Jedro

Zgolj v dejanskem smislu sodišče sodne presoje po vsebini niti ne more opraviti, ker tožnika ni več in ga sodišče oziroma upravni organ v morebitnem ponovnem postopku niti ne more zaslišati, tako da organ ne bi mogel dopolniti postopka v primeru ugoditve tožbe, ker tožnika ni več v Sloveniji, sodišče pa ne sodi v hipotetičnih primerih.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, katerega je tožnik vložil 10. 12. 2019. 2. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tožnik v svojem ponovnem zahtevku navedel, da nova dejstva ali novi dokazi ne obstajajo. Ta, katere želi navesti, so obstajala že v času prve prošnje, vendar jih z razlogom poprej ni mogel navesti. Povedal je, da je bil v Alžiriji v vojski v obveščevalni službi in po štirih letih zbežal. Težave je imel tudi z vodji njegove enote, ker je Berber. Podrobneje o težavah v vojski ni hotel govoriti, ker da so to vojaške skrivnosti. Teh dejstev v prvotnem postopku mednarodne zaščite ni navedel zaradi strahu, da ga ne bi izročili Hrvaški, od tam pa bi bil potem vrnjen v Alžirijo.

3. Tožena stranka se sklicuje na določbo 64. in 65. člena ZMZ-1. Ugotavlja, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje z dejstvi, ki jih od podaji prošnje za mednarodno zaščito ni navedel, a so obstajala in bila tožniku znana že v času prvega postopka. Ne glede na tožnikove razloge, da ga je bilo v času prvega postopka strah navesti njegovo dejavnost v vojaški obveščevalni službi, ugotavlja, da je bil tožnik celoten upravni postopek deležen ustrezne pravne pomoči in ustrezno informiran o pravicah ter dolžnostih, da navede vse razloge, s katerimi prošnjo utemeljuje, ter o zaupnosti postopka. Glede na navedeno ocenjuje, da tožnikova pojasnila v zvezi z razlogi, zakaj dejstev, ki jih je navajal tokrat, ni navedel že poprej, niso prepričljiva in meni, da tožnik ne govori resnice.

4. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Toženi stranki očita, da je v svojem sklepu spregledala razloge, zaradi katerih v prvotni prošnji ni mogel navesti vseh razlogov za mednarodno zaščito. Tožnik je tudi povsem logično pojasnil, zakaj ga sedaj ni strah. Vendar pa ni mogel ne takrat in tudi še ne sedaj razkriti vseh zaupnih informacij in državnih skrivnosti, saj bi sicer lahko utrpel škodljive posledice. Poleg tega je tožnik Berber in že zato v neenakopravnem položaju z Arabci. Meni, da je izpodbijani sklep neobrazložen v delu, v katerem tožena stranka meni, da je tožnik kontradiktoren v navajanju razlogov za mednarodno zaščito.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

6. Tožena stranka je 6. 1. 2020 sodišče obvestila, da je tožnik 2. 1. 2020 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil niti tožena stranka ne ve, kje se sedaj nahaja. Meni, da glede na navedeno tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

7. Sodišče je odgovor tožene stranke ter obvestilo o tožnikovi zapustitvi azilnega doma v vednost poslalo tožnikovi pooblaščenki z možnostjo izjasnitve v roku treh dni. Tožnikova pooblaščenka ni odgovorila.

8. Tožba se zavrže. 9. Sodišče je odločilo, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu. Pri tem sodišče vztraja na ustaljeni upravno-sodni praksi v tovrstnih zadevah (na primer I U 1519/2015 z dne 18. 11. 2015 in I U 1622/2015 z dne 16. 12. 2015, I U 1115/2016-10, 3. 8. 2016, I U 943/2016 z dne 19. 10. 2016), pri čemer pa je poleg ZMZ-1 upoštevalo tudi Procesno direktivo II,1 ki je uvedla na področju mednarodne zaščite harmonizacijo procesnih pravil na podlagi skupnih standardov in ne več harmonizacije zgolj na ravni minimalnih standardov.

10. Določilo 78. člena Prečiščene različice Pogodbe o delovanju EU (PDEU, Uradni list EU C 38, 30. 3. 2010) določa, da Unija oblikuje "skupno politiko o azilu", ki mora biti v skladu z Ženevsko konvencijo z dne 28. julija 1951 in Protokolom z dne 31. januarja 1967 o statusu beguncev (v nadaljevanju: Ženevska konvencija) ter drugimi ustreznimi pogodbami. Ženevska konvencija ne ureja situacije in pravnih posledic, ko prosilec za mednarodno zaščito med postopkom, bodisi med upravnim ali sodnim postopkom, samovoljno zapusti državo in se vanjo ne vrne.

11. Sekundarno pravo EU pa to vprašanje izrecno ureja v določilu, ki ima naslov "postopek v primeru implicitnega umika prošnje ali odstopa od nje".2 Določilo 1. odstavka 28. člena Procesne direktive II pravi, "kadar obstajajo upravičeni razlogi za domnevo, da je prosilec za azil implicitno umaknil svojo prošnjo za azil ali od nje odstopil, države članice zagotovijo, da organ za presojo sprejme sklep o prekinitvi postopka ali, če na podlagi ustrezne vsebinske preučitve prošnje v skladu s členom 4 Direktive 2011/95/EU šteje, da je prošnja neutemeljena, odločbo o zavrnitvi prošnje.

12. Izraz "prekiniti" v slovenski različici Procesne direktive II, če bi se ga razumelo v smislu prekinitve postopka po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ni ustrezen, ker je v angleški različici uporabljen izraz "to discontinue", v francoski različici "de clore l'examen" in v italijanski različici "di sospendere l'esame", kar v vseh treh primerih nedvomno pomeni ustaviti obravnavo prošnje (ne pa prekiniti postopek v smislu ZUP). Enako velja za pojem prekinitve v prvem pododstavku člena 28(2) Procesne direktive II in v zadnjem stavku zadnjega pododstavka člena 28(2) Procesne direktive II, kjer pa je edino v francoski različici uporabljen pojem "interrompu" (prekinjen).

13. Vendar pa iz določila prvega pododstavka člena 28(2) Procesne direktive II nedvomno izhaja, da gre za posebno obliko ustavitve oziroma prekinitve postopka, za katero velja, da "države članice zagotovijo, da je prosilec, ki se ponovno javi pristojnemu organu po izdaji sklepa o prekinitvi postopka iz odstavka 1 tega člena, upravičen zahtevati ponovno uvedbo njegovega postopka ali podati novo prošnjo, za katero se ne uporablja postopek iz členov 40 in 41." Slednji določili urejata primer naknadne prošnje.

14. Kot posledico domnevnega umika ali odstopa od prošnje je torej evropski zakonodajalec predvidel specifično vrsto prekinitve postopka ali celo kar vsebinsko odločitev zgolj na podlagi domnevnega umika ali odstopa, da prosilec po vsebini ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, ne glede na to, kaj je navajal v prošnji. Evropski zakonodajalec v takem primeru niti ne dovoljuje sodne odločitve, ki bi tožbi ugodila.

15. Slovenski zakonodajalec je v ZMZ-1 sledil tej razlagi sekundarnega prava EU, saj je v določilu 6. odstavka 49. člena ZMZ-1 določil, da organ s sklepom postopek ustavi (ne pa prekine), če se prošnja šteje za umaknjeno. V razmerah, ko je veljal še ZMZ, je Upravno sodišče stalo na stališču, da slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti ponovnega odprtja zadeve, če se prosilec ponovno javi pristojnemu organu, kar ni v skladu z neposredno uporabljivo določbo člena 28(2) Procesne direktive II. Upravno sodišče je v zvezi s tem v preteklosti navedlo, da mora stranka imeti na voljo obe možnosti: ponovno odprtje zadeve ali pa podati novo prošnjo, za katero se ne uporablja postopek iz 40. in 41. člena Procesne direktive II, razen če ne gre za primer iz drugega pododstavka člena 28(2) Procesne direktive II. Ker je evropski zakonodajalec to izrecno in brezpogojno določil v členu 46(1)(b) in (c) Procesne direktive II, ima prosilec v primeru vrnitve v Slovenijo pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper "zavrnitev ponovne uvedbe postopka obravnavanja prošnje po njegovi prekinitvi v skladu s členoma 27 in 28" in tudi zoper odločbo o nedopustnosti prošnje v skladu s členom 33(2) Procesne direktive II (naknadna prošnja). V obeh primerih stranko ščiti tudi načelo nevračanja (tretji pododstavek člena 28(2) člena Procesne direktive II).

16. Kasneje je slovenski zakonodajalec omenjeno pomanjkljivost ZMZ odpravil z določbo 3. odstavka 50. člena ZMZ-1, po kateri oseba, za katero se šteje, da je prošnjo umaknila,3 lahko novo prošnjo za mednarodno zaščito vloži v 9 mesecih po izdaji sklepa o ustavitvi postopka. Vsaka naslednja prošnja in prošnja, podana po poteku devetmesečnega roka, se obravnava v skladu z določbami tega zakona, ki ureja ponovno prošnjo.

17. V drugem pododstavku člena 28(1) Procesne direktive II so navedeni primeri, ko države lahko domnevajo, da je prosilec implicitno umaknil prošnjo za azil, ali je od nje odstopil. Med temi primeri oziroma okoliščinami je tudi okoliščina (člen 28(1)(b) Procesne direktive II), da je "prosilec pobegnil ali brez dovoljenja zapustil kraj, kjer je živel ali bil zadržan, ne da bi v razumnem roku sporočil pristojnemu organu, razen če prosilec dokaže, da je bilo to posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati." Primeri okoliščin iz člena 28(1)(a) Procesne direktive II kažejo, da je evropski zakonodajalec zelo široko uredil možnosti, ko država lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil prošnjo ali je od nje odstopil. Zato dejstvo, da stranka med postopkom zapusti državo, še bistveno bolj kaže na domnevo o umiku oziroma odstopu, kot pa opustitev sporočila določenih bistvenih informacij za prošnjo ali neudeležba na osebnem razgovoru.

18. Evropski zakonodajalec je torej samovoljno zapustitev določenega kraja ali pa neizpolnjevanje obveznosti javljanja predvidel kot domnevni umik oziroma odstop od prošnje ne glede na to, ali se je prosilec v državo kasneje vrnil, oziroma ne glede na to, ali se prosilec v času odločanja še nahaja v državi članici. Sodišče ne vidi razloga oziroma podlage, da se ta ureditev glede odsotnosti pravnega interesa za tožbo mutatis mutandis ne bi po analogiji uporabljala tudi v primeru postopka po zahtevi za ponovno uvedbo postopka za mednarodno zaščito.

19. Okoliščina, da je tožnik brez pojasnitve zapustil Azilni dom in se vanj ni vrnil, je v obravnavani zadevi nesporno izkazana. Tožnik oziroma svetovalka za begunce pa tudi ni izkazal, da je njegovo izginotje posledica okoliščin, na katere ni imel zadostnega vpliva.

20. Če je zgoraj navedena ureditev po pravu EU predpisana za postopek odločanja pred pristojnim organom na prvi stopnji, sodišče ne vidi pravne podlage, da bi v sodnem postopku sodišče lahko bistveno odstopilo od te ureditve in da bi bilo obvezano po vsebini obravnavati tožbo ob tem, da po pravu EU sodišče niti ne bi moglo izdati sodbe, s katero bi tožbi ugodilo. V določilu člena 46(11) Procesne direktive II je celo izrecno predvideno, da "države članice lahko v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz odstavka 1 ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati." Takšna postopkovna določba je 6. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže, če upravni akt očitno ne posega več v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto korist. 21. Tudi zgolj v dejanskem smislu sodišče sodne presoje po vsebini niti ne more opraviti, ker tožnika ni več in ga sodišče oziroma upravni organ v morebitnem ponovnem postopku niti ne more zaslišati, tako da organ ne bi mogel dopolniti postopka v primeru ugoditve tožbe, ker tožnika ni več v Sloveniji, sodišče pa ne sodi v hipotetičnih primerih. Nova določba 4. odstavka 50. člena ZMZ-1 (ZMZ te določbe ni imel) ne more vplivati na zgornjo razlago glede neobstoja pravnega interesa tožnika, da sodišče odloča po vsebini o tej tožbi,4 kajti okoliščina morebitne vrnitve tožnika v Slovenijo je povsem negotova oziroma hipotetična. Pri razlagi obravnavanih določb je namreč treba upoštevati tudi legitimen interes učinkovitega vodenja postopka oziroma pravice drugih prosilcev za azil, ki še čakajo na vsebinsko odločitev sodišča in niso samovoljno zapustili Slovenije. Po stališču Ustavnega sodišča namreč "osebe, ki iz svoje države pobegnejo zaradi strahu pred preganjanjem, ne smejo nesorazmerno dolgo čakati, da se v azilnem postopku odloči o njihovi usodi. Zato je hiter potek postopka na prvi stopnji, v sodnih postopkih in tudi v postopku z ustavno pritožbo v interesu prosilca za mednarodno zaščito."5

22. Sodišče pripominja, da je ob sprejemu zahtevka v upravnem postopku in na zaslišanju bil prisoten tudi pooblaščenec iz PIC. To pomeni, da sodišče lahko sklepa, da je bil tožnik seznanjen s posledicami njegove samovoljne zapustitve Slovenije in da se je za zapustitev Slovenije odločil po svobodni volji.

23. Odločitev o zavrženju tožbe v tem primeru je do omejene mere primerljiva s prakso Ustavnega sodišča, ki v situacijah, ko tožnik samovoljno zapusti Azilni dom ali Center za tujce med potekom postopka ustavne pritožbe, ustavno pritožbo zavrže, kajti "pravni položaj pritožnika se tudi v primeru, če bi Ustavno sodišče ugodilo ustavni pritožbi (razveljavilo izpodbijani sodni odločbi, odpravilo odločbo upravnega organa in zadevo vrnilo v novo odločanje), ne bi izboljšal. Ker je pritožnik samovoljno zapustil Center za tujce in se vanj ni vrnil, bi namreč MNZ ob smiselni uporabi pete alineje prvega odstavka 42. člena ZAzil postopek za priznanje ustavilo."6 Še bolj strogo stališče je Ustavno sodišče zavzelo v odločbi Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008, ko se je sklicevalo na drugo alinejo 88. člena ZMZ, po kateri mora biti prosilec vedno dosegljiv pristojnemu organu, se odzvati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom. "Navedeno posledično pomeni, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o njegovi prošnji, oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o ustavni pritožbi, ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih nalaga zakon. Ker so pritožniki azilni dom samovoljno zapustili in se vanj v treh dneh niso vrnili, očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji" (ibid. odst. 7).

24. Upravno sodišče je poleg navedenega upoštevalo tudi, da Vrhovno sodišče, kadar pritožnik med pritožbenim postopkom pred Vrhovnim sodiščem samovoljno zapusti Azilni dom, pritožbo zavrže zaradi pomanjkanja pravnega interesa,7 pri čemer gre po stališču Vrhovnega sodišča za ustaljeno sodno prakso.8

25. Sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo tožnika zavrglo (6. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1), ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.

26. Tožnik je v tožbi zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče v zvezi s tem pripominja, da imajo po prvem odstavku 11. člena ZMZ-1 svetovalci za begunce pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem in vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov pa zagotavlja ministrstvo po postopku, ki je določen s Pravilnikom o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (UL RS 22/2017 z dne 28. 4. 2017). Upravno sodišče bi lahko odločalo samo v upravnem sporu zoper odločitev Ministrstva za notranje zadeve o povrnitvi stroškov postopka. Sodišče glede na navedeno ni pristojno za odmero priglašenih stroškov zastopanja tožnika po svetovalki za begunce.

1 Gre za direktivo 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), Uradni list EU, L 180/60, 29. 6. 2013, v nadaljevanju Procesna direktiva II. 2 Določilo 28. člena Procesne direktive II. 3 Po določbi druge alineje 2. odstavka 50. člena ZMZ-1 se prošnja šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh ni vrnil v azilni dom. 4 Po določbi 4. odstavka 50. člena ZMZ-1 se v postopku obravnave po Dublinski uredbi umik prošnje ne šteje kot izjava o umiku iz 1. odstavka tega člena in ne vpliva na izvršitev predaje na podlagi Dublinske uredbe, razen če je prosilec obravnavan po točki a) 1. odstavka 18. člena Dublinske uredbe in druga država članica odgovornosti za sprejem prošnje še ni sprejela. 5 Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-360/09 z dne 3. 12. 2009, odst. 6. 6 Odločba Ustavnega sodišča Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, odst. 5; in tudi: odločbe Up-1440/06-15 z dne 7. 2. 2007, odst. 6; Up-1599/06-20 z dne 24.11. 2006, odst. 5-6; U-I-17/06 z dne 20. 9. 2006, odst. 4. 7 I Up 292/2016 z dne 27. 10. 2016 8 Ibid. odst. 8.