Jedro

Odgovorna oseba T. M. z izpodbijano pravnomočno odločbo o prekršku ni bil spoznan za odgovornega, da je sam neposredno izvršil predmetni prekršek, temveč da je dopustil izvršitev prekrška, pri čemer dopuščanje izvršitve prekrška ni izrecni zakonski znak tega prekrška.

Če je prekrškovni organ menil, da je odgovornost odgovorne osebe za očitani prekršek podana zato, ker je ta opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi prekršek lahko preprečila, bi moral takšen očitek že v izreku odločbe o prekršku konkretizirati. Zgolj posplošeno navajanje dolžnosti odgovorne osebe pravne osebe, da je dolžna upoštevati veljavno zakonodajo, ki prepoveduje agresivno poslovno prakso in izpolnjevati zakonske obveznosti ter skrbeti za zakonitost poslovanja pravne osebe, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, takšni konkretizaciji ne zadosti.

Ker v konkretnem primeru neposredni storilec prekrška ni znan, bi pravna oseba za prekršek lahko odgovarjala na podlagi drugega odstavka 14. člena ZP-1. Po tej določbi je odgovornost pravne osebe samostojna. Pri tej obliki opustitve dolžnega nadzorstva ni treba zadostiti dokaznim standardom, ki veljajo glede opustitve dolžnega nadzorstva kot temelja odgovornosti odgovorne osebe za prekršek. Je pa tudi v tem primeru treba že v izreku odločbe jasno navesti, katere so tiste obveznosti, ki jih je bila za odvrnitev prekrškov pri izvajanju določene dejavnosti pravna oseba dolžna izvesti in katerih opustitev se po moči in učinku lahko primerja s storitvijo prekrška.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper odgovorno osebo T. M. in pravno osebo P. d. o. o. ustavi.

Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Tržni inšpektorat Republike Slovenije, Območna enota Ljubljana, je T. M. kot odgovorno osebo pravne osebe P., d. o. o. in navedeno pravno osebo spoznal za odgovorna storitve prekrška, odgovorno osebo po drugem odstavku v zvezi s 5. alinejo prvega odstavka 15. člena in 2. alinejo 8. točke 10. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP) v zvezi s prvim odstavkom 15.a člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), pravno osebo pa po 5. alineji prvega odstavka 15. člena v zvezi z 2. alinejo 8. točke 10. člena ZVPNPP in prvim odstavkom 14. člena ZP-1. Na podlagi prvega in drugega odstavka 15. člena ZVPNPP v zvezi s tretjim odstavkom 52. člena ZP-1 je prekrškovni organ pravni osebi P., d. o. o. izrekel globo v višini 3.000,00 EUR, odgovorni osebi T. M. pa globo v višini 300,00 EUR. Okrajno sodišče v Ljubljani je zahtevo za sodno varstvo zagovornice storilcev zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeno pravnomočno odločbo o prekršku vlaga vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnih določb zakona po prvi točki 156. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 15.a člena ZP-1 in kršitve načela zakonitosti iz 28. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo in odločbo o prekršku spremeni tako, da postopek o prekršku zoper pravno osebo P., d. o. o. in odgovorno osebo T. M. ustavi. V zahtevi izpostavlja, da so znaki prekrška po 8. alineji prvega odstavka 10. člena ZVPNPP izpolnjeni s pošiljanjem spornih obrazcev potrošnikom ali z odreditvijo njihovega pošiljanja. Z „dopustitvijo“ pa ni izpolnjena nobena izmed predvidenih izvršitvenih storitvenih oblik. Ker pošiljatelj oziroma odredbodajalec pošiljanja spornih obrazcev ni bil ugotovljen, bi lahko pravna oseba odgovarjala za prekršek le na podlagi drugega odstavka 14. člena ZP-1 z utemeljitvijo, da je direktor kot odgovorna oseba opustil dolžno nadzorstvo. Glede uporabe glagola „dopustiti“ pa sta Ustavno sodišče v odločbi Up-550/14-10 z dne 13. 4. 2017 in Vrhovno sodišče v sodbi IV Ips 25/2018 z dne 20. 11. 2018 zavzeli stališče, da zgolj ta navedba ne zadošča za konkretizacijo dolžnostnega ravnanja, ki bi ga bil storilec dolžan izvršiti, da bi preprečil prekršek. Izostanka konkretnega opisa dolžnostnega ravnanja pa ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo in s sklicevanjem na funkcijo, ki jo je imela odgovorna oseba v pravni osebi. Ker je odgovornost pravne osebe po 14. členu ZP-1 akcesorna odgovornosti odgovorne osebe, ne more za tako pomanjkljivo opisan prekršek odgovarjati niti pravna oseba.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcema in njuni zagovornici, ki nanjo niso odgovorili.

B.

4. V obravnavani zadevi je bila odgovorna oseba pravne osebe T. M. spoznana za odgovorno za prekršek po drugem odstavku v zvezi s 5. alinejo prvega odstavka 15. člena in 2. alinejo 8. točke 10. člena ZVPNPP v zvezi s prvim odstavkom 15.a člena ZP-1, ker je kot direktor, ki je pooblaščen opravljati delo v imenu, na račun, v korist in s sredstvi pravne osebe P., d. o. o., dopustil, da je pravna oseba uporabila agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno, s tem, ko je dne 19. 8. 2016 in dne 16. 9. 2016 večjemu številu slovenskih potrošnikov poslala naslovljeno direktno pošto, s katero je pri naslovnikih ustvarila lažen vtis, da bodo na podlagi določenega dejanja – pravilno izpolnjenega in hitro poslanega obrazca oziroma naročila dobili denarno nagrado 7.000,00 EUR, čeprav je to dejanje, na podlagi katerega je bilo mogoče zahtevati denarno nagrado, vključevalo potrošnikovo plačilo ali izpostavljanje potrošnika stroškom. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je odgovorna oseba, ki je po določbah Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) poslovodja pravne osebe, bila dolžna zagotavljati, da družba ne uporablja agresivne poslovne prakse, kar predstavlja njeno dolžnostno ravnanje. Pravna oseba pa je bila spoznana za odgovorno za navedeni prekršek na podlagi prvega odstavka 14. člena ZP-1. 5. Prekršek po 5. alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP stori pravna oseba, ki uporabi agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno in jo opredeljuje 10. člen tega zakona. Po drugem odstavku 15. člena ZVPNPP za prekršek odgovarja odgovorna oseba pravne osebe, ki stori dejanje iz prvega odstavka tega člena. Po drugi alineji 8. točke 10. člena ZVPNPP gre za agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno, če podjetje ustvari lažen vtis, da je potrošnik tudi brez nakupa že dobil, bo dobil ali bo na podlagi določenega dejanja dobil nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, čeprav dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, vključuje potrošnikovo plačilo ali izpostavljanje potrošnika stroškom.

6. Kot izhaja iz opisa prekrška v izreku odločbe o prekršku je neposredni storilec prekrška v konkretnem primeru bila tista odgovorna oseba, ki je pošiljala predmetno direktno pošto potrošnikom ali je odredila takšno pošiljanje. Obravnavana prekrškovna norma je namreč prepovedna in tako neposredni storilec znake prekrška izpolni s storitveno izvršitveno obliko. Pri tem je potrebno poudariti, da od novele ZP-1G odgovorne osebe po 15. členu ZP-1 niso več samo vodstveni in nadzorni organi, temveč se je pojem odgovorne osebe razširil na vse osebe, ki so na kakršnikoli pravni podlagi pooblaščene opravljati delo v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe. Navedena prekrškovna določba pa ne določa, da bi za prekršek odgovarjala tudi odgovorna oseba, ki bi takšno ravnanje dopuščala. Dopustitev agresivne poslovne prakse namreč ni zakonski znak predmetnega prekrška. Odgovorna oseba T. M. pa z izpodbijano pravnomočno odločbo o prekršku ni bil spoznan za odgovornega, da je sam neposredno izvršil predmetni prekršek, temveč da je dopustil izvršitev prekrška, pri čemer pa kot rečeno dopuščanje izvršitve prekrška ni izrecni zakonski znak tega prekrška. Ker neposredni storilec, ki je neposredno izvršil zakonske znake prepovedne norme, ni znan, drugi odgovorni osebi tudi ni mogoče očitati morebitne udeležbe pri prekršku, ob izostanku konkretizacije, komu je dopuščal uporabo agresivne poslovne prakse oziroma pošiljanje direktne pošte potrošnikom z vsebino, ki pomeni, agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno.

7. Odgovorna oseba je po prvem odstavku 15.a člena ZP-1 odgovorna za prekršek, ki ga stori s svojim dejanjem (storitvijo, opustitvijo) pri opravljanju dejavnosti pravne osebe ali drugega subjekta. Če je prekrškovni organ menil, da je odgovornost odgovorne osebe za očitani prekršek podana zato, ker je ta opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi prekršek lahko preprečila, bi moral takšen očitek že v izreku odločbe o prekršku1 konkretizirati tako, da bi navedel konkretno ravnanje, ki bi ga bila odgovorna oseba dolžna izvrševati in s katerim bi prekršek lahko preprečila in pravno podlago, iz katere izhaja ta dolžnost. Hkrati pa bi moral podrobno in prepričljivo argumentirati tudi, zakaj je opustitev dolžnega nadzorstva oziroma dolžnostnega ravnanja v konkretnem primeru po moči in učinku enaka neposredni izvršitvi prekrška.2 Pri tem zgolj posplošeno navajanje dolžnosti odgovorne osebe pravne osebe, da je dolžna upoštevati veljavno zakonodajo, ki prepoveduje agresivno poslovno prakso in izpolnjevati zakonske obveznosti ter skrbeti za zakonitost poslovanja pravne osebe, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, takšni konkretizaciji ne zadosti. S takšnim opisom, po katerem direktor pravne osebe kot njena odgovorna oseba odgovarja za zakonitost poslovanja pravne osebe na splošno, bi bila uvedena objektivna odgovornost odgovorne osebe, kar je na področju prekrškovnega prava nedopustno.

8. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da odgovorna oseba kot direktor pravne osebe ni poskrbela, da pravna oseba ne bi uporabila agresivne poslovne prakse, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno. Po vsebini gre torej za očitek, da je T. M. kot direktor družbe opustil dolžno nadzorstvo nad neposrednim storilcem ali storilci prekrška. Kot je Vrhovno sodišče že presodilo,3 opustitev dolžnega nadzorstva s strani nadzornih organov pravne osebe pomeni, da odgovorna oseba z opustitvijo dolžnostnega ravnanja (opravljanjem nadzora) ne prepreči kršitve predpisa, ki je opredeljena kot prekršek. Kadar bo odgovorna oseba pooblaščena za opravljanje nadzora nad drugimi osebami in bo to dolžnost opustila, bo odgovarjala za prekršek, ki ga je storila druga oseba. To pomeni, da je odgovornost odgovorne osebe za prekršek določena kot odgovornost za ravnanje drugega. Vendar pa mora iz zakona jasno izhajati, kakšen nadzor je odgovorna oseba dolžna opravljati, kako mora odgovorna oseba delovati in koga mora nadzirati. Obenem je pri očitku, da je odgovorna oseba opustila dolžno nadzorstvo, treba ugotoviti, ali je bilo prekršek druge osebe z izvajanjem dolžnega nadzorstva sploh mogoče preprečiti. Povedano drugače, nikomur ni mogoče naprtiti več, kot je sposoben narediti.4

9. Glede na opis dejanja v izreku odločbe o prekršku gre pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da je odgovorna oseba T. M. kot direktor pravne osebe, obsojen za ravnanje (dopustitev uporabe agresivne poslovne prakse), ki ne pomeni uresničitve zakonskih znakov prekrška po 5. alineji prvega odstavka 15. člena v zvezi z 2. alinejo 8. točke 10. člena ZVPNPP. Poleg tega pa iz odločbe o prekršku ne izhaja, da bi T. M. kot direktor družbe opustil kakšno konkretno ravnanje, ki bi ga bil po predpisih dolžan izvršiti in s katerim bi očitani prekršek lahko preprečil. Prekrškovni organ bi moral v odločbi dolžno nadzorstvo, s katerim bi odgovorna oseba storitev prekrška mogla preprečiti, konkretno opredeliti, pri čemer opredelitev, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, za to ne bi zadoščala. Opustitev mora imeti enako težo kot storitev, pri čemer pa ta izhaja iz dolžnostnega ravnanja, ki mora biti konkretno izraženo v opisu prekrška. Ne zadošča opis, da je odgovorna oseba dopustila agresivno poslovno prakso pravne osebe, ki je nato natančno opisana, saj iz tega ni razvidno, kakšna naj bi bila konkretna vloga ali vložek oziroma prispevek odgovorne osebe pri tem.

10. Dejanje odgovorne osebe, ki je odgovorna za lastno dejanje (prvi odstavek 15.a člena ZP-1), mora biti v izreku odločbe o prekršku konkretno opisano (četrti odstavek 56. člena ZP-1). Ker izrek odločbe konkretnega očitka ne vsebuje, je podana kršitev materialnih določb predpisa, ki določa prekršek po 1. točki 156. člena ZP-1 in kršitev načela zakonitosti (prvi odstavek 28. člena Ustave).

11. Kot pravna podlaga odgovornosti pravne osebe P., d. o. o. je tako v odločbi o prekršku kot v izpodbijani sodbi naveden prvi odstavek 14. člena ZP-1. Na navedeni podlagi je pravna oseba odgovorna za prekršek, ki ga pri opravljanju dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi. Odgovornost pravne osebe po tej določbi je derivativna, kar izhaja iz dejstva, da pravna oseba odgovarja za prekršek, ki ga stori tretji – fizična oseba, v njenem interesu. Ker ob ugotovitvi kršitve, da v opisu dejanj odgovorne osebe, ki v obravnavanem primeru pomeni tudi prispevek k storitvi prekrška pravne osebe, niso uresničeni zakonski znaki njej očitanega prekrška, je enaka kršitev podana tudi glede pravne osebe, saj je njena odgovornost po prvem odstavku 14. člena ZP-1 akcesorna, torej vezana na odgovornost odgovorne osebe.

12. Ker v konkretnem primeru neposredni storilec prekrška, torej tisti, ki je potrošnikom neposredno pošiljal direktno pošto, katera je po vsebini pomenila agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno, ni znan, bi pravna oseba za prekršek lahko odgovarjala na podlagi drugega odstavka 14. člena ZP-1, ki določa, da je v primerih, ko storilca prekrška ni mogoče odkriti ali če za prekršek ni odgovoren, za prekršek odgovorna pravna oseba, če je njen vodstveni ali nadzorni organ ali njena odgovorna oseba opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi se prekršek lahko preprečil. Po tej določbi je odgovornost pravne osebe samostojna, če se ugotovi, da pravna oseba ni imela vzpostavljenih ustreznih mehanizmov za preprečitev tega prekrška ali ti niso delovali in to iz razlogov, ki jih je mogoče pripisati pravni osebi oziroma njenim vodstvenim ali nadzornim organom. Pri tej obliki opustitve dolžnega nadzorstva ni treba zadostiti dokaznim standardom, ki veljajo glede opustitve dolžnega nadzorstva kot temelja odgovornosti odgovorne osebe za prekršek.5 Je pa tudi v tem primeru treba že v izreku odločbe jasno navesti, katere so tiste obveznosti, ki jih je bila za odvrnitev prekrškov pri izvajanju določene dejavnosti pravna oseba dolžna izvesti in katerih opustitev se po moči in učinku lahko primerja s storitvijo prekrška. Ugotoviti in konkretizirano obrazložiti je potrebno, da je imel vodstveni oziroma nadzorni organ pravne osebe pravno zavezujočo dolžnost izvajati nadzor nad delom dejavnosti, pri katerem je bil prekršek izvršen in kje so bile pomanjkljivosti v notranjih nadzornih mehanizmih pravne osebe oziroma pri delovanju njenih vodstvenih ali nadzornih organov, ki so privedle do izvršitve prekrška.6

13. Ker iz opisa prekrška v odločbi o prekršku ne izhaja konkretizirano dolžnostno ravnanje, ki bi ga odgovorna oseba morala storiti, da do prekrška ne bi prišlo oziroma, da bi ga preprečila, pravna oseba P., d. o. o. za prekršek ni odgovorna niti na podlagi drugega odstavka 14. člena ZP-1. C.

14. Glede na ugotovljeno kršitev iz 1. točke 156. člena ZP-1 je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper odgovorno osebo in pravno osebo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo. Posledično je spremenilo tudi odločbo o stroških postopka in odločilo, da stroški postopka o prekršku bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1).

1 Po določbi četrtega odstavka 56. člena ZP-1 mora opis prekrška med drugim obsegati kratek opis dejanja, s katerim je prekršek storjen – kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine. Očitek kršitelju mora biti v izreku odločbe opredeljen s konkretnimi okoliščinami oziroma kot historični dogodek, saj šele takšna opredelitev dejanja omogoča pravno vrednotenje ter uresničevanje kršiteljeve pravice do obrambe. 2 Tako tudi sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 25/2018 z dne 20. 11. 2018, IV Ips 86/2014 z dne 16. 6. 2015 in IV Ips 75/2013 z dne 29. 8. 2013, IV Ips 15/2019 z dne 21. 5. 2019 in odločba Ustavnega sodišča Up-550/14-10 z dne 13. 4. 2017. 3 Glej sodbi IV Ips 16/2016 z dne 17. 5. 2016, IV Ips 96/2011 z dne 21. 2. 2012. 4 Ibidem. 5 Fizična oseba odgovarja za svoje ravnanje na podlagi zavesti in volje, ki jo je razvila do tega dejanja, pravna oseba pa odgovarja za ravnanje druge fizične osebe (glej dr. Liljana Selinšek: Opustitev dolžnega nadzorstva v prekrškovnem pravu, Pravna praksa, št. 28/2013, str. 8). 6 dr. Liljana Selinšek, nav. delo; Barbara Zobec: Odgovornost pravnih oseb za prekršek, Pravosodni bilten 1/2014, str. 193, glej tudi sodbi Vrhovnega sodišča RS IV Ips 57/2010 z dne 23. 11 2010 in IV Ips 15/2019 z dne 21. 5. 2019.