Jedro

Naziranje sodišča prve stopnje, da je moč tožbo na plačilo odškodnine (za nepremoženjsko škodo) zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v skladu z določbami ZVPSBNO) vložiti, ko je bilo v zadevi, v zvezi s katero je vložena, odločeno o vseh zahtevkih, oziroma ko je ta zaključena v celoti, je pravilno. Razlog za to pa se skriva v okoliščini, da je moč (po sami naravi stvari) takšno (enotno) odškodnino prisojati zgolj glede na (vse) okoliščine posameznega v celoti zaključenega postopka (zadeve).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 14.7.2016: - tožbo zavrglo (I. točka izreka), - tožniku naložilo, da toženki v roku 15-ih dni povrne pravdne stroške v višini 187,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper omenjeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Stališče sodišča, da mora biti odločeno o vseh zahtevkih, naj bi bilo materialno-pravno zmotno, pretirano formalistično in arbitrarno (samovoljno), saj brez utemeljenega razloga določbe zakona, ki se nanašajo na dopustnost tožbe, razlaga pretirano široko in ne pojasni, zakaj je s svojo odločitvijo odstopilo od sodne prakse. ZVPSBNO v 19. členu določa skrajne roke, kdaj lahko stranka uveljavlja zahtevek za pravično zadoščenje, zaradi česar ne more biti nič narobe, če je tožnik predmetno tožbo vložil, potem ko je bil izpolnjen pogoj iz 15. člena istega zakona in glede na določbo 20. člena istega zakona, ki predvideva, da se mora tožba vložiti v 18-ih mesecih od dneva vročitve odločbe sodišča iz prvega stavka drugega odstavka 19. člena ZVPSBNO. Glede na to, da prvi odstavek drugega odstavka 19. člena ZVPSBNO ne govori nič o vročitvi odločbe, temveč le o morebitno doseženem sporazumu, ki ga pravdni stranki nista dosegli, je moral tožnik tožbo vložiti, saj mora paziti na rok osemnajstih mesecev. Sam šteje, da je rok za vložitev tožbe po 20. členu ZVPSBNO začel teči z vročitvijo odločbe o rokovnem predlogu, to je dne 9.9.2015. Tudi sodna praksa (pritožba omenja odločbo II Cp 2539/2015) je jasna, da je odškodninska tožba dopustna pod pogojem, da je stranka v samem postopku izčrpala pravna sredstva - da je vložila nadzorstveno pritožbo, ki ji je bilo ugodeno ali rokovni predlog. Obrazložitev sodišča, da ni mogoče ločeno vlagati zahtevek po ZVSBNO za odločitev o posameznih točkah predloga, je tudi nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju. Sodišče namreč na drugi strani ugotavlja, da je višina odškodnine limitirana za celoten postopek, ne glede na število tožbenih zahtevkov v posameznem sporu. Potrebno je upoštevati tudi naravo odškodnine, ki se priznava, saj je lahko določena le kot odškodnina za nepremoženjsko škodo, povzročeno zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ob izpolnitvi pogojev iz 15. in 19. člena ZVPSBNO in ob dejstvu, da postopek traja že devet let, ni potrebno „čakati“ še nadaljnjih pet let, da bo, po stališču sodišča, odločeno o vseh zahtevkih. Duševne bolečine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je tožnik že utrpel in mu je škoda že nastala. Tožnik torej ne bi mogel doseči podvajanja, kot to navaja sodišče, saj bi bilo v konkretnem primeru, če ne bi prišlo do zavrženja tožbe, s sodbo sodišča odločeno z učinkom za vse zahtevke. Zato bi moralo sodišče šele v drugem primeru, torej, če bi dejansko prišlo do „namišljenega“ primera, ki ga navaja sodišče, tožbo zavreči, ne pa, da je to storilo že sedaj. Poleg tega je bilo z odločitvijo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki jo je tožnikova pooblaščenka prejela dne 4.7.2016 (VIII Ips 16/2016), o zadevi tudi že pravnomočno odločeno tako, da je bilo reviziji toženke ugodeno in je zadeva zdaj končana.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Naziranje sodišča prve stopnje, da je moč tožbo na plačilo odškodnine (za nepremoženjsko škodo) zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v skladu z določbami ZVPSBNO(1)) vložiti, ko je bilo v zadevi, v zvezi s katero je vložena, odločeno o vseh zahtevkih, oziroma ko je ta zaključena v celoti, je pravilno. Razlog za to pa se skriva v okoliščini, da je moč (po sami naravi stvari) takšno (enotno) odškodnino prisojati zgolj glede na (vse) okoliščine posameznega v celoti zaključenega postopka (zadeve). Prav tako ZVPSBNO sam v svojih določbah (tudi v tistih, ki urejajo pravice in postopek glede pravičnega zadoščenja) uporablja izraz „zadeva“, ki kaže na nedeljivost (celostnost) v tem oziru relevantnega postopka(2). Temu nadalje pritrjuje tudi besedilo 16. člena omenjenega zakona, ki ureja denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, povzročeno zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ta v drugem odstavku uokvirja višino odškodnine, ki jo je moč priznati za posamezno zadevo, v tretjem odstavku pa s sklicevanjem na 4. člen istega zakona opredeljuje merila za njeno določitev (pri čemer izpostavlja zapletenost zadeve, ravnanje države, ravnanje same stranke in pomen zadeve za stranko(3)). Omenjena zakonska merila (okoliščine), ki so za določitev odškodnine ključna, pa je moč (po naravi stvari) obravnavati zgolj nedeljivo ob upoštevanju v celoti zaključenega postopka. Pritožbeni očitki o pretirano formalistični (in celo samovoljni) odločitvi sodišča prve stopnje zato niso upravičeni. Prav tako ne drži (kot to navaja pritožba), da naj bi bila obrazložitev izpodbijanega sklepa nerazumljiva oziroma sama s seboj v nasprotju. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je višina odškodnine (po ZVPSBNO), ne glede na število tožbenih zahtevkov v posameznem sporu, limitirana za celoten postopek, temelji na (pravilnem) izhodišču, da se predmetna odškodnina določa glede na celoten postopek oziroma zadevo kot tako(4) in da je (v tem oziru) število v njenem okviru postavljenih zahtevkov nebistveno. Zato tudi odškodnine ni moč določiti (o njej odločati), preden ni odločeno o vseh zahtevkih oziroma (pravilneje) preden zadeva v celoti ni zaključena.

6. Da je odškodninska tožba dopustna pod pogojem, da je stranka v samem postopku izčrpala (pospešitvena) pravna sredstva (in sicer da je vložila nadzorstveno pritožbo, ki ji je bilo ugodeno, oziroma rokovni predlog), drži(5). A je za njeno vložitev potrebno tudi, da je zadeva, v zvezi s katero je vložena, v celoti (in ne zgolj delno) zaključena. Če ni, odločanje o odškodnini (ne glede na trajanje postopka/zadeve in okoliščino, da naj bi nepremoženjska škoda že nasta(ja)la), še ne pride v poštev. Pritožbeno navajanje, da naj bi bilo z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 16/2016 (ki jo je tožnikova pooblaščenka prejela dne 4.7.2016) o zadevi že pravnomočno odločeno (in sicer tako da je bilo reviziji toženke ugodeno(6)) pa predstavlja nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP(7)).

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

8. O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 20. člena ZVPSBNO odločil sodnik posameznik.

Op. št. (1): Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Uradni list RS, št. 49/2006, s kasnejšimi spremembami Op. št. (2): Tako npr. v tretjem odstavku 6. člena ZVPSBNO predvideva, da mora poročilo, izdelano zvezi z vloženo nadzorstveno pritožbo (katere vložitev je v skladu s 15. členom istega zakona ena od predpostavk za uveljavljanje pravičnega zadoščenja), vsebovati tudi mnenje, v kakšnem roku bi lahko zadeva bila rešena.

Op. št. (3): V 4. členu so ta merila (za odločanje) natančneje opredeljena.

Op. št. (4): Napram tej okoliščini (torej nedeljivosti presoje zadeve/postopka kot take(ga)) je sama nevarnost podvajanja odškodnine v primeru njenega večkratnega prisojanja (katero sodišče prve stopnje prav tako omenja) manj pomembna.

Op. št. (5): In VSL sodba II Cp 2539/2015, na katero se sklicuje pritožba, izpostavlja „zgolj“ to nujnost izčrpanja pospešitvenih pravnih sredstev (v skladu z ZVPSBNO). V kolikor ima pritožba z očitkom, da naj bi sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odstopilo od sodne prakse, v mislih prej omenjeno sodbo, ta (očitek) prav gotovo ni utemeljen.

Op. št. (6): Iz sodbe VIII Ips 16/2016 z dne 21.6.2016 (priloga A12) izhaja, da je Vrhovno sodišče RS sodbo sodišča druge stopnje (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 575/2015 z dne 8.10.2015) spremenilo tako, da je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločba (sodba in sklep) Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 575/2015 z dne 8.10.2015 (priloga B1) ima namreč tudi svoj razveljavitveni del (oziroma vsebuje odločitev, da se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje).

Op. št. (7): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.