Jedro

Tožnik, ki je bil izseljen v Srbijo iz kraja na območju nekdanje Kraljevine Jugoslavije, bi lahko pridobil status žrtve vojnega nasilja, če bi imel od prenehanja prisilnega ukrepa dalje stalno prebivališče v Republiki Sloveniji; šolanje v Srbiji, zaradi katerega se je vrnil v Slovenijo v maju 1946, pa ni razlog, ki bi bil v smislu določb ZZVN upošteven za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1070/99-8 z dne 22.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.6.1999. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote M. z dne 19.6.1998, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - izgnanca za čas od 1.5.1941 do 15.5.1945. Prvostopno sodišče je sledilo odločitvi tožene stranke in je na podlagi podatkov v predloženih upravnih spisih menilo, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 1. člena Zakona o dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 44/96, v nadaljevanju ZZVN-B), po katerem je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je imela od prenehanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ne glede na to, na katerem ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno. Tožnik se je s svojo družino vrnil iz V. v Srbiji v M. šele v maju 1946 leta. Kot razlog, zaradi katerega se niso vrnili v Slovenijo že takoj po koncu vojne oziroma do 31.12.1945 pa je bilo navedeno šolanje tožnika in njegove sestre v V. V imenu tožnika je vložila pritožbo njegova pooblaščenka - sestra D.M. iz M. V pritožbi graja birokratsko reševanje zadeve. Enostavno ni sprejemljivo dejstvo, da se zaradi z zakonom predvidenih določb (stalno prebivališče in datum vrnitve do 15.5.1945) enostavno izniči status žrtve vojnega nasilja, upoštevajoč tudi izgubo vsega premoženja, kar so posedovali v N.S., od koder so bili izgnani v Srbijo. Upoštevati pa bi bilo potrebno, da so imeli še pred drugo svetovno vojno hišo v M., v kateri so po svoji vrnitvi iz pregnanstva prebivali in v kateri tožnikova sestra prebiva še danes. Iz Srbije torej niso prišli pred kratkim; so državljani Republike Slovenije vse od druge svetovne vojne dalje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Po določbi 6. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97 in 39/98), ki je bila upoštevna ob času odločanja organa prve stopnje, bi tožnik, zoper katerega je bil prisilni ukrep izgona izvršen v N.S., kar je ozemlje nekdanje Kraljevine SHS, lahko pridobil status žrtve vojnega nasilja, vendar le pod pogojem, če bi od prenehanja prisilnega ukrepa dalje imel stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Tožnik tega pogoja ob koncu vojne nesporno ni izpolnjeval, saj se je z družino preselil iz V. v M. šele v maju 1946 leta in je šele tedaj lahko pridobil v M. stalno prebivališče, pa čeprav ga je lahko tu imel že pred drugo svetovno vojno. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, saj je kot prisilni ukrep okupatorja možno po določbi 1. odstavka 2. člena ZZVN šteti le ukrepe okupatorja, storjene od 6.4.1941 pa najkasneje do konca vojne, t.j. do 15.5.1945. Kasnejša sprememba zakona (Uradni list RS, št. 43/99, ZZVN-D) je sicer uzakonila pravno domnevo, da so imeli stalno prebivališče v Sloveniji tudi tisti, ki so se priselili z namenom stalnega prebivanja v Sloveniji, vendar najkasneje do 31.12.1945. Zato v konkretnem primeru ta domneva ne more vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Tožnikove (tožbene in pritožbene) navedbe o šolanju v Srbiji, ki naj bi mu preprečevalo vrnitev v M., bi bile lahko upoštevane le kot posebna doba po 15.5.1945 in najkasneje do 31.12.1945 za obračunavanje rente in drugih posebnih pravic iz ZZVN, če se ob koncu vojne ni mogel vrniti v Slovenijo oziroma tudi po 31.12.1945, če je bila vrnitev onemogočena iz razloga, ki ga ni sam povzročil; ta obračun pa bi se lahko napravil, če bi mu bil priznan status žrtve vojnega nasilja.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.