Jedro

Ko gre za vprašanje sklepčnosti, ki se nanaša na višino tožbenega zahtevka, se je vselej mogoče vprašati, ali tožbene trditve ne omogočajo, da sodišče tožniku prisodi vsaj nekaj od tistega, kar zahteva. Delna ugoditev in delna zavrnitev tožbenega zahtevka je tako lahko posledica (delnega) dokaznega postopka, lahko pa tudi preskope trditvene podlage v delu, ki se nanaša na višino terjatve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek prvega tožnika za plačilo odškodnine v višini 15.950 EUR in zahtevek drugega tožnika za plačilo odškodnine v višini 18.425 EUR, oba z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), ter tožnikoma naložilo povrnitev toženčevih stroškov postopka v znesku 6.029,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Tožnika v pritožbi zoper sodbo uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.1 Primarno predlagata spremembo sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP, ker sodišče ni v zadostni meri izvajalo materialnega procesnega vodstva. Tožnika sta bila s strani sodišča pozvana na dopolnitev trditvene podlage, kar sta tudi storila. Ker ju sodišče v nadaljevanju na to ni več opozarjalo, sta štela, da je bilo pozivu zadoščeno. Takšen zaključek utemeljuje tudi postopanje prvostopenjskega sodišča glede angažiranja izvedenca cenilca, ki je tožnika pozvalo na plačilo predujma, slednja sta ga plačala, kljub temu pa je sodišče dokaz z izvedencem zaradi pomanjkljive trditvene podlage zavrnilo. Nasprotujeta stališču izpodbijane sodbe, da nista podala zadostnih trditev glede obsega in višine škode. V tožbi in v drugi pripravljalni vlogi sta natančno popisala in opisala uničene stvari ter pojasnila njihovo točno vrednost, kar je skladno z ustaljeno sodno prakso slovenskih sodišč (odločbe VS RS III Ips 45/2014 in II Ips 714/2006 ter VSL I Cpg 1211/2013). Ne predstavljata si, kako bi lahko še bolj natančno opredelila nastalo škodo. Sodišče je posplošeno (pavšalno) negiralo vso trditveno podlago obeh tožnikov. Zavračata pomisleke sodišča prve stopnje glede neopredeljene namembnosti in funkcionalnosti predmetov oziroma počitniških hiš, saj že sama uporaba termina "počitniška hišica" zadostuje za določitev njene namembnosti, tj. počitnikovanja, da gre za nepremičnino, pa je prav tako jasno, saj dejstev, ki so splošno znana, ni treba dokazovati (214. člen ZPP). Ob upoštevanju dejstva, da je ugotavljanje višine nastale škode oteženo, ker je prišlo do popolnega uničenja vseh stvari, poleg tega je bila oprema počitniških hišic že precej stara, sta pravočasno predlagala izvedbo številnih dokazov, vključno z izvedencem lesno gradbene in požarne stroke, cenilcem gradbene stroke in izvedencem za oceno nepremičnin, ki jih sodišče neutemeljeno ni izvedlo. Ker iz njunih trditev in tožbenih zahtevkov izhaja, da zahtevata povrnitev nastale škode, je jasno, da zahtevata povrnitev škode, ki jima je dejansko nastala, torej gre za amortizirane vrednosti.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tudi v novem sojenju zavrnilo tožbena zahtevka obeh tožnikov za plačilo škode, ki jima je nastala, ker sta v požaru, do katerega je prišlo zaradi tehnične napake v električnem razdelilniku v sosednji počitniški hišici v toženčevi lasti, pogoreli njuni počitniški hišici. Višje sodišče je v razveljavitvenem sklepu I Cp 1509/2018 zavzelo stališče, da je toženec s tem, ko je med svojo odsotnostjo pustil priključen električni razdelilnik na vir električne napetosti, ravnal v nasprotju s požarnim redom T., katerega namen je bil preprečiti nastanek prav take vrste okoliščin, kakršne so bile vzrok škode v obravnavanem primeru, in da je bila možnost nastanka požara in njegova razširitev na sosednje hišice predvidljiva posledica takega ravnanja. Ker zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča dokaznega postopka v smeri ugotavljanja višine škode in zatrjevanega prispevka tožnikov sodišče prve stopnje ni izvedlo, je višje sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Izpodbijana sodba temelji na stališču, da so tožbene navedbe o višini škode pomanjkljive in ne omogočajo sodnega preizkusa ter sta zato tožbi nesklepčni. Pojasnilo je, da preskope (premalo konkretizirane) trditvene podlage tožnika ne moreta nadomestiti z izvajanjem dokazov. Po pozivu sodišča in opozorilu toženca sta navedbe o višini škode sicer določneje opredelila, a trditvenega bremena še vedno nista zmogla.

6. Pritožbeni očitki o zmotnosti navedenega stališča so utemeljeni. Tožnika sta v svoji trditvah specificirano opredelila vrednosti njunih v požaru uničenih počitniških hišic, navedla njune dimenzije in opisala posamezne prostore, ki so ju sestavljali. Podrobno sta popisala in opisala predmete, ki so se nahajali v hišicah, pri čemer sta za določene navedla tudi znamko oziroma proizvajalca (npr. televizor X, klima Y) in dimenzije uničenega pohištva ter hkrati ocenila vrednost vsakega predmeta posebej oziroma nekaterih predmetov skupaj (npr. trenirke, jakne, brisače).

7. Taka tožba je bila v zadostni meri individualizirana in je tožencu omogočala učinkovito obrambo. Temeljnim zahtevam po popolni in sklepčni tožbi sta tožnika zadostila. Podrobnejših navedb od njiju v dani situaciji ni bilo mogoče zahtevati.2

8. Tožnika resda nista podala navedb o njihovi starosti in nakupni vrednosti, a glede na to, da je bila oprema v uničenih počitniških hišicah že precej stara (kar med strankama ni bilo sporno), je pričakovano, da z natančnimi podatki o tem, kdaj, za kakšno ceno in kje je bil določen predmet kupljen, tožnika (več) ne razpolagata. Neživljenjsko bi bilo od ljudi pričakovati ali celo zahtevati, da hranijo (v spominu ali v fizični obliki) informacije (v konkretnem primeru račune) o prav vseh stvareh, tudi tistih manj vrednih (npr. kuhinjski pripomočki, pripomočki za osebno nego), ki so jih kdajkoli kupili. Takšna skrbnost bi presegala skrbnost običajnega povprečnega posameznika. Glede na dejstvo, da sta bili počitniški hišici z vsemi stvarmi, ki so se nahajale v njuni notranjosti, v požaru popolnoma uničeni, od tožnikov tudi ni razumno pričakovati, da bi bila zmožna vse predmete precizno (z navedbo znamke, proizvajalca, starosti, nakupne vrednosti) opisati po spominu, saj jih, kot je ugotovljeno že v izpodbijani sodbi, ni (bilo) mogoče znova pregledati. Kar se tiče odsotnosti trditev o namembnosti oziroma funkcionalnosti posameznih predmetov in počitniških hišic, glede na navedene okoliščine prav tako ne gre za pomanjkljivosti, ki bi nesorazmerno oteževale toženčevo obrambo.3

9. Presoja, ali sta tožbena zahtevka utemeljena, delno utemeljena ali neutemeljena, je po navedenem stvar dokaznega postopka (vključno z razmislekom o možnosti uporabe prostega preudarka na podlagi 216. člena ZPP). Ne glede na to, ali so bili predmeti v hišicah in sami hišici že dotrajani, ni mogoče odreči utemeljenosti tožbenim trditvam, da so za tožnika (vsaj del njih) še imeli uporabno vrednost. 10. Zaradi zmotne (materialnopravne) presoje o nezadostnosti trditev o višini tožnikoma nastale škode, je zmoten tudi zaključek o nepotrebnosti dokaznih predlogov, podanih za dokazovanje obsega škode. Dokaz z izvedencem v obravnavani zadevi, ko bi bilo od tožnikov neživljenjsko pričakovati detajlno opisovanje posameznih uničenih predmetov, ni nedopusten informativni dokaz. Toliko manj to velja glede dejanske vrednosti samih pogorelih hišic, ki bi jo na podlagi podanih trditev tožnikov o njunih dimenzijah, starosti, predloženih fotografijah in primerljivosti z obstoječimi počitniškimi hišicami, izvedenec (brez večjih naporov) lahko ugotovil oziroma preveril. 11. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče bo moralo v novem postopku izvesti predlagane dokaze v zvezi z ugotovitvijo dejstev o stanju hišic in predmetov v njih pred škodnim dogodkom in po izvedbi teh dokazov določno opredeliti izvedenčevo oziroma cenilčevo nalogo. Po izvedenem dokaznem postopku in presoji o utemeljenosti toženčevih ugovorov bo moglo ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenih zahtevkov. Ocena izvedenih dokazov glede višine škode bo prejkone terjala uporabo prostega preudarka.

12. Ker sodišče doslej ni izvedlo dokazov, predlaganih glede višine škode, in ker se sodišče še ni izreklo o utemeljenosti toženčevega ugovora o prispevku tožnikov k nastali škodi, dopolnitev dokaznega postopka ni smiselna pred sodiščem druge stopnje. Gre za časovno zamudno izvedbo dokaza z izvedencem in zaslišanjem, čemur ni namenjena zasnova pritožbene obravnave, izvedba pred sodiščem prve stopnje pa bo pravdnim strankam omogočila tudi uresničitev pravice do pritožbe.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če22. pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti 1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP. 2 Podobno tudi sodba VS RS II Ips 128/2016 z dne 21. 9. 2017, po kateri je strogost trditvenega bremena odvisna od vrste dejstev, na katera se nanaša. Pravotvorna dejstva življenjskega primera so lahko bolj ali manj koncentrirana, življenjsko zaokrožena in jih je mogoče zatrjevati bolj opisno in abstrahirano ali pa z večjo mero konkretnosti. 3 Nenazadnje je tudi odgovor na vprašanje, ali bi v primeru, da toženec ne bi odgovoril na tožbo, bila izdana zamudna sodba (vsaj glede dela zahtevka), pritrdilen.