je bilo izvršeno z nasiljem vojaštva in oblasti okupatorske države. Nasilna izselitev, življenje in delo v taborišču je pomenilo hudo mučenje, saj se je to dogajalo v njenem otroštvu. Poškodba, ki jo je utrpela na prisilnem delu, pa je bila višek tega mučenja. Predlaga, da se izpodbijana odločba razveljavi in se ji prizna status civilnega invalida vojne.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe, da tožnica ni utrpela okvare organizma v okoliščinah iz 2. člena zakona o civilnih invalidih vojne, ki so relevantne za priznanje statusa civilnega invalida vojne. Zato predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru ugotovljeno dejansko stanje - kdaj, kje in v kakšnih okoliščinah je tožnica utrpela telesno poškodbo - ni sporno. Tožnica pa smiselno uveljavlja, da je tožena stranka na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabila materialno pravo.

Nasilna izselitev in prisilno delo sta nedvomno predstavljali za takrat mladoletno tožnico hudo obliko nasilja. Toda telesna poškodba, ki jo je takrat v tovarni pri delu s strojem utrpela tožnica, ni nastala kot direktna posledica sovražnega dejanja okupatorja oziroma kot posledica konkretnega vojnega dogodka. Zato glede na določbo 2. člena citiranega zakona o civilnih invalidih vojne tožnici ni mogoče priznati statusa civilnega invalida vojne. Sodišče ugotavlja, da je toženena stranka glede razlage in uporabe navedene zakonske določbe dala pravilne in popolne razloge, s katerimi sodišče soglaša in jih zato ne ponavlja.

Ker izpodbijana odločba tožene stranke ni nezakonita, tožnica s tožbo ni mogla uspeti. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, njeno tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Navedeni zakon je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4.člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).