Jedro

Gornji očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let (upoštevaje njegovega pravnega prednika), lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval, in da je vtoževano stvarno služnost tožnik pridobil s priposestvovanjem. Ob taki obrazložitvi je jasno, da je sodišče odločitev o pridobitvi služnosti s priposestvovanjem oprlo na drugi odstavek 217. člena SPZ, ki ga je povzelo v 13. točki obrazložitve in ki določa, da nastane stvarna služnost s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. Za tak način pridobitve tožeči stranki v pravdi ni potrebno izkazati dobre vere, kot je to določeno za način pridobitve po prvem odstavku 217. člena SPZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora poravnati 307,99 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh od prejema te sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka ugotovilo, da obstoji v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine katastrska občina ... parcela 1268 (ID ...), parcela 1266 (ID ...) in parcela 1255/1 (ID ...) služnostna pravica dovajanja vode, ki poteka od zajetja Na Pi., ki se nahaja na nepremičnini katastrska občina ... parcela 1268 (Krügerjeve koordinate ...; ...), do rezervoarja, ki se nahaja na južnem delu nepremičnine parcela 1266, nato pa naprej od rezervoarja čez nepremičnino parcela 1255/1 do severovzhodnega dela nepremičnine katastrska občina ... parcela 1883 (ID ...), v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine katastrska občina ... parcela 1883 (ID ...), parcela 1882/1 (ID ...) in parcela 1881/2 (ID ...). V II. točki izreka je sodišče ugotovilo, da obstoji v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine katastrska občina ... parcela 1268, parcela 1266 in parcela 1255/1 služnost pravice hoje in vožnje z vsemi vrstami motornih vozil, za potrebe dostopa, kontroliranja, vzdrževanja in čiščenja cevi ter vodnega zajetja Na P., ki se nahaja na nepremičnini katastrska občina ... parcela 1268 (Krügerjeve koordinate ... ; ...) in za potrebe dostopa, kontroliranja, vzdrževanja in čiščenja cevi ter vodnega rezervoarja, ki se nahaja na južnem delu nepremičnine katastrska občina ... parcela 1266, v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine katastrska občina ... parcela 1883, parcela 1882/1 in parcela 1881/2. V III. točki je sodišče še odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 1.443,99 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov - zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi napačno uporabljenega materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške pravdnega postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ostale pravnopomembne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi s tožbenimi trditvami, da je tožeča stranka in pred njo že njen pravni prednik izvrševal služnost od leta 1994 do 2014, pravilno ugotovilo, da je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let (upoštevaje njegovega pravnega prednika) in da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval. Zato je pravilno zaključilo, da je vtoževano stvarno služnost tožnik pridobil s priposestvovanjem. Sodišče prve stopnje je upravičeno verjelo tožniku, da je bila služnost izvrševana na opazen način in povsem utemeljeno ni zasledilo razlogov za dvom o zatrjevanem in vtoževanem obsegu služnosti. Odločitev je pravilno oprlo na 54. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in na drugi odstavek 217. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po katerem nastane stvarna služnost s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. Pravilno pa je uporabilo tudi določbo 45. člena SPZ, po kateri se v priposestvovalno dobo všteva tudi čas izvrševanja služnosti s strani pravnih prednikov sedanjega lastnika gospodujoče nepremičnine.

6. Tožena stranka v okviru pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka najprej navaja, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ker iz nje ne izhaja, kdaj naj bi začela teči priposestvovalna doba, kdaj naj bi se iztekla, kako se je sodišče opredelilo do ugovorov tožene stranke v zvezi s 55. členom ZTLR, kako se je opredelilo do ugovorov v zvezi s 120. členom Zakona o vodah (ZV-1) in do ugovorov v zvezi s 117. členom ZV-1. 7. Očitek, da iz sodbe ne izhaja, kdaj naj bi začela teči priposestvovalna doba in kdaj naj bi se iztekla, ni utemeljen. Iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe, tako povzetih trditev kot ugotovitev, je to nedvomno razvidno. Sodišče je namreč v 3. točki obrazložitve povzelo trditve tožeče stranke, katerim je nato sledilo, in sicer da je priposestvovalna doba začela teči po 28. 6. 1994 in se iztekla 28. 6. 2014, potem ko so vsakokratni lastniki gospodujočih nepremičnin vtoževano stvarno služnost dejansko izvrševali v enakem obsegu kot od leta 1968 dalje, lastniki služečih nepremičnin pa izvrševanju vtoževane stvarne služnosti niso nikoli nasprotovali. V 14. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje, sklicujoč se na trditve tožeče stranke, torej na zgoraj navedene trditve o začetku teka priposestvovalne dobe in izteku, in na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno zaključilo, da je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let (upoštevaje dobo, ko je služnost izvrševal tudi pravni prednik tožeče stranke), lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. 8. Neutemeljena je tudi graja, da iz sodbe ni razvidno, kako se je sodišče prve stopnje opredelilo do ugovorov tožene stranke v zvezi s 55. členom ZTLR. Ta opredelitev je razvidna že iz tega, da je, kot že obrazloženo, sledilo trditvam tožeče stranke, tako tudi trditvi, da obdobja do 28. 6. 1994 ni bilo mogoče šteti v tek priposestvovalne dobe; da pa to ne velja za obdobje po tem datumu, in ugotovilo potrebno relevantno izvrševanje služnosti brez nasprotovanja lastnikov služečih zemljišč v zatrjevani relevantni priposestvovalni dobi od 28. 6. 1994 do 28. 6. 2014. 9. Ne drži, da iz sodbe ni razvidno, kako se je sodišče prve stopnje opredelilo do ugovorov tožene stranke v zvezi s 120. členom ZV-1, saj je v 16. točki obrazložitve o stališčih tožene stranke glede tožnikovega vodnega dovoljenja pojasnilo, da je to predmet razmerja med imetnikom pravice iz vodnega dovoljenja ter njenim izdajateljem, ni pa v nobeni zvezi z lastnikom služečega zemljišča. Naslednji očitek je, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovorov tožene stranke v zvezi s 117. členom ZV-1, pri čemer se pritožnica sklicuje na 1. odstavek na 2. strani 3. točke pripravljalne vloge z dne 18. 3. 2019. Ker v tej vlogi ni 3. točke, pritožbenega očitka ni moč preizkusiti. Če pa gre za očitno pisno pomoto v pritožbi in je pritožnica napisala 3. točka namesto 5. točka, ki je v navedeni vlogi, je očitek neutemeljen. Tudi opredelitev do ugovora v zvezi s 117. členom ZV-11 je namreč razvidna iz 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

10. Po zgoraj obrazloženem ni utemeljen očitek, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in tudi ne očitek, da je hkrati toženi stranki kršena pravica do enakega varstva pravic.

11. Tožena stranka nadalje meni, da je zmotno stališče sodišča, da ″glede na to, da sodišče zaključuje, da je tožnik dokazal tudi, da je to počel v dobri veri, je ugotoviti, da na takšen zaključek napotuje že krajše, desetletno priposestvovalno obdobje″, saj je bila tožeča stranka (in njeni pravni predniki) ves čas seznanjena z dejstvom, da v zemljiški knjigi nikoli ni bila vknjižena nobena služnostna pravica v korist gospodujočih nepremičnin (in v breme služečih nepremičnin), prav tako pa tožeča stranka ne razpolaga z nobenim pravnim naslovom (pogodba itd.), na katerem bi lahko utemeljevala svojo dobro vero. Glede na navedeno pogoji za priposestvovanje po 1. odstavku 217. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) v nobenem primeru niso izpolnjeni in je drugačno stališče sodišča prve stopnje materialnopravno zmotno.

Gornji očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let (upoštevaje njegovega pravnega prednika), lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval, in da je vtoževano stvarno služnost tožnik pridobil s priposestvovanjem. Ob taki obrazložitvi je jasno, da je sodišče odločitev o pridobitvi služnosti s priposestvovanjem oprlo na drugi odstavek 217. člena SPZ, ki ga je povzelo v 13. točki obrazložitve in ki določa, da nastane stvarna služnost s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. Za tak način pridobitve tožeči stranki v pravdi ni potrebno izkazati dobre vere, kot je to določeno za način pridobitve po prvem odstavku 217. člena SPZ. Po obrazloženem ni pravnorelevantno, ali je bila tožeča stranka (in njeni pravni predniki) ves čas seznanjena z dejstvom, da v zemljiški knjigi nikoli ni bila vknjižena nobena služnostna pravica v korist gospodujočih nepremičnin (in v breme služečih nepremičnin), niti ali tožeča stranka razpolaga s pravnim naslovom, na katerem bi lahko utemeljevala svojo dobro vero.

12. Sodišče prve stopnje je zaključek, da je tožeča stranka pridobila stvarno služnost s priposestvovanjem, sprejelo na podlagi pravnoodločilnih dejstev iz drugega odstavka 217. člena SPZ in se pri tem ni oprlo na izdano soglasje, zato so nerelevantne (podrejeno podane) pritožbene navedbe, da je neutemeljeno in brezpredmetno sklicevanje na soglasje Občine Mozirje, št. 351-404/67 z dne 17. 11. 1967, saj iz tega dokumenta izhaja zgolj soglasje za zajetje studenca (kar je pogojeno z izgradnjo rezervoarja), v dokumentu pa ni niti omenjeno (kaj šele dano) kakršnokoli soglasje, ki bi bilo lahko podlaga za služnostno pravico dovajanja vode ter služnostno pravico hoje in vožnje, kar je predmet tožbenega zahtevka. Posledično je neutemeljen očitek, da tudi zato, ker tožeča stranka oziroma njeni pravni predniki pogojev iz soglasja niso izpolnili, tožeča stranka pa tudi ni predložila nobene listine, iz katere bi izhajalo kakršnokoli soglasje za izgradnjo drugega rezervoarja, ki je bil zgrajen leta 1982-83, pogoji za priposestvovanje po prvem odstavku 217. člena SPZ tudi iz teh razlogov niso izpolnjeni.

13. Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo 117. in 120. člena ZV-1, kot očita pritožba. Pravilno je upoštevalo določbe 117. člena ZV-1 (lastna oskrba s pitno vodo)2 glede na trditve v tožbi, da ima tožnik pravico do oskrbe s pitno vodo, sicer pa je tožbeni zahtevek pravilno utemeljevalo na podlagi določb SPZ o priposestvovanju stvarne služnosti. Zato ne drži pritožbena graja, da je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka povsem spregledalo določbe 117. člena ZV-1. Oskrba s pitno je, kot navaja pritožnica, vezana na veljavno vodno dovoljenje, in sicer tako glede trajanja (do 31. 12. 2020) kot tudi glede dovoljenega obsega odvzema vode (največ 1,3 m3/dan), kar pa ne pomeni, da je tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka vtožuje služnostno pravico dovajanja vode (1. točka tožbenega zahtevka) v nasprotju z materialnim pravom. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je tožnikovo vodno dovoljenje (nesporno le-tega ima do 31. 12. 2020) predmet razmerja med imetnikom pravice iz vodnega dovoljenja ter njenim izdajateljem. Pritožnica zato zmotno meni, da bi bil utemeljen in materialnopravno skladen lahko kvečjemu tožbeni zahtevek, ki bi upošteval veljavno vodno dovoljenje in vse omejitve (časovne in količinske), ki iz njega izhajajo. Ne drži, da je sodišče spregledalo določbe 120. člena ZV-1, saj glede na opisan temelj tožbenega zahtevka (priposestvovanje služnostne pravice) le-te niso pravno relevantne.

14. Nazadnje pritožnica navaja, da je materialno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ugoditev zahtevku ne nasprotuje določbam Zakona o gozdovih (ZG), ker brezpogojno življenjsko pomembna pravica do zagotovitve oskrbe s pitno vodo po stališču sodišča vendarle ne izključuje uvrstitve te v sklop oznake za reševanje ljudi oziroma premoženja. S tožbo zahtevane služnostne pravice vožnje z vsemi vrstami motornih vozil po nepremičninah v lasti tožene stranke (2. točka tožbenega zahtevka) ob pravilni uporabi določil 40. člena ZG namreč zagotovo ni mogoče uvrstiti v sklop „reševanja ljudi oziroma premoženja“, saj v obravnavani zadevi ni potrebno rešiti nobenih ljudi oziroma premoženja. Razen pavšalne navedbe o življenjski pomembnosti pravice do zagotovitve oskrbe s pitno vodo izpodbijana sodba v tej zvezi po mnenju pritožnice ne vsebuje nobenih razlogov.

Po prepričanju pritožbenega sodišča so tudi gornje pritožbene navedbe neutemeljene. Ne drži, da razen pavšalne navedbe o življenjski pomembnosti pravice do zagotovitve oskrbe s pitno vodo izpodbijana sodba v tej zvezi ne vsebuje nobenih razlogov. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je potek služnostne poti nesporen in da večji del poteka po že obstoječi gozdni vlaki, česar pritožba ne izpodbija. Povsem utemeljen je zaključek, da njena (izključna) občasna uporaba (tudi te ugotovitve pritožnica ne izpodbija) za zagotovitev oziroma izvrševanje sicer človekove pravice ustavne kategorije (pravice do pitne vode – 70. a členu Ustave Republike Slovenije), ugoditev zahtevku ne nasprotuje določbam ZG. Niti se ni moč strinjati s pritožbo, da so navedbe o življenjski pomembnosti pravice do zagotovitve oskrbe s pitno vodo pavšalne. Neutemeljene pa so tudi navedbe, da je sodišče prve stopnje povsem spregledalo navedbe tožene stranke, ki jih tožeča stranka nikoli ni prerekala, in sicer da ima kmetija tožečih strank lasten vodnjak, izvir za napajanje ovac in izvir s pitno vodo, kar vse dodatno ovrže stališče sodišča prve stopnje o izpolnitvi kriterija „reševanja ljudi oziroma premoženja“. Te navedbe v predmetnem sporu niso relevantne, zato jih sodišču prve stopnje ni bilo potrebno presojati. Relevantne bi bile namreč kvečjemu v sporu zaradi ukinitve služnostne pravice.

15. Pritožbeno uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Neutemeljeno pritožbo je zato višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora povrniti stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj so ti stroški, glede na to, da se je tožeča stranka konkretizirano opredelila do pritožbenih navedb, potrebni pravdni stroški. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo stroške za odgovor na pritožbo v višini 375 točk po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (OT), 2 % materialnih stroškov po 11. členu OT, 38,25 točk za zastopanje dveh strank (7. člen OT) in 22 % DDV (12. člen OT), skupaj 307,99 EUR. Odmerjene pritožbene stroške mora tožena stranka tožeči stranki povrniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

1 Tožeča stranka je v 5. točki vloge z dne 18. 3. 2019 navedla, da je tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka vtožuje neomejeno služnostno pravico dovajanja vode, v nasprotju z materialnim pravom ZV-1, zato ne more biti utemeljen. Utemeljen in materialnopravno skladen bi lahko bil kvečjemu tožbeni zahtevek, ki bi upošteval veljavno vodno dovoljenje in vse omejitve (časovne in količinske), ki iz njega izhajajo. 2 Le-ta: (-) v prvem odstavku določa, da je oskrba lastnega gospodinjstva s pitno vodo na območju, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo, posebna raba vode, za katero je treba pridobiti vodno dovoljenje ali tako rabo vode evidentirati; (-) v drugem odstavku določa, da mora lastnik ali drug posestnik zemljišča, na katerem se nahaja voda, dopustiti rabo vode, ki se nahaja na njegovem zemljišču, za oskrbo s pitno vodo tudi drugi osebi z območja iz prejšnjega odstavka, če to omogoča izdatnost vodnega vira; in (-) v tretjem odstavku določa, da lahko, če je za rabo vode iz prejšnjega odstavka treba zgraditi cevovod ali drugo z njim povezano napravo na zemljišču osebe, na katerem se nahaja vodni vir, druga oseba iz prejšnjega odstavka zahteva ustanovitev služnosti dovajanja vode v korist svojega zemljišča.