Jedro

Pritrditi je treba izvedencu, da sodišče ne razpolaga s strokovni znanji in da ZPP zato predvideva izvedbo dokaza s strokovnjakom, ki je izvedenec. Tega istega argumenta pa ni mogoče uporabiti, ko gre za nalogo, ki jo ima sodišče, ko odmerja izvedenčevo nagrado.

Izrek

I. Pritožbi izvedenca D. Ž. se delno ugodi tako, da se izpodbijani sklep v 1. točki izreka spremeni in se sodnemu izvedencu D. Ž., davčna št. 000,, odmeri za izdelavo pisnega izvedenskega mnenja nagrada in stroški v višini 1.038,20 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sodnemu izvedencu D. Ž. določilo nagrado za izdelavo pisnega izvedeniškega mnenja ter stroške v skupni višini 882,00 EUR (I. točka izreka). Določilo je še, da izvedenec ni zavezanec za DDV in navedlo TRR za nakazilo nagrade (II. in III. točka izreka).

2. Zoper prvo točko izreka sklepa se je pritožil izvedenec smiselno zaradi napačne odmere nagrade in stroškov. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in stroške odmeri tako, kot jih je sam predlagal in sicer v višini 1.266,85 EUR.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je izvedencu v skladu z določbo 249. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in določbami Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 88/2010 in nadaljnje spremembe, v nadaljevanju Pravilnik), ki je veljal v času oprave izvedeniškega mnenja in se ga v uporablja v skladu z določbo 54. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (Ur. l. RS št. 84/2018), določilo nagrado 138,00 EUR za študij spisa po 2. točki prvega odstavka 48. člena Pravilnika, 46,00 EUR za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije, 138,00 EUR za ogled do pet ur po 2. točki prvega odstavka 50. člena Pravilnika (iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je bil ogled opravljen 8. 10. 2017), 80,00 EUR za čas potovanja na ogled z osebnim avtomobilom po tretjem odstavku 50. člena Pravilnika (relacija potovanja L. - B. - L.), 414,00 EUR za pisno izdelavo zelo zahtevnega mnenja po 3. točki prvega odstavka 51. člena Pravilnika ter potne stroške v višini 26,00 EUR po petem odstavku 41. člena Pravilnika.

5. Sodišče je tako izračunalo priznano nagrado in stroške v višini 882,00 EUR. Obrazložilo je tudi, zakaj mnenja ni ocenilo kot izjemno zahtevnega, pač pa je priznalo nagrado za zahtevno pisno mnenje po 3. točki prvega odstavka citiranega člena Pravilnika ter mu priznalo 5% administrativnih stroškov.

6. Izvedenec v pritožbi meni, da bi mu moralo sodišče priznati 100 % povečanje nagrade za opravljanje dolgotrajnega in zahtevnega ogleda na terenu na strehah postaj žičnic ter čas na poti. Ogled je bilo možno zaradi urnika obratovanja žičnice K. opraviti zgolj v nedeljo 8. 10. 2017 v času od 10.00 do 14.15, ko je še zadnjič, pred zimsko sezono, delovala žičnica. V skladu s prvim odstavkom 47. člena Pravilnika se nagrada poveča za 100 %. za opravljeno delo v dela prostih dneh in praznikih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila 8. 10. 2017 res nedelja in da so pritožnikove navedbe utemeljene. Glede na navedeno je postavko za ogled upoštevaje citirano določbo Pravilnika odmerilo za 100 % povišano, kar znese 366,00 EUR.

7. Izvedenec navaja, da je bilo delo izjemno zahtevno, kar se izkazuje s sklepom sodišča z dne 21. 8. 2017, ko je postavilo dodatnega izvedenca (strokovno institucijo). Meni, da sodišče samo ne razpolaga s tovrstnimi strokovnimi znanji in zato tudi ne more ocenjevati, kakšna je strokovna zahtevnost izvedeniškega dela, zato je nepravilno odločilo, da gre za pisno izdelavo zelo zahtevnega mnenja in ni sledilo njegovemu predlogu. Pritrditi je treba izvedencu, da sodišče ne razpolaga s strokovni znanji in da ZPP zato predvideva izvedbo dokaza s strokovnjakom, ki je izvedenec. Tega istega argumenta pa ni mogoče uporabiti, ko gre za nalogo, ki jo ima sodišče, ko odmerja izvedenčevo nagrado. Pravilnik v prvem odstavku 51. člena predvideva štiri vrste nagrad za pisno izdelavo izvida in mnenja, od manj zahtevnega, zahtevnega, zelo zahtevnega in izjemno zahtevnega ter torej predvideva presojo sodišča o tem vprašanju. Vprašanje postavitve izvedenca kot strokovnjaka in vprašanje odmere njegove nagrade nista tako zelo povezani, kot to želi prikazati pritožnik. Še posebej zato, ker v stroškovniku, ki je bil podlaga za odmero nagrade in stroškov ni posebej navedel, kakšni so dejanski razlogi, da gre za izjemno zahtevno izvedeniško delo. Skladno s četrtim odstavkom 47. člena Pravilnika je zahtevnost mnenja odvisna zlasti od obsežnosti dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo mnenja, časa, ki ga ima izvedenec na voljo, da ga pripravi, kompleksnosti in vrste zadeve, ki je predmet mnenja, ter drugih dejavnikov, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti mnenja. Izvedenec v stroškovniku teh posebnih okoliščin ni navedel, šele v pritožbi navaja dejstvo, da je bilo mnenje izjemno zahtevno zato, ker je bila pritegnjena tudi strokovna institucija, kar je prepozno (337. člen ZPP), saj pritožnik ni navedel, zakaj teh dejstev ni navedel že v vlogi, s katero je priglasil nagrado. Prav tako ni dolžnost sodišča, da izvedenca poziva, da stroškovnik dopolni, kot to navaja pritožba. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje glede opredelitve nagrade po kriteriju zelo zahtevnega mnenja pravilna.

8. Sodišče izvedencu ni priznalo vseh zahtevanih materialnih stroškov in sicer jih je znižalo iz zahtevanih 15 % na 5 % od celotne nagrade. Navedlo je, da izvedenec ni z ničemer izkazal, kakšne izredne stroške naj bi imel. Pojasnilo je, da v svojem stroškovniku ni priglasil nobenih izrednih stroškov, ampak zgolj preostale materialne stroške, ki se obravnavajo pavšalno brez dodatnega dokazovanja.

9. Pritožnik meni, da je sodna praksa neenotna in je razpon priznanih drugih materialnih stroškov od 0 % do 15% od celotne nagrade. Po njegovem sodišče spregleda, da so pomembni materialni stroški tudi strojna računalniška oprema, programska oprema, specialne in strokovne aplikacije, priročni merilni inštrumenti, uporaba pisarniškega prostora in pisarniške opreme, arhiviranje, prevozno sredstvo (priznana kilometrina ne zadošča niti za tekoče stroške prevoza), strokovna literatura, izobraževanja, članarina v strokovnih združenjih in drugo. Glede na vse navedeno predlaga, da mu višje sodišče tudi te stroške prizna v priglašenih 15 % od celotne nagrade.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožnik šele v pritožbi specificiral, zakaj naj bi administrativni stroški dosegali najvišji mogoč obseg, to je 15% od celotne nagrade, kar je prepozno (337. člen ZPP), saj pritožnik ni navedel, zakaj teh dejstev ni navedel že v vlogi, s katero je priglasil nagrado. V stroškovniku pred sodiščem prve stopnje je priglasil le 15% od celotne nagrade brez dodatne obrazložitve. Ker pa je sodišče druge stopnje izvedencu priznalo nagrado v višini 964.00 EUR (glej 6. točko obrazložitve), je ponovno obračunalo 5% materialnih stroškov od 964,00 EUR nagrade, kar znese 48,20 EUR.

11. Glede na vse navedeno je sodišče pritožbi izvedenca delno ugodilo in sklep sodišče prve stopnje delno spremenilo in odločilo, da mu pripada nagrada ter stroški v višini 1038,20 EUR, v preostalem izpodbijanem delu, pa je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (3. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).