Jedro

V izpodbijani sodbi so obširno pojasnjeni razlogi za zavrnitev vseh ponudb. Tožnica se neutemeljeno zavzema za zaključek, da je bil razlog za odstop navidezen zgolj zato, ker je bilo v sami zavrnitvi vseh ponudb zapisano, da bo storitve izvajala druga toženka. Predmetno si tožnica očitno razlaga na način, da bi jih morala izvajati sama (v lastni režiji). Temu ni mogoče slediti, saj je ugotovljeno, da je bila podlaga za predmetno zavrnitev vseh ponudb v sklenjenem Protokolu in v njegovih namenih. Zoper prenos v izvajanje družbi Č. d.o.o. tožnica ni vložila pravnih sredstev po ZPVPJN in tudi sicer je omenjeni prenos skladen z nameni Protokola, o katerih so izpovedale številne priče. In da, v tem delu ter podobno tudi glede javnega naročila družbe Č. d.o.o. je bila pretrgana vzročna zveza. Sodišče prve stopnje se pri presoji očitka navideznosti zavrnitve vseh ponudb in favoriziranja družb C. d.o.o. in B. d.o.o. ni bilo dolžno podrobneje opredeljevati prav do vseh morebitnih (ne)pravilnosti kasnejših ravnanj, glede katerih je bila prekinjena vzročna zveza.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka, ki sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 9.248,82 EUR pritožbenih stroškov in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za solidarno plačilo 4.064.370,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.5.2019 dalje do plačila in (II.) tožeči stranki (tožnici) naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke (prve in druge toženke oziroma toženk), ki bodo po pravnomočnosti odločbe odmerjeni s posebnim sklepom.

2.Zoper predmetno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, naj se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obširna pritožba se na tem mestu povzema le okvirno, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke. Tožnica uveljavlja bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker meni, da je sodišče prve stopnje prepozno priskrbelo določene listine in ji je bilo s tem onemogočeno dokazovanje, ker listin ni bilo moč predočiti zaslišanim. Dodaja, da predkazenski postopek, ki je v teku, z vidika pravdnega postopka ni pravno relevanten. Glede pretrganja vzročne zveze izpostavlja, da je v zvezi s protipravnimi ravnanji toženk izkoristila vsa pravna sredstva. Sodna praksa (zadeva VSRS III Ips 30/2023 z dne 11.2.2025), ki se je oblikovala šele v letu 2025, ne sme imeti retroaktivnega učinka. Dejanja toženk so protipravna celota in napačno je stališče, da bi morala tožnica, če bi želela preprečiti pretrganje vzročne zveze, izpodbijati vsa ravnanja. Vprašanje odstopa družbe A. d.o.o. se sicer nanaša na višino škode, vendar je v tem delu vseeno dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Tožnica je v tožbi podala obširne navedbe o (ne)dopustnosti zavrnitve vseh ponudb in sodišče prve stopnje se v nobeni točki obrazložitve do njih ni opredelilo, s čimer je storilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju pritožbe tožnica izpostavlja prakso Sodišča Evropske unije in Državne revizijske komisije (DKOM) ter stališča pravne teorije in dodaja, da je toženka zaradi nedopustnega preferiranja družb B. d.o.o. in C. d.o.o.preko lastninsko povezane družbe druge toženke (Č. d.o.o.) tako spremenila pogoje (op. ker je bila seznanjena z referencami tožnice), da jih tožnica ni več izpolnjevala. Do predmetnega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Po Protokolu naj bi storitve, ki so bile predmet spornega javnega naročila, izvajala druga toženka sama. Cel sklop storitev je prenesla lastniško povezani družbi Č. d.o.o., čeprav slednja ni izpolnjevala pogojev iz drugega odstavka 29. člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-3). Niso bili izpolnjeni pogoji za izjemo od uporabe ZJN-3 pri oddaji javnega naročila. Do teh trditev se sodišče prve stopnje ni opredelilo, ker je napačno ugotovilo, da naj bi bila v tem delu pretrgana vzročna zveza. Tudi, če bi bili izpolnjeni pogoji iz omenjene določbe, bi to pomenilo, da je druga toženka sama oddala javno naročilo za storitve, glede katerih je v odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb trdila, da ne bo izvedla novega postopka javnega naročanja, ker bo te storitve opravljala sama. Iz istega razloga se sodišče prve stopnje tudi do teh navedb ni opredelilo. V nadaljevanju pritožbe tožnica izpostavlja dele izpovedb posamičnih prič (D. D., E. E., F. F., G. G.), do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo iz omenjenega razloga. V tem delu izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je posledično podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navideznost razloga o zavrnitvi vseh ponudb izhaja tudi iz izpovedbe H. H. Izpovedbe so skladne z izpovedbo tožnice. V tem delu je obrazložitev izpodbijane sodbe v nasprotju z zapisniki o izvedenih dokazih (zaslišanji prič) in obremenjena s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enaka kršitev je podana, ker je ugotovljeno dejansko stanje tudi v nasprotju z listinami v spisu. Priča I. I. (bivši direktor druge toženke) je potrdila, da je zaradi ravnanj, ki izhajajo iz tožničinih trditev, v kazenskem postopku. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker izpodbijane sodbe ni moč preizkusiti, saj pri sklicevanju na razloge iz odločbe DKOM ni navedeno za katero odločbo gre (21., 24., 27., 40. in 44. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje ni v ozir vzelo dejstva, da se je večina dogodkov, ki predstavljajo protipravno celoto, zgodila po sprejemu odločitve DKOM z dne 16.1.2018. Sodišče prve stopnje ni angažiralo izvedenca finančne stroke v smeri, da sprejetje Protokola ni imelo nobenih pozitivnih finančnih učinkov, saj je bila tožnica najugodnejši ponudnik. Sodišče ni imelo ustreznega znanja za zaključke o finančnih učinkih in še več, predlog za angažiranje izvedenca je zavrnilo kot nepotreben. V nobeni točki sodbe se ni opredelilo do izpovedb prič, ki so bile tožnici "v korist," in ni opravilo vsebinske presoje (ne)verodostojnosti posamezne priče, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razpravljajoča sodnica je tekom izvajanja dokaznega postopka v okviru materialnega procesnega vodstva dala vedeti, da se bo odločila za izdajo vmesne (ugodilne) sodbe, pri čemer tožnici ni znano, zakaj se je odločila drugače. Gre za tako imenovano sodbo presenečenja.

3.Toženki v (obširnem) vsebinskem odgovoru na pritožbo nasprotujeta pritožbenim trditvam, soglašata z razlogi sodišča prve stopnje in predlagata zavrnitev neutemeljene pritožbe ter povrnitev pravdnih stroškov.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče ugotovljenega dejanskega stanja na tem mestu ne povzema, saj je le-to razvidno že iz izpodbijane sodbe. Se pa v nadaljevanju te obrazložitve opredeljuje do vseh pritožbenih očitkov, s katerimi se izpodbijajo pravno relevantne ugotovitve sodišča prve stopnje.

6.Neutemeljen je pritožbeni očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bil storjen, ker sta toženki šele z vlogo z dne 17.1.2025 in na podlagi prepoznega poziva sodišča prve stopnje z dne 18.12.2024 v spis vložili dokumentacijo, ki jo je tožnica zahtevala že s tožbo. Predmetno je tožnica grajala 3.4.2025 in nato še v svoji zaključni besedi. Z omenjenim ravnanjem naj bi sodišče prve stopnje, ki se do grajanja sploh ni opredelilo, tožnici onemogočilo učinkovito sodelovati v postopku, ker bi moralo pred zaslišanji strank in prič pridobiti predmetne listine, ki bi jih tožnica lahko predočila posamezni stranki ali priči, s čimer bi lahko učinkovito dokazovala svoje trditve. Priče bi lahko ob soočenju z listinami izpovedale, da so bile storitve družb B. d.o.o. in C. d.o.o.preplačane v primerjavi s cenami, ki jih je ponudila tožnica. Predmetni očitek je v tolikšni meri nekonkretiziran (pavšalen), da ga ni moč preizkusiti in je že iz tega razloga neutemeljen (ni razvidno katere stranke, katere priče in o katerih dejstvih naj bi zaradi predočitve katerih listin izpovedovale drugače). Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je bila tožnica najugodnejši ponudnik za dva sklopa del na javnem naročilu, v katerem sta sodelovala tudi družbi C. d.o.o. in B. d.o.o., in hkrati je pojasnjeno, na podlagi kakšnih okoliščin (op. tudi časovnih) sta storitve po spornem razpisu (določen čas) še izvajali omenjeni družbi. Zato ni povsem jasno, kako naj bi bilo pravno relevantno, da so bile storitve omenjenih družb po razpisu, ki ga je izvedla družba Č. d.o.o., preplačane v primerjavi s cenami tožnice, pri čemer tožnica nesporno v zvezi z nadaljnjimi (op. tistimi, ki so sledili odstopu od spornega javnega naročila) spornimi ravnanji ni izkoristila pravnih sredstev po Zakonu o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN), s čimer je tudi po presoji pritožbenega sodišča pretrgala vzročno zvezo med zatrjevano škodo in protipravnim ravnanjem. Slednje je tožnici pojasnilo že sodišče prve stopnje, pri čemer ji je pravilno pojasnilo tudi okvire in ločnico med varstvom javnega interesa ter zasebnega interesa, ki ga v tej pravdi zasleduje tožnica. Povedano drugače, iz izpodbijane sodbe je razvidno, da dejstva, ki so v tem delu pritožbe konkretizirano zatrjevana, niso pravno relevantna v zvezi s presojo sodišča prve stopnje, zato ni jasno, zakaj bi se moralo sodišče prve stopnje posebej opredeljevati do izpostavljene graje. Nenazadnje je bila predmetna graja tudi na prvi stopnji sojenja pavšalna, neustrezna in celo prepozna. Pavšalna, ker tožnica ni opredelila konkretnih listin in oseb, katerim naj bi bile te listine predočene, ter pojasnila, kako naj bi to vplivalo na njihove izpovedbe. Neustrezna, ker bi lahko predlagala dodatno zaslišanje določenih oseb. In prepozna ter posledično neupoštevna (glej 286.b člen ZPP). Listine so bile predložene 17.1.2025; tožnica jih je prejela 24.1.2025; 10.2.2025 je postavila pisna vprašanja priči (dr. G. G.) in v spis je vložila pripravljalno vlogo z dne 11.2.2025; sodišče prve stopnje je 12.2.2025 opravilo narok, na katerem je bila tožnica prisotna pri zaslišanju kar šestih prič (op. zaslišanja strank in prič so bila sicer izvedena na narokih 6.11.2024, 11.12.2024, 18.12.2024, 12.2.2025 in 7.5.2025); 21.2.2025 je bil tožnici vročen prepis zvočnega posnetka naroka z dne 12.2.2025 s poukom, da lahko nanj ugovarja v roku 5 dni; tožnica je 25.3.2025 prejela pisno izjavo priče (dr. G. G.) in (šele) z vlogo z dne 3.4.2025 je (prvič) grajala ravnanje sodišča prve stopnje glede predložitve zgoraj omenjenih listin v zvezi z zaslišanjem strank in prič. Gre za prepozno in neupoštevno grajo (glej 286.b člen ZPP), ki posledično ni prerasla v zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb ZPP.

7.23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe je razumljiva. Ugotovljeno je, da je v teku predkazenski postopek in da je tožnica nasprotovala predlagani prekinitvi postopka, ker elementa protipravnosti ne "gradi" na kaznivih dejanjih, ampak na kršitvah pravil javnega naročanja in Obligacijskega zakonika (OZ). Pri tem drži pritožbeno zavzemanje, da je lahko odškodninska odgovornost podana tudi v primeru, če kaznivo dejanje sploh ni bilo storjeno, in da (op. v tej fazi obeh postopkov - glej 14. člen ZPP) niti ni relevantno, če so očitana ravnanja hkrati tudi kazniva dejanja.

8.Stališča sodišča prve stopnje o pretrganju vzročne zveze v zvezi z ravnanji, ki so sledila sporni zavrnitvi vseh ponudb v postopku skupnega javnega naročila toženk, so pravilna. Da, v tem delu se je sodišče prve stopnje sklicevalo na stališče iz odločbe VSRS, vendar je zmotno pritožbeno mnenje, da gre za nekakšno (nedopustno) retroaktivno učinkovanje kasnejše sodne prakse. Vprašanje pretrganja vzročne zveze je predmet pravilne uporabe materialnega prava (op. tožničin tožbeni zahtevek ni bil zavrnjen zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk za vložitev odškodninske tožbe; o tožbi je bilo vsebinsko odločeno), pri čemer je odveč pripomniti, da sta obe toženki ugovarjali v smeri, da tožnica omenjenih ravnanj ni izpodbijala. Temu je tožnica celo pritrdila z nekakšno zmotno tezo, da so vsa ravnanja (op. tudi drugih pravnih oseb, ki nenazadnje niso zajete s tožbo) nekakšno celovito protipravno ravnanje (protipravna celota), ki naj bi bilo v onemogočenju pridobitve posla s strani tožnice in v ohranitvi obstoječih pogodbenih partnerjev (družb B. d.o.o. in C. d.o.o.). Zato je najmanj nejasno, zakaj bi moralo sodišče prve stopnje tožnici posebej pojasnjevati na kakšen način bi lahko dosegla "poln učinek pravnih sredstev (glej odločbo VSRS)," ki jih ni vložila. Ni sporno, da je tožnica v zvezi s skupnim javnim naročilom izkoristila revizijo (op. možne odločitve o reviziji so razvidne iz 38. in 39. člena ZPVPJN ter po presoji pritožbenega sodišča omogočajo "poln učinek pravnega sredstva"1). V pritožbi tožnica navaja, da je pri javnem naročilu družbe J. naročnika opozarjala na nerazumno postrožene pogoje javnega naročila, da je neuspešno predlagala njihovo omilitev in da ni mogla sodelovati pri razpisu, ker ni izpolnjevala pogojev. Vendar je zmotna njena nadaljnja trditev, da je zato v okviru tega javnega naročila izkoristila vsa pravna sredstva, ki so ji bila na voljo. Revizije, s katero bi lahko dosegla odločitev po 39. členu ZPVPJN, ni vložila, pa bi jo lahko (glej 3. člen ZPVPJN v zvezi s 6. alinejo drugega člena ZJN-3). Prav tako v zvezi z drugimi kasnejšimi spornimi ravnanji ni vložila nobenih pravnih sredstev po ZPVPJN (npr. revizij, zahtevkov s katerimi bi izpodbijala pogodbe ali posamična naročila - glej ZPVPJN).

9.Če se sledi pritožbeni tezi, da se vprašanje, ali je bila tožnica najugodnejši ponudnik v vseh treh sklopih javnega naročila oziroma ali je družba A. d.o.o.(najugodnejši ponudnik za dela iz prvega sklopa) odstopila od svoje ponudbe, nanaša le na višino škode, ki je sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, saj je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga neobstoja protipravnega ravnanja, gre torej za sporna dejstva, ki z vidika obravnavanja konkretne pritožbe niti niso pravno relevantna. Vseeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi v tem delu pravilno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica v tem delu neutemeljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje z izredno selektivnim in iz konteksta izvzetim povzemanjem izpovedb le nekaterih prič (D. D., K. K., F. F. in G. G.). Sodišče prve stopnje se je do izpovedbe D. D. opredelilo (glej 46. stran izpodbijane sodbe) in le-ta ni bila tako enoznačna, kot neutemeljeno želi prikazati tožnica. Podobno velja za izpovedbo K. K., ki je (med drugim) tudi najprej jasno izpovedal "odstopili nismo, bili pa smo obveščeni, da je razpis razveljavljen." Drži, da je F. F. govoril, da misli, da je A. d.o.o. odstopil, in da je G. G. izpovedal, da so kasneje govorili, da so eni odstopili, da ne ve točno in da misli, da gre za one iz Prekmurja. Vendar ob celoviti presoji sodišča prve stopnje predmetne ("šibke") izpovedbe ne zadoščajo za zaključek, da je družba A. d.o.o. odstopila od svoje ponudbe. Sodišče prve stopnje je namreč v tem delu utemeljeno sledilo (še) drugim dokazom (zapisniku komisije, e-sporočilu z dne 7.10.2020 in drugim izpovedbam (glej 30. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožnica tako ni bila najugodnejši ponudnik za vse tri sklope spornega javnega naročila.

10.V delu "glede (ne)zavezujoče narave sklepa poslovodstvu in glede navideznosti razloga v odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb" tožnica sodišču prve stopnje očita storitev kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo storilo s tem, da se v nobeni točki obrazložitve ni opredelilo do njenih obširnih navedb glede (ne)dopustnosti zavrnitve vseh ponudb (o navideznih razlogih, ki so bili namenjeni zgolj favoriziranju obstoječih izvajalcev, družb C. d.o.o. in B. d.o.o.), ki jih je podala v tožbi. Predmetni očitek ni utemeljen. Omenjena kršitev (glej predmetno določbo ZPP) ni podana, če se sodišče prve stopnje ni opredelilo do strankinih navedb. Dodatno pritožbeno sodišče ugotavlja, da predmetna kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti, ni podana, saj je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, kar je pritožbeno sodišče nenazadnje storilo. Tožničin očitek je tudi sicer preveč pavšalen, da bi bil sploh lahko upošteven. Pritožba je namreč samostojno pravno sredstvo in pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo preizkusi le v mejah (konkretiziranih) pritožbenih razlogov in v okviru uradnega preizkusa iz 350. člena ZPP. Posledično se s pritožbo ni mogoče (upoštevno) sklicevati na vsebino drugih vlog v spisu (npr. na navedbe v tožbi), saj ni naloga pritožbenega sodišča da samo in namesto stranke v vlogah, ki niso pritožba, išče argumente, ki bi stranki lahko bili v korist.

11.Sodišče prve stopnje ni sprejelo stališča, da je odločitev o zavrnitvi vseh ponudb "pravno nevezana," karkoli naj bi že to pomenilo, in iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja, da ni sledilo praksi SEU (o možnosti širokega preudarka, o vzdržanosti do ravnanj, ki omejujejo konkurenco med ponudniki, in o spoštovanju načela enakega obravnavanja ponudnikov) in DKOM. Tožnica ni izkazala, da pravila javnega naročanja niso bila spoštovana (protipravnega ravnanja). Iz izpodbijane sodbe izhajajo okoliščine (glej ugotovljene namene sklenjenega Protokola), zaradi katerih sta toženki zavrnili vse ponudbe, in te se očitno niso spremenile, saj storitve opravlja lastniško povezana družba druge toženke. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da razlogi za nesprejem vseh ponudb niso bili navidezni in sprejeti zavoljo favoriziranja družb C. d.o.o. in B. d.o.o. Hkrati pritožnica ne problematizira dejstva, da je šlo za skupno naročilo obeh toženk, medtem ko so nadaljnja ravnanja povezana z drugo toženko (in njeno hčerinsko družbo). Zoper nadaljnja ravnanja tožnica, kot je že bilo poudarjeno, ni izkoristila pravnih sredstev in je prišlo do prekinitve vzročne zveze. Bistvo presoje je torej v (ne)navideznosti razlogov za odstop od skupnega naročila in s tem povezanim (ne)preferiranjem družb C. d.o.o. in B. d.o.o. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da razlogi za odstop od (skupnega) naročila niso bili navidezni, ampak so bili posledica sprejetega Protokola, in (kar je bistveno) niso bili namenjeni preferiranju družb C. d.o.o. in B. d.o.o. Krajše nadaljnje sodelovanje obeh omenjenih družb je pojasnjeno z razlogi nujnosti. Tožnica pravnih sredstev zoper nobeno izmed nadaljnjih ravnanj ni izkoristila, medtem ko je bistveno predvsem to, da iz ugotovljenih okoliščin poenostavljeno povedano izhaja, da se je sledilo namenom Protokola, saj storitve opravlja lastniško povezana družba Č. d.o.o. Zato je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da odpovedni razlog ni bil navidezen in namenjen preferiranju družb C. d.o.o. in B. d.o.o. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh tožničinih pravno relevantnih argumentov in zadošča, da nadaljnjih ravnanj, glede katerih je prekinjena vzročna zveza, ni podrobneje presojalo. Povedano drugače, bistvo presoje je na sporni zavrnitvi vseh ponudb po javnem naročilu toženk, medtem ko tudi po presoji pritožbenega sodišča nadaljnja sporna ravnanja niso takšne narave, da bi izkazovala navideznost razloga za odstop od skupnega javnega naročila in favoriziranje družb C. d.o.o. in B. d.o.o.

12.V izpodbijani sodbi so obširno pojasnjeni razlogi za zavrnitev vseh ponudb. Tožnica se neutemeljeno zavzema za zaključek, da je bil razlog za odstop navidezen zgolj zato, ker je bilo v sami zavrnitvi vseh ponudb zapisano, da bo storitve izvajala druga toženka. Predmetno si tožnica očitno razlaga na način, da bi jih morala izvajati sama (v lastni režiji). Temu ni mogoče slediti, saj je ugotovljeno, da je bila podlaga za predmetno zavrnitev vseh ponudb v sklenjenem Protokolu in v njegovih namenih. Zoper prenos v izvajanje družbi Č. d.o.o. tožnica ni vložila pravnih sredstev po ZPVPJN in tudi sicer je omenjeni prenos skladen z nameni Protokola, o katerih so izpovedale številne priče. In da, v tem delu ter podobno tudi glede javnega naročila družbe Č. d.o.o. je bila pretrgana vzročna zveza. Sodišče prve stopnje se pri presoji očitka navideznosti zavrnitve vseh ponudb in favoriziranja družb C. d.o.o. in B. d.o.o. ni bilo dolžno podrobneje opredeljevati prav do vseh morebitnih (ne)pravilnosti kasnejših ravnanj, glede katerih je bila prekinjena vzročna zveza. Tožnica v tem delu tudi neutemeljeno usmerja pozornost pritožbenega sodišča na selektivno in iz konteksta povzete izpovedbe le nekaterih prič (D. D., E. E., F. F., L. L., H. H. in G. G.). Iz izpodbijane sodbe izhaja, da razlogi za zavrnitev vseh ponudb niso bili navidezni in namenjeni favoriziranju družb C. d.o.o. in B. d.o.o. (glej predvsem 49. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Osamljeni in drugačni izpovedbi tožnice sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Tudi iz v pritožbi izpostavljenih pričanj ne izhaja, da je bil namen v favoriziranju družb C. d.o.o. in B. d.o.o. Zatrjevana neopredelitev sodišča prve stopnje do pritožbeno izpostavljenih delov izpovedb, ne more in ne pomeni bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nejasno in neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na "dejstvo," da naj bi I. I. izpovedal, da je zaradi ravnanj, ki izhajajo iz tožničinih trditev, v kazenskem postopku in da je bila na njegovem naslovu opravljena hišna preiskava.

13.Neutemeljen je očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bil v tem, da izpodbijane sodbe ni moč preizkusiti, ker sodišče prve stopnje v več točkah obrazložitve (v 21., 24., 27., 40. in 44. točki obrazložitve) ni navedlo, za katero odločitev DKOM gre. Izpodbijano sodbo je v omenjenih točkah obrazložitve mogoče preizkusiti, saj je razvidno, na katero odločbo DKOM se nanašajo razlogi sodišča prve stopnje. Predmetno odločbo je v spis predložila tudi tožnica (priloga A11) in se nenazadnje nanjo sklicuje v sami pritožbi (z navedbo opravilne številke in datuma sprejema odločbe). Nikjer iz izpodbijane sodbe ni razvidno, da sodišče prve stopnje ni v ozir vzelo dejstva, da je bila odločba DKOM sprejeta 16.1.2018 in da se posledično ne nanaša na kasnejša ravnanja. Tožnica v pritožbi navaja, da je DKOM izpostavila, da bo imela tožnica, če bo do spornih naročnikovih ravnanj prišlo v prihodnosti, zagotovljeno pravno varstvo na način in v obsegu, kot ga določa ZPVPJN. In obenem pozablja, da omenjenega pravnega varstva glede kasnejših ravnanj ni izkoristila.

14.Iz 41. in 42. točke obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidnega izpodbijanega zaključka sodišča prve stopnje, da naj bi sprejeti Protokol prinesel finančni učinek, "ki se je kazal v zmanjšanju porabe sredstev." Sodišče prve stopnje je v 48. točki obrazložitve izpodbijane sodbe na podlagi izrecno omenjenih izpovedb prič (med drugim) ugotovilo, da je "v daljšem časovnem obdobju" Protokol prinesel pozitiven finančni učinek, in, kar je bistveno, da je bil njegov namen v zniževanju stroškov. Izvedenca finančne stroke ni angažiralo iz ustavno dopustnega razloga nepotrebnosti, ki je argumentirano opredeljen v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in ga tožnica konkretizirano niti ne izpodbija (npr. z argumentiranim očitkom kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). V pritožbi ni pojasnjeno, kakšno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga, naj bi sodišče prve stopnje v tem delu sploh potrebovalo. Tožnica je bila (nesporno in ugotovljeno) najugodnejši ponudnik za dva sklopa skupnega javnega naročila, medtem ko okoliščina, ali se je namen Protokola uresničil, niti ni odločilna za presojo navideznosti razlogov za zavrnitev vseh ponudb. Pavšalen in neutemeljen je očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb prič, ki so bile tožnici "v korist" in naj bi potrjevale tožničino "trditveno podlago." Iz izpodbijane sodbe je mogoče razbrati čemu je sodišče prve stopnje sledilo (katerim pričam in v katerem delu) in zakaj (ker so izpovedovale skladno, ker so bile njihove izpovedbe skladne z listinami) ter "a contrario" čemu in zakaj ni sledilo. Tudi v primeru, če to ne bi bilo razvidno, ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15.Izpodbijana sodba ni tako imenovana sodba presenečenja, ker naj bi razpravljajoča sodnica tekom izvajanja dokaznega postopka v okviru materialnega procesnega vodstva dala vedeti, da bo izdala vmesno (ugodilno) sodbo, pri čemer tožnici ni znano, zakaj se je nato odločila diametralno nasprotno. V pritožbi najprej ni pojasnjeno, na katerem mestu naj bi razpravljajoča sodnica predmetno "dala vedeti." Tožnico v tem sporu zastopa kvalificiran pooblaščenec (odvetniška družba). Temelj tožbenega zahtevka je bil od prvega pa vse do zadnjega naroka sporen (op. iz zapisnika slednjega ne izhaja, da je razpravljajoča sodnica izjavila, da bo izdala vmesno sodbo) in glede ugotavljanja temelja zahtevka so bili izvedeni številni dokazi, medtem ko so bili nekateri dokazi v zvezi z višino zahtevka zavrnjeni (npr. s strani tožnice predlagano angažiranje izvedenca). Skladno z navedenim izpodbijana sodba za tožnico zagotovo ne more predstavljati tako imenovane sodbe presenečenja.

16.Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna, zato je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

17.O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela in sama nosi svoje pritožbene stroške, mora toženkama povrniti njune stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženkama se upoštevaje veljavno Odvetniško tarifo (OT) prizna priglašenih 11.250 točk za odgovor na pritožbo, 1.250 točk za zastopanje dveh strank, 135 točk materialnih stroškov (2% od nagrade v višini do 1000 točk in 1% od presežka; in ne priglašenih 32,5 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 9.248,82 EUR.

-------------------------------

1Takšnega učinka evidentno nima upravni spor iz 39.a člena ZPVPJN (glej predmetni člen).