Jedro

Po 2. odst. 44. člena SPZ z naslovom „Omejitev priposestvovanja“ pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. Gre za udejanjanje načela zaupanja v zemljiško knjigo, ki ga je SPZ povzdignil v eno osnovnih načel civilnega prava, osrednje pravilo, ki utrjuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo, pa izhaja prav iz citirane zakonske določbe. To s pozitivnega stališča pomeni, da na nepremičnini obstajajo samo tiste pravice, ki so vpisane v zemljiško knjigo, z negativnega stališča pa, da pravica na nepremičnini ne obstaja, če ni vpisana v zemljiško knjigo.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlog toženke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in voženj z vsemi vozili v korist parcel, št. 319/3 in 319/2, k.o. V., preko parcele št. 316/4, k.o. V., in sicer po celotni dolžini zemljišča od javne ceste na parceli, št. 1395/2, k.o., V. ob zahodni meji parcele, št. 316/4, k.o. V., v širini 3 metre. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da toženi povrne pravdne stroške v znesku 1.039,38 EUR v 15 dneh s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da se je toženka kot lastnica služeče stvari uprla izvrševanju zatrjevane služnosti, tožniki kot lastniki gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma niso izvrševali (od sredine leta 2004 – tožba je bila vložena 10.4.2008), v posledici česar je služnost po 223. členu SPZ (1) prenehala. Poleg tega je, upoštevajoč določbo 44. člena v povezavi z 200. členom SPZ, po kateri pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme iti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo, ugotovilo, da je toženka v dobri veri in v zaupanju v zemljiškoknjižne podatke pridobila lastninsko pravico parcele, po katerih naj bi potekala služnostna pot, zaradi česar tudi iz tega razloga uveljavljani tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 338. členu ZPP (2), pritožuje tožeča stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi graja zaključek sodišča, da je služnost prenehala po zakonu, ker se je toženka uprla izvrševanju služnostne pravice, služnostni upravičenci pa služnosti tri leta zaporedoma niso izvrševali.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. V odgovoru z navedbami tožeče v pritožbi ne soglaša, jih obširno prereka, opozarja na pritožbene novote in prekluzijo glede pritožbenih novot ter meni, da je izpodbijana sodba povsem pravilna.

Pritožba ni utemeljena.

Po 2. odst. 44. člena SPZ z naslovom „Omejitev priposestvovanja“ pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. Gre za udejanjanje načela zaupanja v zemljiško knjigo, ki ga je SPZ povzdignil v eno osnovnih načel civilnega prava, osrednje pravilo, ki utrjuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo, pa izhaja prav iz citirane zakonske določbe. To s pozitivnega stališča pomeni, da na nepremičnini obstajajo samo tiste pravice, ki so vpisane v zemljiško knjigo, z negativnega stališča pa, da pravica na nepremičnini ne obstaja, če ni vpisana v zemljiško knjigo (več o tem glej v Juhart, M., Tratnik, M. in Vrenčur, R.: Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 85 do 89). Ob neosporavani dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženka v dobri veri in v zaupanju v zemljiško knjigo pridobila lastninsko pravico na njeni navedeni nepremičnini, je ob upoštevanju nevknjžene služnostne pravice tožnikov izpodbijana odločitev v materialnopravnem pogledu povsem pravilna. Zato drugi razlogi sploh niso pravno pomembni in se z njimi pritožbeno sodišče ni ukvarjalo.

Pritožbeno sodišče, ki kakšnih bistvenih kršitev postopkovnih določb ni ugotovilo, niti v pritožbi navrženo zatrjevanih niti uradoma upoštevnih (v okvirih pritožbenih razlogov iz drugega odstavka 350. člena ZPP (3)), je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Predloga pravdnih strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče kot neutemeljena zavrnilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča stranka namreč s pritožbo ni uspela, pritožbeni odgovor pa ni bil potreben, saj ni z ničemer doprinesel k odločitvi. Ker je odločitev o uveljavljanih stroških pritožbenega postopka tožeče stranke obsežena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek izreka te sodbe), obsega drugi odstavek izreka te sodbe le odločitev o stroških pritožbenega postopka tožene stranke.

(1) Stvarnopravni zakonik – SPZ, Uradni list RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ.

(2) Zakon o pravdnem postopku - ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07 s spremembami in dopolnitvami,zadnje Uradni list RS, št. 12/10, v nadaljevanju ZPP.

(3) Po citirani zakonski določbi preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.