Jedro

V izvedenih dokazih (zlasti na podlagi mnenj obeh izvedencev medicinske stroke) je sodišče prve stopnje imelo dovolj podlage za zaključek, da je pri tožniku podano stanje iz 1. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 (invalidnost I. kategorije). Izvedenka psihiatrinja je v dopolnilnem mnenju vztrajala, da na podlagi dosegljive zdravstvene dokumentacije tožnikovega duševnega stanja za sporno obdobje ne more oceniti. Lahko pa je ocenila, da v takem duševnem zdravstvenem stanju, ko je bil na dan pregleda, za delo ni sposoben. Izvedenec specialist internist kardiolog pa je pojasnil, da je tožnik imel srčni infarkt in da je bilo stanje že v spornem obdobju podobno, kot ga je sam ugotovil na osebnem pregledu. V času, ko je izvedenec tožnika pregledal, ni bil sposoben ne za delo in ne za življenje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 24. 12. 2008 in tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 24. 12. 2008 dalje in mu priznalo pravico do invalidske pokojnine. Obenem je odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine odločil toženec v roku 30 dni in naložilo tožencu, da tožniku v 8 dneh povrne stroške postopka v višini 660,87 EUR.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da v konkretnem primeru odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Dejstvo je, da je v obdobju, ki je relevantno za oceno, medicinska dokumentacija, ki bi izkazovala zdravstveno stanje tožnika, skopa. Že senati invalidske komisije II. stopnje ugotavljajo, da mnenja o tožnikovi delazmožnosti ni mogoče podati zaradi pomanjkanja objektivnih podatkov iz medicinske dokumentacije. Tudi sodna izvedenka specialistka psihiatrinja je v svojem delu izvedenskega mnenja ugotovila, da z njenega področja za nazaj ni dovolj objektivnih podatkov za ugotovitev popolne nezmožnosti tožnika za delo. V dopolnitvi izvedenskega mnenja je še navedla, da iz strokovno neustreznih izvidov za obdobje 5 let in več nazaj, nikakor ni mogoče podati izvedenskega mnenja o zdravstvenem stanju neke osebe. Nadalje tudi sodni izvedenec specialist kardiolog v dopolnitvi svojega dela izvedenskega mnenja dne 17. 5. 2013 priznava, da je glavni problem v tem, da v obdobju pred ključnim datumom 24. 12. 2008 ni na razpolago dokumentacija, ki bi nekatere tožnikove zdravstvene težave bolje osvetlila. Kljub temu, da je sodni izvedenec specialist kardiolog zaključil, da je glede na opisano stanje v letu 2006, bil tožnik že takrat v slabem stanju in ustreznih izvidov ni mogel opraviti, se toženec z navedenimi zaključki sodnega izvedenca ne more strinjati. Predložena medicinska dokumentacija za čas vse do zaključka postopka pri tožencu, je nezadostna. Obstoječa dokumentacija v relevantnem obdobju namreč ni podprta z ustrezno dodatno dokumentacijo oziroma izvidi preiskav, ki bi objektivizirali zdravstveno stanje tožnika in tako omogočali podajo objektivne ocene glede tožnikove delazmožnosti oziroma nezmožnosti za organizirano pridobitno delo tako s psihiatričnega področja kot tudi iz kardiološkega. Sam opis stanja v letu 2006, kot ga navaja sodni izvedenec, da je tožnik imel že v letu 2006 visok pritisk, težave s srcem, prekomerno telesno težo in tresenje, objektivno ne utemeljuje nesposobnosti za organizirano delo od 24. 12. 2008. Tudi navedbe sodnega izvedenca na naroku za glavno obravnavo dne 12. 9. 2014, da je tožnik že leta 2006 prebolel srčni infarkt, niso zanesljivo ugotovljene in podprte z ustreznimi izvidi. Na podlagi skope in nezadostne medicinske dokumentacije v relevantnem obdobju tudi osebni pregled tožnika, ki je bil nedvomno potreben, a opravljen v letu 2013, ne more pomagati pri podaji ocene o kategoriji invalidnosti za toliko let nazaj. Ravno odsotnost minimalne medicinske dokumentacije je bil razlog, da invalidska komisija pri tožencu v vseh izvedenskih mnenjih ni mogla strokovno utemeljeno podati mnenja o tožnikovi delovni zmožnosti v spornem obdobju. Ker je tako definirana medicinska dokumentacija zahtevana pri vseh zavarovancih, ki so v postopku ocenjevanja delovne zmožnosti, bi v primeru drugačnega postopanja v konkretnem postopku to predstavljalo neenakost obravnave v primerjavi z drugimi zavarovanci. Na podlagi vsega navedenega zato toženec vztraja, da zgolj na podlagi predložene dokumentacije ter osebnega pregleda tožnika v letu 2013, ocene delanezmožnosti pri tožniku vse do izdaje odločbe toženca dne 24. 12. 2008 in tudi ne na ta dan, ni mogoče podati. Ugotovitve zdravstvenega stanja tožnika po 24. 12. 2008 pa niso predmet ocene tega sodnega postopka. Ker odločitev sodišča ni pravilna, tudi ni dolžan povrniti stroškov postopka v višini 660,87 EUR v 8 dneh.

V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam in vztraja, da mu pripada pravica do invalidske pokojnine na podlagi I. kategorije invalidnosti.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi, ko sta predmet presoje odločbi toženca št. ... z dne 21. 10. 2008 in št. ... z dne 24. 12. 2008 in sporno vprašanje, ali je pri tožniku prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do I. kategorije invalidnosti kot podlage za priznanje pravice do invalidske pokojnine, je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. Ps 252/2009 z dne 10. 3. 2010. S citirano sodbo je tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 21. 10. 2008 in z dne 24. 12. 2008 ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje ustreznih pravic iz invalidskega zavarovanja, zavrnilo. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 213/2010 z dne 3. 6. 2010 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje s konkretnimi napotki. Štelo je, da je takšna odločitev najmanj preuranjena in da je v ponovljenem postopku potrebno izvesti dodatne dokaze.

Ugotovilo je, da je v predsodnem postopku invalidska komisija II. stopnje dne 16. 12. 2008 menila, da iz razpoložljive novejše medicinske dokumentacije iz leta 2008 ni zanesljivih objektivnih podatkov o prebolelem miokardnem infarktu, zaradi navedbe nevrologa o bolezni, odvisnosti in zdravljenju psihične simptomatike, ki se je ob bolezni srca kronificirala, pa zgolj na podlagi predložene dokumentacije, invalidnosti ni mogoče ugotoviti. Zapisala je, da je za zanesljivo in objektivno oceno zavarovančeve oziroma tožnikove preostale psihofizične zmogljivosti in delovne zmožnosti potreben osebni pregled s sodelovanjem ustreznih specialistov, predvsem psihiatra, ki bi lahko klinično ocenil stopnjo psihotične motnje. V sodnem postopku je v zvezi z zaprosilom za dopolnilno mnenje, invalidska komisija II. stopnje tožnika vabila na osebni pregled, vendar se vabilu ni odzval. Iz dokumentacija in sicer iz prošnje za podajo mnenja, je tožnik v zvezi z vabilom na osebni pregled na invalidsko komisijo I. stopnje prosil, da se oceni njegova invalidnost v odsotnosti, ker ni sposoben za transport, glavni razlog pa je bolezen in stanje, v katerem se nahaja.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje najprej za dopolnilno mnenje zaprosilo invalidsko komisijo II. stopnje, ki kljub osebnemu pregledu dokončne ocene o tožnikovi delazmožnosti ni mogla podati. Sodišče prve stopnje je zato za dokončno ugotovitev tožnikovega zdravstvenega stanja in njegove delovne zmožnosti zaprosilo za mnenje izvedenski organ Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti v B. v sestavi specialista internista kardiologa in specialistke psihiatrinje. Izvedenec internist kardiolog je bil mnenja, da tožnik glede na telesno stanje ni sposoben organiziranega pridobitnega dela od 24. 12. 2008, medtem ko je specialistka psihiatrinja bila mnenja, da obstoječa zdravstvena dokumentacija ne dopušča ocene delazmožnosti tožnika s psihiatričnega stališča za čas do datuma izpodbijane odločbe, to je do 24. 12. 2008. V izvedenih dokazih potem, ko je sodišče prve stopnje oba izvedenca še zaslišalo, je sodišče prve stopnje imelo dovolj podlage za zaključek, da je pri tožniku podano stanje iz 1. alineje 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1).

Izvedenka psihiatrinja je v dopolnilnem mnenju z dne 20. 5. 2013 vztrajala, da na podlagi dosegljive zdravstvene dokumentacije tožnikovega duševnega stanja za obdobje do 24. 12. 2008 ne more oceniti. Lahko pa je ocenila, da v takem duševnem zdravstvenem stanju, ko je bil na dan pregleda, za delo ni sposoben. Izvedenec specialist internist kardiolog pa je pojasnil, da je tožnik že leta 2006 imel srčni infarkt in da je bilo stanje že tedaj precej podobno, kot ga je sam ugotovil na osebnem pregledu leta 2013. V času, ko je izvedenec tožnika pregledal ni bil sposoben ne za delo in ne za življenje. Prepričan je bil, da ko bi tožnika leta 2008 videl, da bi dal enako mnenje kot sedaj.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno mnenje izvedenskega organa v celoti sprejelo, saj sta izvedenca mnenje strokovno utemeljila. Predvsem izvedenec kardiolog je odgovoril na vsa vprašanja in pripombe toženca. Izvedenec je sam ugotovil, da je izvidov manj kot običajno, je pa izrecno pojasnil, da tožnik v stanju, v kakršnem se je nahajal leta 2006, ni bil sposoben pridobiti običajnih izvidov in da bi glede na dejstvo, da manjkajo ključni izvidi, težko podal pravilno mnenje brez opravljenega osebnega pregleda. Izvedenec je pojasnil, da gre pri tožniku za dokazano stanje po prebolelem srčnem infarktu in da se stanje progresivno slabša in da je že iz opisa od konca leta 2006 in ne le od leta 2008, v hudo slabem stanju.

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je izvedenec internist kardiolog utemeljil mnenje s konkretnimi ugotovitvami, ki se nanašajo na sporno obdobje in so relevantne za samo odločitev. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.