Jedro

Materialna škoda sama zase še ne pomeni težko popravljive škode v smislu 2. odstavka 32. člena ZUS-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka zahtevala odložitev izvršitve sporne inšpekcijske odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Koper z dne 20.4.2007. Z navedeno odločbo je bil tožniku odrejen inšpekcijski ukrep - ustavitev gradnje in odstranitev zaščitne ograje v izmeri 300 m na zemljiščih, parcele št... vse k.o..., ter vzpostavitev v prejšnje stanje.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da zakonski pogoj za izdajo zahtevane začasne odredbe, to je nastanek težko popravljive škode tožeči stranki, ni izpolnjen. Tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da bo zaradi izvršitve sporne inšpekcijske odločbe - odstranitvijo varovalne ograje, prišlo tudi do poškodovanja oziroma uničenja lesene ograje in na novo zasajene žive meje. Ker so stroški za postavitev sedanje ograje in žive meje znašali 59.277,87 EUR, bi dejanska škoda v primeru ponovne postavitve ograje in zasaditve žive meje presegala 100.000,00 EUR, prav tako pa bi bila odprava posledic dolgotrajna. Tožnik torej težko popravljivo škodo dokazuje s premoženjsko škodo. Po ustaljeni sodni praksi pa nastanek materialne škode še ne pomeni težko popravljive škode. Za to morajo biti izkazane še druge okoliščine, ki bi izkazovale, da bo škoda, ki bo z izvršitvijo spornega akta nastala, težko popravljiva ali nepopravljiva v smislu učinkovitega sodnega varstva v primeru uspeha v upravnem sporu. Zatrjevana višina materialne škode, ki jo tožeča stranka dokazuje z računi, je sicer precejšna, vendar je pri tem upoštevati, da je tožeča stranka gospodarska družba, ki se ukvarja z ..., tožeča stranka pa ne zatrjuje, da bi navedena škoda imela težko popravljive ali nepopravljive posledice za poslovanje družbe. Sodišče tudi zavrača navedbe tožeče stranke, da predlagana odložitev izvršitve inšpekcijskega ukrepa ne bi ogrozila javnega interesa. V primeru ukrepov gradbenega inšpektorja zaradi nelegalne gradnje se javni interes kaže v uveljavljanju načela zakonitosti pri varovanju okolja, ki se zagotavlja prav z izvajanjem učinkovitega nadzora. Zaradi navedenega je že zakon določil, da pritožba zoper odrejen inšpekcijski ukrep ne zadrži izvršitve odločbe. Prizadetost javne koristi se zato v postopkih inšpekcijskega ukrepanja presoja z vidika varstva zakonitosti, ne pa ali je v konkretnem primeru sporna ograja nemoteča za okolje, na kar se sklicuje tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Navaja, da je upravno sodišče ponovno spregledalo, da se tožnik ni skliceval zgolj na materialno škodo, ampak na to, da bo z odstranitvijo sporne ograje, glede na to, da je vbetonirana, močno razrito in s tem poškodovano zemljišče, zasajeno rastlinje in obstoječa lesena ograja v celotni trasi zaščitne ograje, ki je predmet odstranitve. Zaradi navedenega bo bistveno prizadet tudi izgled tega dela obale jezera oziroma območja okoli jezera, ki je sicer del zaščitene krajine. V tem delu tožniku tudi ni zagotovljeno učinkovito sodno varstvo, saj zgolj odškodnina ne more nadomestiti opisane škode oziroma je sanirati. Prav tako je sodišče spregledalo, da sporna ograja, za čas, dokler še trajajo gradbena dela na objektu, opravlja tudi funkcijo varovanja in zaščite gradbišča. Neutemeljeno je sodišče tudi zavrnilo tožnikove navedbe, da predlagani odlog izvršitve ne bo prav v ničemer ogrozil javnega interesa. Zgolj to, da je Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) določil, da pritožba ne zadrži izvršitve, še ne pomeni, da predlagana začasna odredba ni mogoča. Sodišče mora prizadetost javne koristi presojati po načelu sorazmernosti glede na težo in posledice ukrepa, ki se izvršuje. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izda zahtevano začasno odredbo oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku za izdajo začasne odredbe sodišče presoja pogoje za njeno izdajo, v tem primeru pogoje iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Le, če so te pogoji izpolnjeni, sodišče odloži izvršitev sporne odločbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pa že prvi pogoj, nastanek težko popravljive škode za tožečo stranko, ni izkazan. Da je prvi pogoj izpolnjen tožeča stranka izkazuje z nastankom materialne škode. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, pa po ustaljeni sodni praksi materialna škoda sama zase še ne pomeni težko popravljive škode. Zlasti ni mogoče utemeljevati začasne odredbe zgolj z materialno škodo, če je materialna škoda, tako kot v tem primeru, potrebna zaradi vzpostavitve prejšnjega stanja. Odreditev inšpekcijskega ukrepa, kakršen je bil odrejen tožeči stranki, ima praviloma materialne posledice za stranko, kateri je tak ukrep odrejen. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pri presoji, ali je izpolnjen pogoj, ki ga za izdajo začasne odredbe določa 2. odstavek 32. člena ZUS-1, upoštevalo še druge okoliščine na strani tožeče stranke, ki bi kazale na to, da bi izvršitev sporne inšpekcijske odločbe povzročila tožeči stranki take posledice za njeno premoženjsko stanje, da bi bilo ogroženo njeno poslovanje in zato sodno varstvo tudi, če bi s tožbo uspela, ne bi bilo dovolj učinkovito. Teh posledic pa tožeča stranka ne izkazuje in niti ne zatrjuje. In ker že prvi pogoj za izdajo zahtevane začasne odredbe ni izpolnjen, ugotavljanje drugega pogoja - prizadetosti javne koristi, niti ni potrebno.

Ker je sodišče prve stopnje v novem postopku ravnalo po sklepu VS RS, št. I Up 475/2007-2 z dne 5.7.2007 in vsebuje obrazložitev izpodbijanega sklepa razloge o odločilnih dejstvih, uveljavljani pritožbeni razlogi pa niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 72. in 6. odstavkom 32. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.