Jedro

V upravnem postopku se urejajo meje, katerih potek med lastniki zemljišč ni sporen. Meja se uredi na podlagi podatkov zemljiškega katastra (tretji odstavek 15. člena ZENDMPE). Meja se torej določa tako, kot je vodena v zemljiškem katastru. Ne more se urediti po dejanskem poteku v naravi, t.i. uživalni meji, čeprav le-ta med strankami do tedaj ni bila sporna, temveč le po katastrski meji v skladu z določili zakona.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo Republike Slovenije, št. ... z dne 28. 8. 2002, se odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

2. Zahteva A., d.o.o. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Območne geodetske uprave A., Izpostava B., št... z dne 9. 1. 2002, s katero je prvostopni organ uredil mejo med parcelama št. 4752/2 in 4752/3 ter parcelami št. 5492, 4756, 4754/1, 4754/2 in 4752/1, ki poteka med parcelami št. 4756, 4752/2 in 4752/1 po zemljiškokatastrski točki št.... Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločbe navedla, da je bila dne 5. 4. 2001 izvedena mejna obravnava. Iz zapisnika te obravnave izhaja, da se tožnik ni strinjal z mejo v zemljiškokatastrski točki št. ..., ker po njegovem mnenju meja poteka po obstoječi ograji. Tudi na ustni obravnavi je tožnik vztrajal pri svojem mnenju. V skladu z Zakonom o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (v nadaljevanju ZENDMPE) je bil pozvan, da sproži sodni postopek ureditve meje in opozorjen na posledice, če tega ne bo storil. Iz dokumentacije izhaja, da poziva za sodno določitev meje ni dvignil, zato se v skladu s četrtim odstavkom 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) šteje, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka 15-dnevnega roka za prevzem pošiljke. Ker sodnega postopka ni sprožil, je prvostopni organ pravilno štel, da je z mejo, kot je bila označena z mejniki na mejni obravnavi, soglašal. Zato je prvostopni organ lahko mejo uredil po 32. členu ZENDMPE.

Tožeča stranka v tožbi meni, da se meje ne urejajo tako, kot je bilo v tem primeru, še zlasti, če med mejaši ni spora in nobeden od mejašev merjenja ni zahteval. Meja med parcelama št. 4756 in 4752/1 nikoli ni bila sporna, saj med obema parcelama stoji betonska ograja in je tožnik svojo parcelo št. 4752/1 uporabljal do te ograje. V postopku je vztrajal pri betonski ograji kot meji, saj je tako kupil parcelo in jo uživa preko 20 let. Nikoli ni prejel pisnega poziva za sodno določitev meje in ne razume, zakaj ga upravni organ sili v spor. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Stranki z interesom B.B. in C.C. v odgovoru na tožbo navajata, da je točno, da ni bila sporna meja med parcelami št. 4752/1 in 4756, saj je edina in ena sama, to je katastrska meja. Ograja je na njuni parceli, ker sta jo tudi ona zgradila. Ograja pa ni in ne more biti meja med parcelama. Menita, da je edina prava meja katastrska meja.

Stranka z interesom A., d.o.o. v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenemu zahtevku, ker meni, da je bil upravni postopek voden pravilno v formalnem in materialnem smislu. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne in da naloži tožeči stranki povračilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik je v vlogi z dne 7. 3. 1004 odgovoril, da A. ne pozna prejšnjega stanja, ker je svoje zemljišče kupil v letu 2000, navedbe B.B. in C.C. pa potrjujejo, da betonska ograja stoji že 50 let. Vsak lastnik je svojo parcelo uporabljal do betonske ograje.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku z vlogo št. ... z dne 24. 12. 2002. Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi se je določala meja v upravnem postopku po ZENDMPE (Uradni list RS, št. 52/00). Na tej pravni podlagi se urejajo meje, katerih potek med lastniki mejnih zemljišč ni sporen. Meja se uredi na podlagi podatkov zemljiškega katastra (tretji odstavek 15. člena). Meja se torej določa tako, kot je vodena v zemljiškem katastru. Ne more se urediti po dejanskem poteku v naravi, t.i. uživalni meji, čeprav le-ta med strankami do tedaj ni bila sporna, temveč le po katastrski meji v skladu z določili zakona. Če pa je meja sporna, ZENDMPE odkazuje odločanje o meji v sodni postopek (prvi odstavek 29. člena). V tem primeru mora upravni organ lastnika, ki se z mejo, katera je bila označena z mejniki na podlagi mejne obravnave, ne strinja, pozvati, da sproži sodni postopek ureditve meje. Če ga poziva pisno, mora biti poziv vročen po pravilih splošnega upravnega postopka, pri čemer je potrebno v primeru, ko se naslovniku pusti obvestilo, da ga pošiljka čaka na pošti ali pri geodetski upravi, na obvestilu posebej navesti, da gre za vročitev poziva k sprožitvi sodnega postopka ureditve meje (tretji odstavek 29. člena ZENDMPE). Glede na navedene zakonske določbe se tožnik ne more utemeljeno sklicevati, da bi se v obravnavanem upravnem postopku meja morala urediti po betonski ograji, ker ta meja nikoli ni bila sporna, če to ni tudi katastrska meja. Če se tožnik s tako mejo ni strinjal, bi moral sprožiti sodni postopek ureditve meje. Vendar pa sodišče ne more zanesljivo preveriti ugotovitve tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je bil tožnik pravilno pozvan na sprožitev sodnega postopka. Poziv je treba vročiti osebno, tj. v roke naslovniku (86. člen ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02); če takšna vročitev ni možna, pa ni ugotovljeno, da je tisti, ki mu je treba spis vročiti, odsoten, ga vročevalec izroči pošti, na naslovu pa pusti pisno sporočilo, v katerem navede, kje se spis nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na spisu navede vzrok take vročitve in dan, ko je sporočilo nalepil na vrata oziroma pustil na drugem primernem mestu ter se podpiše (tretji odstavek 87. člena ZUP). Iz dokumentacije v predloženih spisih pa ni razvidno, ali je bil tožnik pravilno obveščen o pozivu na sprožitev sodnega postopka, tj. ali mu je bilo puščeno sporočilo o pozivu oziroma, kje se ta nahaja in da ga mora prevzeti, kot to zahteva ZUP, in ali je bilo na sporočilu navedeno, da gre za vročitev poziva k sprožitvi sodnega postopka, kot to predpisuje ZENDMPE, saj je v spisih le kopija pisemske ovojnice z označbo, da tožnik pošiljke ni dvignil. Ker le pravilna vročitev poziva na sprožitev sodnega postopka vzpostavlja zakonsko domnevo, da lastnik, ki ni sprožil sodnega postopka soglaša s potekom meje, kot je bila označena z mejniki na podlagi mejne obravnave (peti odstavek 29. člena ZENDMPE), je sodišče moralo, ker to v podatkih upravnih spisov ni izkazano, izpodbijano odločbo odpraviti. Sodišče tudi ugotavlja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni odgovorila na pritožbeni ugovor, da je bil že leta 1993 izveden postopek ugotovitve meje, ki naj bi bila sedaj sporna. Ker bi lahko, ob določenih pogojih, prejšnji ugotovitveni postopek vplival na odločitev v sedaj obravnavanem postopku urejanja mej, bi tožena stranka morala presoditi tudi te pritožbene navedbe (drugi odstavek 235. člena ZUP). Ker pa tega ni storila, je tudi to bistvena kršitev pravil postopka, zaradi katere je sodišče moralo odpraviti izpodbijano odločbo in zadevo vrniti toženi stranki v ponovno odločanje. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker je presodilo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka. Zadevo je vrnilo toženi stranki v ponovni postopek na podlagi drugega in v smislu tretjega odstavka 60. člena ZUS. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka stranke z interesom A., d.o.o. je zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZUS, ki določa, da v primerih, kadar sodišče presoja samo zakonitost upravnega akta, kot je to storilo v tem primeru, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.