Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

1. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo objektivno spremembo tožbe in zaradi umika dela tožbenega zahtevka (za plačilo premoženjske škode v znesku 874,91 EUR ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 8.675,74 EUR od 30. 10. 2006 do dneva plačila 18. 4. 2007) postopek v tem delu ustavilo. S sodbo je toženo stranko zavezalo, naj tožniku plača odškodnino v znesku 4.585,80 EUR ter njegove pravdne stroške v znesku 558,99 EUR, oboje z zamudno posledico (1. in 2. tč. izreka). Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo (3. tč. izreka). Obrazložilo je, da predstavlja pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo v konkretnem primeru 14.000,00 EUR (5.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.000,00 EUR za strah ter 8.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), kar je predstavljalo 14,26 takratnih povprečnih plač. Od tega zneska je odštelo že plačani del odškodnine v valorizirani vrednosti.

(2) Zoper sodbo (ne pa tudi zoper sklep) se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija njen zavrnilni del (3. tč. izreka) in uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisodi višjo odškodnino, sicer pa naj jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Pri tem priglaša stroške. Sodišču prve stopnje očita, da mu je prisodilo prenizko odškodnino prav za vsako od postavk nepremoženjske škode, še posebej za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zaključek, da tožnikova vitalnost oziroma sposobnost vključevanja v delo in življenje ni prizadeta na tak način, da bi bila bistveno okrnjena njegova splošna življenjska in delovna sposobnost, je v nasprotju z ugotovitvami izvedenca, ki jim je sodišče (kot je samo zapisalo) sledilo. Za določitev odškodnine ni merodajno, da tožnik svojega osnovnega poklica (električar elektronik) že nekaj časa pred nesrečo ni opravljal, saj bo v prihodnje imel težave pri vseh podobnih aktivnostih. Nižji odškodnini ravno tako ne more botrovati koristnost vaj za krepitev vratne hrbtenice, ki jih bo moral tožnik izvajati vse življenje. Ne strinja se, da o svojih psiholoških težavah, ki jih izkazuje psihološko mnenje (A 32), ni ničesar izpovedal, saj je to storil na prvem naroku za glavno obravnavo. Nadalje ponavlja (v izpodbijano sodbo povzete) ugotovitve izvedenca v zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi med zdravljenjem. Glede na prisojeno odškodnino ocenjuje, da jih je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo. Smiselno enakega mnenja je tudi glede dela sodbe, ki se nanaša na odškodnino za pretrpljeni strah. Pri tem opozarja še na oceno sodišča, da je tožnik o občutkih ob in po nesreči nekoliko pretiraval, čeprav je izvedenec ugotovil primarni in sekundarni strah.

(3) Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

(4) Tožena stranka očitno izpodbija obsodilni del sodbe (1. in 2. tč. izreka), in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni; priglaša tudi stroške. Ponavlja izvedenčeve ugotovitve in jih predvsem glede intenzitete in trajanja bolečin znova kritično presoja. Tožnik se je namreč s kraja nesreče odpeljal z nadomestnim vozilom, poleg tega pa se loteva fizičnih opravil, čeprav naj bi mu povzročale bolečine. Ne glede na to je prisojena odškodnina po mnenju tožene stranke previsoka. Sodišču prve stopnje v zvezi s tem očita, da ni opravilo objektivizacije odškodnine oziroma primerjave z drugimi podobnimi primeri in jih nekaj navaja (odločbe VS RS II Ips 842/2007 z dne 14. 11. 2007, II Ips 345/2006 z dne 18. 10. 2007, II Ips 582/2002 z dne 30. 10. 2003, II Ips 335/2002 z dne 27. 3. 2003, II Ips 589/2002 z dne 27. 11. 2003 in II Ips 638/2005 z dne 13. 9. 2007). Dodaja še, da so telesne bolečine, ki se tožniku pojavljajo ob določenem, dalj časa trajajočem delu, lahko upoštevane le kot bodoča škoda v okviru odškodninske postavke telesnih bolečin, ne pa pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ne oporeka ugotovitvi, da tožnik pri težjem fizičnem delu oziroma pri dolgotrajnem delu v prisilni drži trpi telesne bolečine, a opozarja, da je sodišče prve stopnje to že upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine.

(5) Tožnik na pritožbo ni odgovoril. (6) Pritožbi nista utemeljeni.

(7) Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna višina odškodninske obveznosti tožene stranke. V izpodbijani sodbi je navedlo zadostne razloge o obsegu tožnikove nepremoženjske škode. Po njeni širši in ožji individualizaciji mu je zanjo prisodilo pravično denarno odškodnino, ki v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; od tu OZ), zlasti stopnji in trajanju tožnikovih bolečin ter teži in naravi poškodbe. Pri odmeri odškodnine sta bila v zadostni meri upoštevana pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki naj tožniku zagotovi zadoščenje za prestano trpljenje. Višja zahtevana odškodnina bi šla po presoji pritožbenega sodišča na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom, hkrati pa nižja odškodnina ne bi pomenila pravičnega zadoščenja za tožnika. Njegove poškodbe sodijo med zelo lahke po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb (utrpel je nihajno poškodbo vratne hrbtenice, ki sodi v III. stopnjo oziroma WAD II po Quebeški razdelitvi, udarnino levega lica in desne strani prsnega koša ter odrgnino in udarnino desnega kolena), pri čemer pa je aktivno zdravljenje nihajne poškodbe vratne hrbtenice trajalo kar tri mesece. Bolečinsko obdobje je bilo razmeroma dolgotrajno (hude bolečine kumulativno tri dni; srednje 2 meseca do zaključka zdravljenja, kasneje pa relativno pogosto še pol leta in jih bo tožnik trpel tudi v bodoče - predvsem pri težji fizični aktivnosti, pri lažji dolgotrajni aktivnosti v prisilni drži, pri dolgotrajnem sedenju, pri nenadnih gibih in spremembah vremena; lahke preostali del aktivnega zdravljenja, kasneje pa vsaj še leto dni, občasno jih bo čutil tudi v bodoče), nevšečnosti pa znatnejše, kot je za takšno vrsto poškodb običajno (osemkrat izpostavljen ionizirajočemu sevanju, večmesečna fizioterapija, mnogi pregledi pri zdravnikih specialistih ter pri osebnem zdravniku, EMG in MRI preiskava, lajšanje bolečin z analgetiki, tri tedne trajajoče nošenje vratne opornice). V zvezi z obsegom poškodb in nevšečnosti je sodišče prve stopnje pravilno sledilo zgolj tistim tožnikovim izpovedbam, ki so skladne z mnenjem izvedenca medicinske stroke. Z njegovimi pojasnili, da se hujše bolečine po poškodbi vratne hrbtenice razvijejo šele nekaj ur po poškodbi, je mogoče ovreči pritožbeni očitek tožene stranke, češ da tožnik ni imel hudih bolečin, saj se je s kraja nesreče odpeljal sam (z nadomestnim vozilom). Tudi nadaljnje sklepanje tožene stranke, da že samo dejstvo opravljanja določenih opravil dokazuje, da tožniku ne povzročajo bolečin, ni popolno. Lahko je zgolj indic v tej smeri, ki pa sam po sebi ne more omajati z izvedenskim mnenjem podprte nasprotne ugotovitve.

(8) Zaključki sodišča prve stopnje ne nasprotujejo izvedenskemu mnenju, kot to skuša prikazati tožnik. Oceno, da je slednji ob izpovedovanju o svojih občutkih ob in po nesreči nekoliko pretiraval, nenazadnje potrjuje prav izvedensko mnenje. V njem je izvedenec zapisal, da primarni strah (čeprav obstoječ) glede na težo poškodb ni mogel biti take intenzitete, da bi predstavljal strah za življenje. Sodišče se je pri presoji strahu v celoti oprlo na ugotovitve izvedenca (primarni strah se je pomiril v nekaj urah po nezgodi, sekundarni pa je trajal približno dva meseca) in tudi v tem delu upoštevalo le tiste tožnikove izpovedbe, ki so z mnenjem skladne.

(9) Tožnik nadalje zaman išče nasprotja med izvedenskim mnenjem in oceno sodišča prve stopnje, da tožnikova življenjska in delovna sposobnost ni bistveno okrnjena. Izvedensko mnenje takšno oceno kvečjemu potrjuje, saj ugotavlja zgolj posledice lažje stopnje (lažja oviranost pri delu, lažja stopnja zmanjšane gibljivosti hrbtenice in prav tako lažja stopnja zmanjšane grobe moči leve roke). Okoliščini, da tožnik že nekaj časa pred nesrečo ni opravljal dela, za katerega je po poškodbi manj sposoben (brez bolečin ga ne more opravljati osem ur dnevno), ter da so vaje za krepitev hrbtenice koristna fizična aktivnost, nista odločilno vplivali na odmero odškodnine. Ta temelji predvsem na drugih odločilnih dejstvih (glej zgoraj). Tudi sicer pa omenjeni okoliščini vendarle nista brez slehernega pomena. Opravljanje dela pred poškodbo predpostavlja njegovo nadaljevanje po zaključenem zdravljenju in posledično, kolikor zahteva povečane napore, večje (oziroma dolgotrajnejše) duševne bolečine. Smiselno enako je mogoče reči za aktivnosti za lajšanje bolečin oziroma za izboljšanje zdravstvenega stanja, ki so splošno škodljive za organizem - za razliko od takšnih, ki nanj celokupno pozitivno vplivajo.

(10) Bolečine, ki bodo tožniku nastajale pri težkem fizičnem delu, pri vsaki neenakomerni aktivnosti in pri daljšem delu v prisilni drži, predstavljajo bodočo škodo v obliki telesnih bolečin, kot pravilno meni tožena stranka. Čeprav je sodišče prve stopnje te bolečine v določeni meri upoštevalo tudi pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, prisojeni znesek v tem okviru ni previsok. Po eni strani je utemeljen z vsemi drugimi posledicami poškodbe, ki jih je sodišče na tem mestu pravilno upoštevalo (glej zgoraj, tč. 9). Po drugi strani pa ima tožnik prav, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati sicer ugotovljeno dejstvo, da se mu je pojavila lažja popoškodbena stresna motnja. Zaključek sodišča prve stopnje, da tosmernih trditev ni bilo, je zmoten. Tožnik je namreč sodišču pravočasno predložil psihološko mnenje strokovnjaka (prof. A. K., spec. klin. psihologije), ki takšne motnje omenja (A 32). Omenjeno ekspertizo je treba šteti kot del strankinih navedb, saj ne gre za sodno postavljenega izvedenca. Prav sodni izvedenec pa je to ekspertizo (trditve) potrdil, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Ob pravilnem upoštevanju odločilnih razlogov se tako izkaže, da je prisojeni znesek odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (kot tudi celokupni znesek odškodnine za vse oblike nepremoženjske škode; glej spodaj, tč. 11) pravilno odmerjen.

(11) Pritožbeno sklicevanje na sodno prakso ni na mestu. Od primerov, na katere opozarja tožena stranka, je le eden tak, ko je bila prisojena podobna (vseeno nekoliko višja; približno 15 povprečnih plač) višina odškodnine za hujšo poškodbo (II Ips 589/2002 z dne 27. 11. 2003). Tudi drugi primeri obravnavajo hujše poškodbe, a so tudi prisojene odškodnine ustrezno višje (II Ips 842/2007 - 29,7 povprečnih plač; II Ips 345/2006 - 19 povprečnih plač; II Ips 335/2002 - 36 povprečnih plač ter II Ips 638/2005 - 24,2 povprečnih plač (1)). Poleg tega obstojijo mnogi podobni primeri iz sodne prakse, ki utemeljujejo prisojeno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo v obravnavanem primeru (II Ips 334/2000, II Ips 352/94, II Ips 113/98, II Ips 456/96, II Ips 946/2006 in mnoge druge). Prisojene odškodnine torej niti po posamezni h postavkah niti v celoti, glede na ugotovljeni obseg škode, ni mogoče ne zmanjšati ne zviševati, posebej ne s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih.

(12) Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, v izpodbijani sodbi pa tudi ni zaslediti kakšne od kršitev iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), jo je pritožbeno sodišče potrdilo, pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

(13) Zaradi pritožbenega neuspeha obeh strank je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka trpi svoje stroške pritožbenega postopka (2. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).

(1) Sodba II Ips 582/2002 z dne 30. 10. 2003 vsebuje le absolutne zneske odškodnin; ker iz njene obrazložitve ni mogoče razbrati datuma izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ni mogoče ugotoviti vrednosti takratne povprečne plače, niti je ni mogoče izračunati na podlagi podatkov sodbe, navedene odločbe tukajšnje sodišče ne more komentirati.