Jedro

Za zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zadošča ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dejansko spremenila svojo organizacijo dela tako, da je ukinila delovno mesto komercialist, za katerega je tožnik imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in da je preostale naloge tega delovnega mesta razporedila med ostale delavce in na e-poslovanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del (I. in III. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razlog z dne 28. 12. 2015, reparacijski tožbeni zahtevek, tožbeni zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in plačilo denarnega povračila v višini 16.320,04 EUR bruto ter tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 4.000,00 EUR (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka v sporu zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi (II. točka izreka), tožnik pa ji je dolžan povrniti stroške postopka iz naslova denarnega zahtevka v višini 456,94 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper I. in III. točko izreka, se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da poslovni razlogi za ukinitev delovnega mesta komercialist niso obstajali zato odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita. V konkretnem primeru je šlo za očitno zlorabo, za fiktiven razlog, ki je prikril dejanski razlog. Tožnik je bil družbenik tožene stranke, večinski lastnik pa je njegov oče A.A.. Večinski lastnik je sam izbral zakonitega zastopnika tožene stranke B.B., ki mu je v celoti podrejen in dela po njegovih navodilih. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožniku podana zaradi dopisa z dne 21. 12. 2015, v katerem je ob izraženem interesu za odkup solastniškega poslovnega deleža od večinskega lastnika zahteval, naj toženi stranki vrne neupravičeno prejete provizije v višini 144.000,00 EUR. Zaradi navedenega dopisa je večinski lastnik zakonitemu zastopniku tožene stranke naročil, naj tožniku takoj odpove pogodbo o zaposlitvi, do česar je tudi prišlo 28. 12. 2015. Nikoli pred tem niso potekali nikakršni razgovori med pravdnima strankama o morebitni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ampak je potekalo celo dogovarjanje o odkupu večinskega deleža. Neresnična je navedba v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da tožena stranka slabega poslovnega izida v letu 2014 ne bo mogla pokriti z večletnim poslovanjem. Prav tako je neresnična navedba, da prihodki že nekaj let konstantno padajo in da ni pričakovati, da bi se razmere v prihodnosti izboljšale. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo tem navedbam tožene stranke in kljub predlogu obeh strank ni postavilo izvedenca finančne stroke. Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, v zvezi s tem ni sprejelo nobenega sklepa in v sodbi tudi ni navedlo, zakaj izvedba drugih dokazov ni bila potrebna. Tako je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz bilance stanja za leto 2013 in 2014 izhaja, da so se v letu 2014 sredstva zmanjšala, vendar se je poslovni rezultat v letu 2015 bistveno izboljšal. K takšnemu rezultatu pa je največ pripomogel ravno tožnik. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da glede poslovnih rezultatov med pravdnima strankama ni razhajanj. Tožnik odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prejel v letu 2014, ko so bili poslovni rezultati tožene stranke najslabši, ampak šele konec leta 2015, ko so se rezultati že bistveno izboljšali. Pravdni stranki se v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje nista strinjali o vzrokih izgube v letu 2014, o možnosti pokrivanja izgube, izčrpavanju tožene stranke ter o prispevku tožnika k bistvenemu izboljšanju poslovnih rezultatov v letu 2015. Navaja še, da je naknadno izvedel, da mu je zakoniti zastopnik tožene stranke v letu 2015 in 2016 nezakonito vdiral v elektronsko pošto, zato je 30. 8. 2016 vložil kazensko ovadbo. Tožena stranka je z drugo pripravljalno vlogo namreč predložila tudi listine, ki jih je zakoniti zastopnik tožene stranke pridobil na nezakonit način. Tožnik je bil pri toženi stranki edini komercialist, edini je nabavljal materiale za kompozite, edini je komuniciral in sodeloval s kupci in dobavitelji (razen pri dobavitelju C. je sodeloval tudi zakoniti zastopnik), zato ni prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Prav tako ne drži, da bi bilo v začetku leta 2015 tožniku odvzeto poslovanje z dobavitelji in kupci. Glede trditev tožene stranke o opustitvi nekaterih blagovnih znamk pa pojasnjuje, da je D. sam odpovedal poslovanje, sodelovanje s E. več let ni bilo aktivno, poslovanje s F. pa je bilo na letni ravni le približno 2.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi pomanjkljivo povzelo izpoved priče G.G., saj ni pojasnilo, kaj naj bi njena izpoved dokazovala oziroma česa naj ne bi dokazovala. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnika in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter da je odločitev sodišča prve stopnje tudi materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku 28. 12. 2015. V 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) je poslovni razlog opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu komercialist. Tožena stranka je po presoji sodišča prve stopnje dokazala obstoj poslovnega razloga, prav tako je dokazala, da dopis z dne 21. 12. 2015, ki naj bi bil po mnenju tožnika dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni vplival na podajo odpovedi.

7. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo dokaza z postavitvijo izvedenca finančne stroke, ker ni sprejelo sklepa v zvezi s tem dokaznim predlogom in ker ni navedlo konkretnih razlogov za zavrnitev tega dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku glavne obravnave (med drugim) sprejelo sklep o tem, kateri listinski dokazi se izvedejo, in sklep, da je dokazovanje zaključeno. S tem je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP posredno zavrnilo tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke. Izrecno pa je to sodišče prve stopnje navedlo v izpodbijani sodbi (glej 8. točko obrazložitve), kjer je tudi pojasnilo razloge za takšno odločitev. Obrazložilo je, da izvedba dokaza z izvedencem finančne stroke ni bila potrebna, ker se je tožena stranka kot delodajalec lahko odločila za reorganizacijo dela. S tem je sodišče prve stopnje navedlo konkretne razloge za zavrnitev tega dokaznega predlog, ki je bil predlagan tako za ugotavljanje ekonomskega kot tudi organizacijskega poslovnega razloga. Odločitev o neizvedbi dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke je tudi sicer pravilna. Iz dokaznega predloga tožnika (list. št. 22) izhaja, da bi izvedenec lahko podal mnenje o finančnem stanju in poslovanju tožene stranke v letih 2014 in 2015 ter o reorganizaciji tožene stranke. Izvedba tega dokaza za ugotavljanje organizacijskega poslovnega razloga ni bila potrebna, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, saj za ugotovitev o dejanski izvedbi in načinu reorganizacije delovnega procesa sodišče prve stopnje ni bilo potrebno znanje finančne stroke. Težave v poslovanju tožene stranke v letih 2014 in 2015 pa glede na vsebino odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A6) ne predstavljajo samostojnega poslovnega razloga, ampak z njim tožena stranka zgolj utemeljuje organizacijski poslovni razlog1, tj. ukinitev delovnega mesta komercialist in prenos preostalih nalog na druge zaposlene in na e-poslovanje. Za zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tako zadošča ugotovitev sodišča, da je tožena stranka dejansko spremenila svojo organizacijo dela tako, da je ukinila delovno mesto komercialist, za katerega je tožnik imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in da je preostale naloge tega delovnega mesta razporedila med ostale delavce in na e-poslovanje. Postavitev izvedenca finančne stroke v konkretnem primeru tako za ugotovitev ekonomskega poslovnega razloga ni bila potrebna, za presojo organizacijskega poslovnega razloga pa, kot rečeno, ta dokaz ni bil primeren. Glede na navedeno ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Ker obstoj ekonomskega poslovnega razloga z vidika zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi v tem sporu ni bistveno, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do tistih pritožbenih navedb, s katerimi tožnik nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o slabem finančnem poslovanju tožene stranke v letih 2013, 2014 in 2015. Nerelevantne pa so za ta spor tudi navedbe o kvaliteti tožnikovega dela, prav tako je nepomembna navedba, da je tožnik odpoved prejel šele v letu 2015, ko so se rezultati poslovanja že izboljšali. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da je odločitev o reorganizaciji delovnega procesa poslovna odločitev delodajalca, ki jo lahko sprejme tudi, kadar izguba v poslovanju delodajalcu šele grozi ali če oceni, da rezultati poslovanja (še) niso zadovoljivi, lahko pa ta delodajalčeva odločitev sploh ne temelji na ekonomskih razlogih.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi direktorja tožene stranke B.B., prič H.H., I.I. in J.J. ter listinskih dokazov ugotovilo, da se je v letu 2015 obseg tožnikovega dela zmanjšal, saj mu je bilo odvzeto poslovanje z določenimi dobavitelji in kupci, ukinjena je bila maloprodaja, ukinjeni pa so bili tudi nekateri nezanimivi programi za blagovne znamke. Preostanek tožnikovega dela, ki je predstavljal le še dve do tri ure dnevnega delovnega časa, pa je po ugotovitvi sodišča prve stopnje prevzel direktor tožene stranke oziroma se izvaja prek spleta s plačili na transakcijski račun tožene stranke. S tem je tožena stranka po presoji sodišča prve stopnje dokazala obstoj organizacijskega odpovednega razloga, pritožbeno sodišče pa se z razlogi izpodbijane sodbe v celoti strinja. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni verjelo izpovedi priče G.G., saj to jasno izhaja iz 8. točke obrazložitve sodbe. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da potreba po opravljanju njegovega dela na delovnem mestu komercialist ni prenehala, ker je bil tožnik edini komercialist pri toženi stranki in ker je imel potrebno znanje za opravljanje tega dela. Te pritožbene navedbe ne morejo vplivati na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o obstoju organizacijskega poslovnega razloga, saj tožnik z njimi napada smotrnost poslovne odločitve tožene stranke o ukinitvi tožnikovega delovnega mesta in o prenosu nalog na druge zaposlene, ki ni predmet sodne presoje v tem sporu. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da tožniku v začetku leta 2015 ni bilo odvzeto poslovanje z dobavitelji in kupci. Nasprotno je namreč izpovedal direktor tožene stranke, pri čemer tožnik v pritožbi ne navaja, zakaj sodišče prve stopnje njegovi izpovedi (ki je v določenih delih podprta tudi z listinskimi dokazi) ne bi smelo verjeto. Da naj bi tožnik "vodil celotno nabavo s firmami K., L., M., N., C., O. ter prodajo za celotno Slovenijo, nadziral in vodil proizvodnjo PVC pene, prodajal v Turčijo, na Dansko, Hrvaško, Belgijo, Nizozemsko, Švico, Nemčijo in Italijo", pa v postopku pred sodišče prve stopnje ni navajal. Ker v pritožbi tožnik ne trdi, da brez svoje krivde tega ni mogel navesti že prej, zato teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Neupoštevno pritožbeno novoto predstavljajo tudi navedbe, da je D. sam odpovedal poslovanje, da sodelovanje s E. več let ni bilo aktivno in da je bilo poslovanje s F. na letni ravni le približno 2.000,00 EUR. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o obstoju poslovnega razloga iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je pravi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v njegovem dopisu toženi stranki z dne 21. 12. 2015, v katerem glavnega družbenika tožene stranke, svojega očeta A.A., poziva na vračilo prejetih provizij v višini 144.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi A.A. in direktorja tožene stranke, ki ju ocenjuje za prepričljivi, pritožba pa tudi ne navaja razloga za nasprotno, ugotovilo, da omenjeni dopis ni imel vpliva na podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi 28. 12. 2015. Tako je direktor tožene stranke izpovedal, A.A. pa je to izpoved potrdil, da je bil direktor samostojen pri sprejemanju odločitev v zvezi z vodenjem poslov in zastopanjem tožene stranke, da glavni družbenik na njegove odločitve nikoli ni vplival in da je imel ukinitev delovnega mesta komercialist v mislih že nekaj mesecev prej, vendar je počakal do konca poslovnega leta. Samo sosledje dogodkov in slabi odnosi med tožnikom in njegovim očetom, na katere opozarja tožnik v pritožbi, pa še ne dokazujejo, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, da je bila zahteva tožnika v dopisu z dne 21. 12. 2015 dejanski razlog za odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi.

11. Tudi pritožbene navedbe, da pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi niso potekali nikakršni razgovori o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ampak so potekali dogovori oziroma pogajanja o odkupu večinskega deleža, predstavljajo pritožbeno novoto, ki je ni mogoče upoštevati, saj tožnik ne izkaže, da je brez svoje krivde ni mogel pravočasno navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sicer pa te navedbe v obravnavanem sporu niti niso bistvene, saj ZDR-1 od delodajalca (več) ne zahteva, da delavca obvesti o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

12. Prav tako pritožbeno sodišče ni upoštevalo pritožbenih navedb tožnika o tem, da je "naknadno izvedel", da mu je zakoniti zastopnik tožene stranke v letu 2015 in 2016 nezakonito vdiral v elektronsko pošto in s tem na nezakonit način pridobil nekatere listine, ki jih je sodišču prve stopnje tožena stranka predložila z drugo pripravljalno vlogo z dne 25. 5. 2016. V pritožbi tožnik ni niti zatrjeval niti izkazal, kdaj konkretno je izvedel za nezakonitost pridobitve dokazov in da je bilo to po izdaji sodbe sodišča prve stopnje 27. 6. 2016, poleg tega na naroku za glavno obravnavo 10. 6. 2016 (tj. že po prejemu druge pripravljalne vloge tožene stranke 8. 6. 2016), ni ugovarjal izvedbi spornih listinskih dokazov.

13. Ker je tožena stranka v tem sporu dokazala obstoj poslovnega razloga in ker dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bil v dopisu z dne 21. 12. 2015, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reparacijski tožbeni zahtevek ter zahtevke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, obračun in plačilo denarnega povračila ter za plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je tako na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. in III. točka izreka).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (prvi odstavek 163. člena ZPP).

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 275/2015 z dne 26. 1. 2016.