Up-230/99

20. 6. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 20. junija 2001

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Ips 246/99 z dne 20. 10. 1999 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. II Kr 7/99 z dne 13. 8. 1999 in zoper sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Ips 216/99 z dne 6. 9. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik je dne 1. 9. 1999 vložil ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Kr 7/99 z dne 13. 8. 1999 o podaljšanju pripora iz pripornih razlogov ponovitvene in koluzijske nevarnosti. Zatrjuje kršitev pravic iz 14., 20. in 27. člena Ustave ter kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP). Kršitve utemeljuje s tem, da naj bi predlog za izdajo izpodbijanega sklepa posredovala sodnica, ki naj bi bila v postopku izločitve, da sodnica ne pošilja njegovih vlog na Vrhovno sodišče in da naj bi bila kazenska zadeva, v kateri je bil izdan izpodbijani sklep, že obravnavana pred sodiščem. Pritožnik daje tudi pobudo za oceno ustavnosti prvega odstavka 422. člena ZKP. Dne 2. 11. 1999 je pritožnik Ustavnemu sodišču posredoval sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep istega sodišča o podaljšanju pripora, kateri je pripisal, "da so bili sodniki kazenskega oddelka Vrhovnega sodišča v postopku izločitve, pa so kljub temu odločali."

2.Z vlogo, ki jo je Ustavno sodišče prejelo dne 10. 9. 1999, je pritožnik ustavno pritožbo razširil še na sodbo št. I Ips 216/99 z dne 6. 9. 1999, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep izvenobravnavnega senata o podaljšanju pripora. Tudi z navedeno sodbo naj bi bile kršene določbe 14., 20. in 27. člena Ustave. Sodišče naj ne bi obravnavalo zatrjevanih kršitev 3., 19. in 179. člena ZKP. Kršitev naj bi bila podana tudi s tem, da je postopek vodila preiskovalna sodnica, za katero je bila podana zahteva za izločitev.

3.Pobudo za oceno ustavnosti prvega odstavka 422. člena ZKP je Ustavno sodišče izločilo iz ustavne pritožbe in bo o njej odločalo posebej.

B.

4.Neutemeljen je pritožnikov očitek, da so bile z izpodbijanim sklepom Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora kršene določbe 14., 19. in 27. člena Ustave. Ustavno sodišče je že v sklepu št. Up-125/99 z dne 6. 7.1999, s katerim je odločilo o pritožnikovih ustavnih pritožbah zoper sodne odločitve o odreditvi in podaljšanju pripora, pojasnilo, kakšna je vsebina pravic iz 14., 19., 20. in 27. člena Ustave. Na obrazložitev navedenega sklepa se Ustavno sodišče sklicuje tudi v tej zadevi. Pritožnik v ustavni pritožbi ni navedel dejstev, ki bi utemeljevala kršitev navedenih ustavnih pravic. Vrhovno sodišče je o podaljšanju pripora odločalo v skladu z ustavnimi in zakonskimi pogoji, svojo odločitev pa je tudi izčrpno obrazložilo. Razlogom, ki jih navaja sodišče, ni mogoče odrekati razumne presoje.

5.Z zatrjevanjem, da so v postopku odločanja o priporu sodelovali sodniki (preiskovalna sodnica in sodniki Vrhovnega sodišča), zoper katere je bil podan predlog za izločitev, pritožnik smiselno uveljavlja kršitev pravice do nepristristranskega sojenja iz 23. člena Ustave. Iz pravice do nepristranskega sodišča izhaja med drugim zahteva, naj pri sojenju ne sodeluje sodnik, glede katerega je podan upravičen dvom, da o zadevi ne bo mogel odločati objektivno in nepristransko, zgolj na podlagi dejstev, predstavljenih na sojenju, in pravnih kriterijev. Zagotavljanju pravice do nepristranskega sodišča je namenjen institut izločitve sodnika (členi 39 do 44 ZKP).

6.Pritožnik v bistvu trdi, da je izpodbijana odločitev nezakonita, ker naj bi sodniki, zoper katere je bil vložen predlog za izločitev, v nasprotju s 43. členom ZKP nadaljevali z delom. Na tem mestu je treba poudariti, da Ustavno sodišče ni instančno sodišče in da ni pristojno presojati pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja ter uporabe materialnega in procesnega prava samih po sebi. Ob odločanju o ustavni pritožbi Ustavno sodišče ugotavlja le, ali je sodišče zakonskim določbam z razlago dalo takšno vsebino, ki je nezdružljiva z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tega pa pritožnik ni izkazal. Vrhovno sodišče je v sodbi št. Ips 246/99 z dne 10. 10. 1999, s katero je odločilo o zahtevi za varstvo zakonitosti, ugotovilo, da je pritožnik v predlogu za izločitev preiskovalne sodnice vsebinsko uveljavljal le razlog iz 6. točke 39. člena ZKP (dvom v nepristranskost) in da je zato v skladu s 43. členom ZKP preiskovalna sodnica do odločitve o zahtevi smela opravljati procesna dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati. Glede na to, da je bil pritožnik v priporu, se po stališču Vrhovnega sodišča vsa dejanja v preiskavi štejejo kot dejanja, ki bi jih bilo v smislu 43. člena ZKP nevarno odlašati. Takšnemu stališču ni mogoče odrekati razumne presoje in tudi ni nezdružljivo z vidika pravice do nepristranskega sodišča. Zgolj to, da je v postopku sodeloval sodnik, zoper katerega je bila podana zahteva za izločitev, ne da bi pritožnik ob tem izkazal obstoj okoliščin, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost, še ne utemeljuje kršitve pravice do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave. Pritožnik ni navedel okoliščin, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost članov senata Vrhovnega sodišča, ki je sprejel izpodbijano odločitev. Odločitev preiskovalne sodnice o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti kot nedovoljene pa tudi ni takšna okoliščina, ki bi lahko ustvarila upravičen dvom v njeno nepristranskost.

7.Glede pritožnikove navedbe, da je bila zadeva, v kateri je bil izdan izpodbijani sklep, že obravnavana pred sodiščem, ki bi sicer lahko bila relevantna z vidika 31. člena Ustave (prepoved ponovnega sojenja o isti stvari), pa je treba ugotoviti, da pritožnik te kršitve ni uveljavljal v pravnem sredstvu zoper izpodbijano odločitev in s tem vsebinsko ni izčrpal pravnih sredstev, ki jih je imel na voljo. Pogoj izčrpanosti pravnih sredstev iz 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) namreč ne velja le za posamični akt kot celoto, temveč tudi za vsako zatrjevano kršitev. Ustavno sodišče se zato v presojo te kršitve ni spuščalo. Pri tem je treba še poudariti, da ima pritožnik možnost uveljavljati morebitno kršitev prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari še v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, tudi v pravnih sredstvih zoper sodbo.

8.S tem, ko se Vrhovno sodišče v sodbi št. I Ips 216/99 z dne 6. 9. 1999 ni vsebinsko opredelilo do vseh pritožnikovih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni kršilo njegovih ustavnih pravic. Iz 22. člena Ustave izhaja med drugim tudi zahteva, da so sodišča dolžna vzeti navedbe stranke na znanje, pretehtati njihovo relevantnost ter se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeliti (tako na primer že v odločbi št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 - OdlUS VI, 71). Po stališču Ustavnega sodišča se sodišča niso dolžna opredeliti do tistih navedb strank, ki za odločitev niso relevantne ali so očitno nesmiselne ali pomenijo zlorabo procesnih pravic. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi natančno navedlo razloge, zaradi katerih se ni opredelilo do posameznih pritožnikovih navedb. Tako je navedlo, da z zatrjevanjem, da državni tožilec ni dokazal svojih trditev v zvezi z okoliščinami, ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost, pritožnik v bistvu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, torej razlog, zaradi katerega ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Pojasnilo je tudi, za katere pritožnikove navedbe ocenjuje, da niso v relevantni pravni zvezi z izpodbijanim sklepom in da zato nanje ni odgovarjalo. Prav tako je pojasnilo, da na zatrjevane kršitve določb postopka, ki jih je pritožnik omenil le z navedbo številk členov ZKP, ni odgovarjalo, saj ni bilo moč ugotoviti, na kaj se zatrjevane kršitve nanašajo.

9.Ker z izpodbijanima odločitvama Vrhovnega sodišča očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Mirjam Škrk in člana dr. Zvonko Fišer in dr. Ciril Ribičič.

Predsednica senata:

dr. Mirjam Škrk