Jedro

Zgolj dejstvo, da je prodajalec tožniku ob nakupu nepremičnin pokazal sporno pot, ne zadostuje za ugotovitev tožnikove dobrovernosti v smislu 217. člena SPZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženima strankama povrniti 319,31 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za ugotovitev služnostne pravice hoje in vožnje s frezo po utrjeni kolovozni poti v širini 2,75 m po zemljišču toženih strank in za prepoved poseganja v ugotovljeno služnost, zavrnilo pa zahtevek za ugotovitev služnostne pravice vožnje s traktorjem, traktorsko prikolico, kmetijsko mehanizacijo in avtomobilom, za prepoved poseganja v tem obsegu ter za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Zavzelo je stališče, da glede na neobstoj pogodbe ne morejo veljati določbe o pravem priposestvovanju, ampak bi šlo lahko le za nepravo priposestvovanje, tj. dvajsetletno dejansko izvrševanje služnosti, ki ni nepošteno. Ugotovilo je, da je bila tolikšno obdobje služnost izvrševana le v obsegu, v katerem je zahtevku ugodilo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v sodbi sodišča druge stopnje ni vsebovana celovita ocena izvedenih dokazov in ni odgovora na pritožbene navedbe. Če bi bilo v sodbi to vsebovano in bi sodišče izvedene dokaze ocenilo vsakega posebej in v skupni povezavi ter ob upoštevanju navedb tožencev in nespornih dejstvih, da tožnikovo zemljišče nima druge potne povezave kot sporne, ni dvoma, da je tožnik za obdelavo svojih zemljišč uporabljal vsa v tožbi zatrjevana sredstva. Ker je tak obseg izvrševanja služnosti nedvomen, ker je tožnik na tak način izvrševal služnost od nakupa zemljišč dalje in ker mu je prodajalec zatrdil, da ima za dostop do kupljenih zemljišč pot po zemljišču tožencev, je tudi zaključek sodišča druge stopnje, da ni izkazal dobroverne posesti, zmoten. Izpodbijana sodba ni odgovorila na pritožbene navedbe, da je tožnikova uporaba poti sledila iz prodajalčevih trditev tožniku ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe, in da je sporno pot nemoteno uporabljal, to dvoje pa utemeljuje sklep, da je služnost izvrševal zakonito.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki sta nanjo odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pomislek tožencev v odgovoru na revizijo, da revizija ni dovoljena, ni utemeljen. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – UPB3 – v nadaljevanju ZPP) je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (sedaj evrsko protivrednost navedenega zneska). Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je za presojo o dovoljenosti revizije odločilna navedba ob postavitvi zahtevka (oziroma vrednost, korigirana po postopku, ki ga predvideva tretji odstavek 44. člena ZPP). Drugačno stališče je bilo zavzeto le v primerih, ko je bila revizija omejena na izpodbijanje odločitve o delu zahtevka, pa je bila vrednost izpodbijanega dela sodbe izračunljiva in s tem preverljiva (npr. pri denarnih zahtevkih, pri deležih ipd.). Obravnavani primer ni tak. Za presojo dovoljenosti revizije je torej odločilna vrednost ob postavitvi zahtevka, ta pa presega revizijski prag.

7. V skladu s 371. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – UPB3 – v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi procesnopravno pravilnost izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

8. Tožnikov očitek, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njegove pritožbene navedbe, ni utemeljen. Po utrjenem stališču sodne prakse je standard obrazloženosti pritožbene odločbe nižji od standarda obrazloženosti odločbe prve stopnje. Kadar pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in njegovo pravno sklepanje, ni nujna ponovitev vseh argumentov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da se je to sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni prezrlo.(1) Sodišču druge stopnje torej ni bilo treba izvesti celovite dokazne ocene. To je bila naloga sodišča prve stopnje, nasprotne pritožbene trditve pa so bile pravilno zavrnjene kot neutemeljene. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe o tem, da ne obstaja drug dostop do spornih nepremičnin in da je tožnik nemoteno izvrševal služnost v zatrjevanem obsegu na podlagi prodajalčeve izjave, da sporna pot predstavlja dostop do kupljenih nepremičnin. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče druge stopnje obe ugotovitvi vzelo v ozir. Resda jima ni dalo take teže oziroma pomena, kot želi tožnik, vendar pa to za ugotovitev zatrjevane kršitve ne zadostuje.

9. S trditvami, da je tak obseg izvrševanja služnosti, kot je bil zatrjevan v tožbi, nedvomen, tožnik zatrjuje drugačno dejansko stanje od tistega, ki je bilo podlaga izpodbijane sodbe. Ker revizije ni dovoljeno vložiti iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), so te navedbe neupoštevne.

10. Izpodbijana sodba je tudi materialnopravno pravilna. Sodišči sta izhajali iz naslednjih dejanskih ugotovitev: - da je tožnik leta 1970 kupil nepremičnine od toženčevega strica, - da je sporna pot sprva makadamska, nato pa travnata, da je njena največja širina 3,9 m, najmanjša pa 2,75 m, da je bila ob nakupu nepremičnin to steza, kasneje sta jo toženca za lastne potrebe razširila in utrdila, - da je tožnik po poti vselej hodil peš, toženca pa sta dopuščala tožniku tudi vožnjo s frezo, - da je tožnik imel traktor del obdobja od leta 1970 do nastanka spora, ni pa dokazano, da bi ga imel dvajset let, - da o uporabi kmetijske mehanizacije ni bilo zanesljivih izpovedb, - da uporaba poti za vožnjo z avtom v obdobju dvajset let ni dokazana.

11. Stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ne pride v poštev določba prvega odstavka 217. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po kateri stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let, je pravilno. Priposestvovalec je v dobri veri, če ne ve in ne more vedeti, da ni pridobil služnostne pravice oziroma če služnost izvršuje misleč, da jo je pridobil na veljaven način.(2) Tožnik ni niti zatrjeval, da bi izvrševanje služnosti imelo podlago v dogovoru z lastnikom služeče nepremičnine, zgolj dejstvo, da mu je prodajalec ob nakupu nepremičnin pokazal pot, pa za dobrovernost v smislu navedene zakonske določbe ne zadostuje. Stališče sodišč, da bi tožnik za priposestvovanje služnosti moral dokazati dvajsetletno izvrševanje služnosti, ki mu lastnik služeče stvari ni nasprotoval, je tako pravilno ne glede na to, ali je treba v obravnavani zadevi, v kateri je bila tožba vložena po uveljavitvi SPZ, uporabiti SPZ ali ZTLR. Predpostavke za desetletno priposestvovalno dobo po SPZ niso izpolnjene, ZTLR pa je v vseh primerih za priposestvovanje stvarne služnosti zahteval njeno dvajsetletno izvrševanje. Ker tožnik ni dokazal, da bi bila služnost poti izvrševana tudi s traktorjem, traktorsko prikolico, kmetijsko mehanizacijo in avtomobilom, je bil zahtevek za ugotovitev obstoja služnosti v tem obsegu pravilno zavrnjen.

12. Po ugotovitvi, da niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti upoštevni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Ker revident ni uspel, je dolžan tožencema povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za sestavo odgovora na revizijo in za končno poročilo stranki, oboje povečano za 20 % davek na dodano vrednost, in za sodno takso. Podrobnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu. Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. .

Op. št. (1): Tako npr. v odločbah II Ips 201/2005, II Ips 519/2005 in II Ips 951/2006 ter številnih drugih.

Op. št. (2): Prim. Juhart v Juhart, Tratnik Vrenčur (ur.), Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 902.