Jedro

Če je PZ sklenjena za določen čas, začne teči rok za vložitev tožbe iz 3. odstavka 204. člena ZDR z iztekom PZ za določen čas in ne z dnem, ko je delavcu vročen dopis, da mu bo zaradi izreka časa prenehala PZ.

Delavcu je neupravičen izostanek mogoče očitati le, če ve, na katerem delovnem mestu oz. kje mora delati. Ker je toženec prodal lokal, v katerem je tožnica delala, ob razgovoru z novim lastnikom pa je bila tožnici ponujena le honorarna zaposlitev, tožnici ni mogoče očitati kršitev po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ko se ni zglasila na novem delovnem mestu v drugem lokalu, kjer naj bi z delom nadaljevala.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v

4. in 5. tč. izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne

8.3.2004, na podlagi katere je toženec tožnici z 1.3.2004 odpovedal pogodbo o zaposlitvi, nezakonita. V 2. tč. izreka je ugotovilo, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri tožencu za nedoločen čas od 1.4.2002 dalje do 21.10.2004. V 3. tč. izreka je naložilo tožencu, da tožnici vpiše v delovno knjižico delovno dobo od 2.4.2004 do 21.10.2004 in ji za to obdobje obračuna plačo v višini 120.404,00 SIT bruto, pristojnim organom plača davke in prispevke in tožnici izplača neto zneske plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh in pod izvršbo. V 4. tč. izreka je naložilo tožencu, da tožnici plača znesek 574.751,00 SIT, v 8 dneh in pod izvršbo. V

5. tč. izreka pa je odločilo, da je dolžan toženec tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 277.960,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek zavrže oz. zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tem primeru predlaga, da pritožbeno sodišče odredi, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim senatom. V pritožbi navaja, da je tožnica na podlagi obvestila, ki ga je prejela 29.3.2004, izvedela, da ji bo s 1.4.2004 izteklo delovno razmerje za določen čas. 30 dnevni rok za vložitev tožbe je pričel teči od 29.3.2004. Protispisne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je imela tožnica s tožencem sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas že od 1.4.2003, pogodba o zaposlitvi z dne 1.10.2003 pa naj ne bi bila veljavna. Tožnica je imela v spornem obdobju sklenjene tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas, vse zaradi začasno povečanega obsega dela. Toženec v pritožbi prilaga tudi pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za čas od 1.4.2003 do 1.10.2003. Te pogodbe tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni priložil zato, ker je menil, da to za sporno zadevo ni pomembno. Tožnici je bila znana vsebina pogodbe o zaposlitvi, sodišče prve stopnje pa ni obrazložilo, zakaj ni verjelo izpovedbi priče R. K.. Čas trajanja zaposlitve pred vložitvijo tožbe med strankama ni bil sporen, tožnica pa je imela s tožencem za vse obdobje sklenjeno delovno razmerje za določen čas. Toženec ni bil dolžan tožnici pisno odrediti, kje naj dela, od 1.3.2004 pa je tožnica samovoljno izostala z dela. Sodišče prve stopnje bi moralo verjeti priči V. K., ne pa tožnici. Sodišče prve stopnje je stroške prevoza in prehrane napačno presojalo, toženec je tožnici plačeval celo več, kot ji je pripadalo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, razen v zvezi z delom tožbenega zahtevka tožnice, ki se je nanašal na povrnitev stroškov prehrane in prevoza na delo in z dela.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica tožbo vložila pravočasno. Zaključilo je, da je imela tožnica s tožencem sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, saj toženec s tožnico za obdobje od 1.4.2003 do 1.10.2003 ni sklenil pogodbe o zaposlitvi, čeprav je tožnica pri tožencu v tem obdobju nesporno tudi delala. Poleg tega je zaključilo, da ni bil podan zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ker ni šlo za začasno povečan obseg dela. Razen tega je v postopku ugotovilo, da je tožnica pogodbo o zaposlitvi z dne 1.10.2003 (B 1) podpisala, čeprav z vsebino te pogodbe ni bila seznanjena.

Zaključilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal toženec nezakonita, saj tožnica ni kršila pogodbenih obveznosti. Zato jo je razveljavilo. Tožnici je priznalo pravice iz delovnega razmerja za obdobje do odločitve sodišča prve stopnje, čeprav je iz spisovnih podatkov razvidno, da je tožnica zahtevala ugotovitev delovnega razmerja do pravnomočnosti izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je ugodilo tudi delu tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo stroškov za prevoz na delo in prehrano med delom, saj se je po izvedenem postopku postavilo na stališče, da toženec ni poravnal tožničinih stroškov prevoza na delo in z dela ter prehrane med delom.

Pritožbeno sodišče v pretežni meri soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in sicer v zvezi z odločitvijo o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in na priznanje pravic iz delovnega razmerja za obdobje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica tožbo vložila v roku, kot ga določa 3. odst. 204. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002). Dejstvo, da je tožnica od toženca dne 29.3.2004 prejela dopis, na podlagi katerega naj bi ji delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, izteklo s 1.4.2004 ne pomeni, da je z vročitvijo pisnega obvestila pričel teči rok za vložitev tožbe. Rok za uveljavljanje sodnega varstva v zvezi z prenehanjem delovnega razmerja je pričel teči z iztekom pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas, to je z 2.4.2004, in ne z prejetjem obvestila o datumu prenehanja delovnega razmerja, kar je povsem pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je potrebno z ozirom na predlagane in izvedene dokaze zaključiti, da je imela tožnica s tožencem sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Svojo ugotovitev je utemeljeno oprlo na izpovedbo toženca, iz katere izhaja, da ta ni vedel, kako je bilo s tožnico urejeno glede obdobja od 31.3.2003 do 1.10.2003, ko je bila sklenjena zadnja pogodba o zaposlitvi. Toženec je navajal, da je bilo možno, da je tožnica delala preko študentskega servisa. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno izključilo možnost dela tožnice preko študentskega servisa, saj je v tožničini delovni knjižici (A 8) vpisan datum sklenitve in prenehanja delovnega razmerja pri tožencu. Iz delovne knjižice tožnice je razvidno, da je bila tožnica pri tožencu zaposlena od

1.4.2002 do 1.4.2004. Na podlagi navedenih dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je s tem, ko je tožnica ostala na delu pri tožencu, ne da bi imela z njim sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, delovno razmerje prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas. Toženec je v zvezi s tem skupaj s pritožbo vložil v spis še pogodbo o zaposlitvi, datirano z 1.4.2003 (B 16) iz katere je razvidno, da naj bi bila ta pogodba sklenjena za določen čas za obdobje od 1.4.2003 do 1.10.2003. Ker pa toženec v pritožbi ni navedel, da tega dokaza brez svoje krivde ni mogel predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. čl. ZPP, pritožbeno sodišče tega dokaza ni smelo upoštevati.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da pri tožencu ni šlo za začasno povečan obseg dela, ki je kot razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas opredeljen v 1. odst. 52. čl. ZDR. Že na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zaključilo, da je bila tožnica pri tožencu v delovnem razmerju za nedoločen čas (54. čl. ZDR).

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvami sodišča prve stopnje, iz katerih izhaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženec podal tožnici (A 3) dne 8.3.2004, nezakonita. Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnici ni mogoče očitati da bi s svojim ravnanjem naklepoma ali iz hude malomarnosti kršila pogodbene obveznosti s tem, da naj bi od

1.3.2004 dalje neupravičeno izostala z dela. Sodišče prve stopnje je podrobno obrazložilo razloge, na podlagi katerih šteje, da njena odsotnost z dela od 1.3.2004 ni samovoljna odsotnost z dela. Pritožbeno sodišče se na ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s tem le sklicuje in jih ne ponavlja. Delavcu se lahko očita neupravičena odsotnost z dela, če točno ve, na katerem delovnem mestu oz. kje mora delati, kar pa v primeru tožnice ni bilo podano. Iz dokaznega postopka je razvidno, da je toženec lokal, v katerem je delala tožnica, prodal, in da je bila tožnici ob razgovoru ponujena le možnost honorarne zaposlitve pri novem lastniku lokala. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v pravilnost ugotovljenega dejstva, da tožnica ni vedela, kje naj bi od dneva prodaje lokala G. dalje delala.

Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo, posledično pa ugodilo tudi preostalemu delu njenega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na priznanje pravic iz delovnega razmerja za obdobje do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. 1. odst. 118. čl. ZDR določa, da v primeru, če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanje delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter prizna odškodnino po pravilih civilnega prava. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku v obsegu, kot je razviden iz 1., 2. in 3. točke izreka izpodbijane sodbe.

Po stališču pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje in vsaj preuranjeno ugodilo delu tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na povračilo stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane za vtoževano obdobje. Iz listin, ki jih je v spis vložil toženec, bi bilo mogoče zaključiti, da je tožnici stroške prevoza na delo in prehrane obračunaval in ji vsaj za del vtoževanega obdobja tudi izplačal (B 8 - B 15). Poleg tega je tudi iz izpovedbe tožnice, dane na naroku za glavno obravnavo dne 21.10.2004, zaključiti, da je tožnica dobila izplačano vse, kar je napisano na izplačilnih listah. Tožnica je sicer pojasnila, da je prejela plačilne liste za tri mesece (za september, oktober in november 2003). Iz izplačilnih list za navedene mesece (B 11) pa je razvidno, da sta bila na navedenih plačilnih listah obračunana tako prevoz na delo in prehrana, kar bi z ozirom na tožničino izpovedbo, dano na naroku dne 21.10.2004 pomenilo, da je vsaj za navedene mesece prejela od toženca izplačilo prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča preuranjeno v celoti ugodilo delu tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na povračilo stroškov prevoza na delo in z dela ter prehrane. Glede na to je bilo potrebno pritožbi toženca v zvezi z navedenim ugoditi in odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi stroškov prevoza na delo in z dela ter prehrane razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti, če je toženec tožnici te stroške izplačeval za vso vtoževano obdobje, nato pa ponovno odločiti o tem delu tožbenega zahtevka in o pravdnih stroških. Pritožbeno sodišče pa ni sledilo predlogu toženca, da naj bi se nova glavna obravnava opravila pred drugim senatom (356. čl.ZPP), saj za to ni podanega nobenega tehtnega razloga.

Ker je bila pritožba toženca delno utemeljena, je pritožbeno sodišče tej pritožbi delno ugodilo in odločitev o povrnitvi stroškov prevoza na delo in z dela ter prehrane razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP), v preostalem pa njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj niso bili podani niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 4. odst. 165. čl. ZPP, ki določa, da lahko sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v primeru, če le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.