Jedro

Ne glede na to, da je dolžnik v ugovoru izdanemu sklepu o izvršbi nasprotoval iz vsebinskih razlogov in ne zato, ker je bilo pravno varstvo, ki je bilo upnici zagotovljeno s sklepom o izvršbi v predmetni zadevi, upnici že predhodno zagotovljeno na podlagi sklepov o začasni odredbi, izdanih v zadevi II N 261/2020, je bil ugovor dolžnika v postopku potreben zaradi varstva njegovih pravic. Če dolžnik ugovora ne bi vložil, namreč sodišče po pravnomočnosti sklepa o izvršbi kljub ugotovitvi, da je upniku sodno varstvo zagotovljeno že v postopku II N 261/2020, v nadaljnjem postopku ne bi moglo sprejeti odločitve o razveljavitvi pravnomočnega sklepa o izvršbi. Ker se je predlog za izvršbo, ki ga je vložila upnica, izkazal za nedovoljen, to pomeni, da je upnica dolžniku stroške, ki jih je ta imel z ugovorom, neutemeljeno povzročila, zaradi česar mu jih je skladno z določbo šestega odstavka 38. člena ZIZ dolžna povrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom upnici naložilo, da mora dolžniku povrniti 204,33 EUR izvršilnih stroškov v roku 8 dni od vročitve tega sklepa, brez obresti.

2. Zoper ta sklep se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila upnica. Predlagala je, da ga pritožbeno sodišče razveljavi, dolžniku pa naloži povrnitev njenih pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišču prve stopnje je očitala bistveno kršitev določb postopka, ker je dolžniku priznalo povrnitev stroškov, ki ne predstavljajo potrebnih stroškov skladno s 155. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Izpostavila je, da je sodišče prve stopnje s sklepom I 157/2021 z dne 12. 8. 2021 razveljavilo sklep o izvršbi I 157/2021 z dne 27. 5. 2021 in predlog za izvršbo zavrglo po uradni dolžnosti in ne na podlagi ugovornih navedb dolžnika. Dolžnik je namreč sklep o izvršbi izpodbijal z vsebinskimi argumenti in ni niti omenil, da utegne biti sklep o izvršbi nezakonit iz razloga že razsojene stvari (res iudicata), na kar je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje. Dolžnik tako z ugovorom ni z ničemer prispeval k razveljavitvi sklepa o izvršbi in tudi ne k razjasnitvi zadeve v ugovornem postopku, saj v ugovoru ni navajal relevantnih okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi. Pri tem se je sklicevala tudi na sodno prakso, in sicer na sklep VSL IV Ip 277/2019 z dne 13. 2. 2019 in na sklep VSM II Ip 261/2013 z dne 5. 9. 2013. Poudarila je, da dolžnik ni upravičen do povrnitve stroškov ugovora zgolj zato, ker je dejanje opravil in ker je bil s tem dejanjem uspešen, ampak mora tudi z vidika vsebine prispevati k odločitvi sodišča. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje 27. 5. 2021 izdalo sklep o izvršbi, s katerim je dolžniku naložilo na kakšen način mora v roku 8 dni omogočiti stike in mu za primer, da te obveznosti ne bo izpolnil, izreklo denarno kazen 1.000,00 EUR. Prav tako mu je naložilo povrnitev stroškov upnice v znesku 149,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Dolžnik je zoper sklep o izvršbi vložil pravočasen ugovor, sodišče prve stopnje pa je s sklepom z dne 12. 8. 2021 sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrglo. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da je bila v konkretnem primeru glede izvajanja stikov med strankama že izdana začasna odredba v zadevi II N 261/2020, ta začasna odredba pa ima na podlagi 268. člena ZIZ učinek sklepa o izvršbi, zaradi česar v razmerju do obravnavane zadeve predstavlja že pravnomočno razsojeno stvar. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče odločitev o razveljavitvi sklepa o izvršbi in zavrženju predloga za izvršbo ob obravnavi ugovora sprejelo po uradni dolžnosti.

6. Dolžnik je z vlogo z dne 30. 8. 2021 nato zahteval povrnitev stroškov, ki jih je priglasil že s sklepom o izvršbi, o čemer je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom in dolžniku priglašene stroške, glede katerih je štelo, da imajo podlago v določbah Odvetniške tarife (OT) in Zakona o sodnih taksah (ZST-1), v skupnem znesku 204,33 EUR priznalo. Pri takšni odločitvi je izhajalo s stališča, da je upnica dolžniku stroške, ki so mu nastali z vložitvijo ugovora, neutemeljeno povzročila, saj je neutemeljeno vložila predlog za izvršbo, ugovor pa je bil dolžnikovo edino pravno sredstvo, ki ga je imel v skladu z ZIZ, pri čemer je sodišče odločitev o razveljavitvi sklepa o izvršbi in zavrženju predloga za izvršbo, četudi jo je sprejelo po uradni dolžnosti, sprejelo ob obravnavanju ugovora ter bi, če ugovor ne bi bil vložen, izvršilni postopek verjetno tekel naprej.

7. Pritožbeno sodišče s takšno obrazložitvijo soglaša. Ne glede na to, da je dolžnik v ugovoru izdanemu sklepu o izvršbi nasprotoval iz vsebinskih razlogov in ne zato, ker je bilo pravno varstvo, ki je bilo upnici zagotovljeno s sklepom o izvršbi v predmetni zadevi, upnici že predhodno zagotovljeno na podlagi sklepov o začasni odredbi, izdanih v zadevi II N 261/2020, je bil ugovor dolžnika v postopku potreben zaradi varstva njegovih pravic. Če dolžnik ugovora ne bi vložil, namreč sodišče po pravnomočnosti sklepa o izvršbi kljub ugotovitvi, da je upniku sodno varstvo zagotovljeno že v postopku II N 261/2020, v nadaljnjem postopku ne bi moglo sprejeti odločitve o razveljavitvi pravnomočnega sklepa o izvršbi. Ker se je predlog za izvršbo, ki ga je vložila upnica, izkazal za nedovoljen (takšni odločitvi pa tudi upnica, ki se zoper sklep z dne 12. 8. 2021 ni pritožila in je ta posledično postal pravnomočen, očitno ni nasprotovala), to pomeni, da je upnica dolžniku stroške, ki jih je ta imel z ugovorom, neutemeljeno povzročila, zaradi česar mu jih je skladno z določbo šestega odstavka 38. člena ZIZ dolžna povrniti.

8. Za presojo v obravnavani zadevi nista relevantna sklepa VSL IV Ip 277/2019 in VSM II Ip 261/2013, na katera se je sklicevala upnica. Predmet presoje v teh zadevah so bili namreč stroški odgovora na ugovor v primeru, ko ta glede na svojo vsebino ni prispeval k odločitvi o ugovoru. Položaj pri presoji pravice do povrnitve teh stroškov, do plačila katerih je upnik upravičen, če so bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ), pa ni enak položaju pri presoji utemeljenosti dolžnikovega zahtevka za povrnitev stroškov ugovora, ki mu jih je upnik dolžan povrniti, če mu jih je neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Bistvena razlika med obema položajema izhaja zlasti iz pravnih posledic, ki jih ima opustitev odgovora na ugovor za upnika oziroma opustitev ugovora za dolžnika. V prvem primeru se šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične (prvi odstavek 58. člena ZIZ). To ne pomeni, da je ugovor avtomatično utemeljen, ampak le, da je treba pri presoji njegove utemeljenosti izhajati iz predpostavke, da so v ugovoru zatrjevana dejstva resnična. Odločitev o utemeljenosti ugovora je v takem primeru odvisna od tega, ali v ugovoru zatrjevana dejstva utemeljujejo pravno posledico, ki jo zasleduje dolžnik, tj. ugoditev ugovoru, razveljavitev sklepa o izvršbi in zavrnitev oziroma zavrženje predloga za izvršbo. Upnikov odgovor na ugovor je tako načeloma potreben le, če dolžnik v ugovoru navaja pravno pomembna dejstva, torej takšna, da bi na njihovi podlagi bilo ugovoru mogoče ugoditi. Tudi v tem primeru pa le, kadar upnik dejstvom, ki jih navaja dolžnik, obrazloženo nasprotuje.1

9. Drugačne pa so posledice, če dolžnik ne vloži ugovora. V takem primeru sklep o izvršbi postane pravnomočen, dolžnik pa pozneje v postopku ne more več doseči njegove razveljavitve, prav tako pa, četudi bi bili utemeljeni, ne more več uspešno uveljavljati razlogov, ki bi jih lahko uveljavljal v pravočasnem ugovoru (drugi odstavek 56. člena ZIZ). Ob obravnavi ugovora mora sodišče prve stopnje opraviti tudi presojo obstoja razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 55. člena ZIZ in drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Takšno presojo pa lahko opravi le, če je vložen ugovor. Le v tem primeru lahko neutemeljeno izdan sklep o izvršbi razveljavi in predlog za izvršbo zavrne (ali zavrže). Tudi če sklep razveljavi iz razlogov, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti in jih dolžnik v ugovoru ni uveljavljal, je zato treba ugovor šteti kot potreben, stroške, ki so dolžniku z njim nastali, pa kot stroške, ki mu jih je upnik z neutemeljenim (ali nedovoljenim) predlogom za izvršbo neutemeljeno povzročil. Seveda pa je v tem okviru dolžnik upravičen le do povrnitve stroškov, ki so bili potrebni v zvezi z ugovorom (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Upnica same odmere stroškov ni grajala, pritožbeno sodišče pa tudi ob uradnem preizkusu (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ) kršitev ni ugotovilo. Sodišče je dolžniku namreč stroške ugovora priznalo ustrezno upoštevaje določbe ZPP, OT in ZST-1, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo, tako da je mogoč njen preizkus.

11. Po obrazloženem in ker tudi kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ni ugotovilo, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Ker upnica s pritožbo ni uspela in njeni stroški niso bili potrebni za postopek, mora svoje pritožbene stroške kriti sama (peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Citirani odločbi sta obravnavali prav primer, ko je upnik odgovoril na vsebinsko prazen in že na prvi pogled neobrazložen ugovor (VSL sklep IV Ip 277/2019), oziroma primer, ko upnik v odgovoru na ugovor dolžnikovim navedbam ni obrazloženo nasprotoval, te pa tudi niso bile takšne, da bi dolžnik na njihovi podlagi z ugovorom lahko uspel (VSM sklep II Ip 261/2013).