Jedro

Za priznanje statusa begunca mora biti izkazano konkretno in neposredno vojno nasilje pred pobegom oziroma konkretna nevarnost prisilne izselitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 296/99-8 z dne 2.10.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 12.1.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava C., z dne 21.12.1997, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja-begunca, za čas od 1.6.1942 do 2.2.1945 in pravice, izhajajoče iz tega statusa ter odločila, da se mu ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da je bil postopek pred izdajo upravnega akta pravilen, pravilna in na zakonu utemeljena pa je tudi odločitev tožene stranke. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik pred začetkom vojne študiral v B., po začetku vojne pa se je vrnil domov v M.. V začetku meseca julija 1941 je odšel v L., kjer se je 1.9.1941 zaposlil v bolnici za duševno bolne, v začetku junija 1942 pa je odšel v Z., kjer je nadaljeval študij in dne 2.2.1945 tudi diplomiral in se nato zaposlil. Iz spisov (izjav prič, listinske dokumentacije) in navedb tožnika izhaja, da se je za odhod iz M. odločil zaradi negotovosti, bojazni pred izgonom oziroma možnostjo prisilne mobilizacije. Navedene okoliščine pa tudi po presoji sodišča ne zadoščajo za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja-begunca po 1. ali 2. odstavku 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97 - ZZVN). V skladu z navedenima določbama bi moral tožnik dokazati, da mu je grozilo konkretno vojno nasilje (1. odstavek 2. člena ZZVN) oziroma, da mu je grozila prisilna izselitev (2. odstavek 2. člena), če ne bi pobegnil, tega pa ni izkazal. Tožnik v pritožbi navaja, da v svoji vlogi za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja res ni opisal dogajanj v M., ker je mislil, da so splošno znana, saj so opisana v knjigah, o njih pa se uči tudi v šolah. Ker so ga doma večkrat iskali, je smatral, da je ogrožen, zato je vsako noč prespal drugje. Ko je zaradi strahu sorodnikov izgubil še zadnje domovanje, je bil prisiljen pobegniti v L. Zaposlitev v L. ni bila prava zaposlitev. Umobolnica na P.n. je dala medicincem delno zatočišče, kjer so dobili le zajtrk in kosilo. Ker v L. študija medicine ni mogel nadaljevati, je odšel k sorodnikom v Z., kjer je nadaljeval študij. Po diplomi se je leta 1945 zaposlil v Z. porodnišnici kot volonter, kjer je delal do marca, ko je dobil vpoklic v JLA. V M. je prvič prišel šele jeseni, po končani vojni.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, pravilno uporabilo določbe ZZVN. Žrtev vojnega nasilja- begunec je, ob pogojih iz 1. člena tega zakona oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (1. odstavek 2. člena ZZVN) in oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo (2. odstavek 2. člena). Za priznanje statusa begunca mora biti izkazano konkretno in neposredno vojno nasilje pred pobegom oziroma konkretna nevarnost prisilne izselitve. V obravnavanem primeru pa, kot izhaja iz upravnih spisov, tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik ni izkazal konkretnega vojnega nasilja nad njim, prav tako ni izkazal, da bi bil prisilno izseljen, če ne bi odšel. Splošna dogajanja v M. s posledicami, ki tožnika še niso neposredno ogrožale, še ne morejo biti podlaga za priznanje tega statusa. Zgolj zatrjevana verjetnost, da bi bil tudi tožnik deležen vojnega nasilja oziroma da bi bil prisilno izgnan oziroma mobiliziran v nemško vojsko, oprta na nekonkretizirana splošno znana nasilna dejanja okupatorja, za priznanje tega statusa ne zadostuje.

Ker tudi iz pritožbenih navedb ne izhaja, da sodišče v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku, ni imelo podlage za pravilno uporabo citiranih določb ZZVN, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.