Jedro

Tožena stranka je tožniku ponudila ustrezno zaposlitev za delovno mesto, ki je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodilo v njeno dejavnost. Ker je v času, ki ga je imel tožnik na razpolago, da sprejme ponujeno zaposlitev, prišlo do prenosa dela, opredeljenega po tej pogodbi, je tožnik s podpisom pogodbe avtomatično postal delavec delodajalca prevzemnika.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v 1., 2. in 4. točki prvega odstavka izreka spremeni tako, da se v tem delu pritožba tožeče stranke zavrne in se v I/ 1, 2 in 4 točki potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 1990, ki jo je tožena stranka iz poslovnega razloga podala dne 16. 5. 2006. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo odškodnine v višini 2.500.000,00 SIT. Ugotovilo je, da je tožena stranka dokazala resen in utemeljen poslovni razlog pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z 90. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02). Nova v podpis ponujena pogodba o zaposlitvi je bila ustrezna, tožnik jo je podpisal in z njo soglašal, zato polnopravno velja. Posledično je zavrnilo tožnikov zahtevek na ugotovitev, da stara pogodba iz leta 1990 še velja.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo je neutemeljenost odpovednega razloga pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sklepalo je, da ni prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 1990, kljub temu, da so bile vmes v letu 2001 brezcarinske prodajalne ukinjene in so namesto njih nadaljevale s poslovanjem prodajalne imenovane K. shop. Pogodba o zaposlitvi z dne 16. 6. 2006 je neveljavna, saj tožena stranka dela opredeljenega v tej pogodbi nima več oziroma je delovno mesto vodja K. shop v podružnici na Viču prešlo na gospodarsko družbo K. V. d.o.o.. Ugotovilo je ničnost nove pogodbe o zaposlitvi in odločilo, da je med strankama še vedno obvezujoča pogodba o zaposlitvi, ki sta jo sklenili 12. 12. 1990. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da je utemeljenost odpovednega razloga nedvomno dokazala, ker zaposlitev tožnika, pod pogoji pogodbe o zaposlitvi iz leta 1990 zaradi spremenjenih okoliščin, ni bila mogoča. Sodišče ni upoštevalo, da pri toženi stranki delovnega mesta vodje B. v času izpodbijane odpovedi ni bilo več, saj niti sama prodajalna v Lipici ni več obstajala. Graja zaključek sodišča, da je delo, ki bi ga moral opravljati tožnik, opravljal drug delavec, saj tožnikovo delovno mesto sploh ni več obstajalo in tako tega dela ni mogel opravljati kdo drug. Ker potrebe po delu tožnika iz pogodbe o zaposlitvi iz leta 1990 dejansko ni bilo več, mu je ponudila novo pogodbo o zaposlitvi v skladu z določbami 90. člena ZDR. Napačno je tudi stališče, da je pogodba o zaposlitvi z dne 16. 6. 2006 nična po predmetu, ker so dela opredeljena po tej pogodbi prešla na novoustanovljeno družbo K. V. d.o.o.. Odločitev sodišča pomeni dejansko odločitev o vprašanju glede spremembe delodajalca po 73. členu ZDR, kar ni predmet postopka. Če bi bila sprememba delodajalca za tožnika sporna, bi moral izvesti postopek uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja po 204. členu ZDR, česar pa ni storil. Sodišče je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je ob ugotovitvi, da še vedno velja pogodba o zaposlitvi iz leta 1990, odločilo še, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice in obveznosti po tej pogodbi. Meni, da je odločitev sodišča neizvedljiva, saj delovnega mesta za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi iz leta 1990, že od leta 2001 ni več. Zato bi moralo sodišče uporabiti 118. člen ZDR, saj so za to izpolnjeni vsi pogoji.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. V odgovoru navaja, da delovnega mesta vodje B. res ni več, je pa to delovno mesto zamenjalo delovno mesto vodja K. shopa. Takih delovnih mest, kamor bi lahko tožnika razporedila, ima toženka precej.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožena stranka ni določno opredelila bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi naj bi bila obremenjena sodba sodišča druge stopnje. Zato sodišče z vidika tega revijskega razloga izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja: - Tožnik je dne 12. 12. 1990 sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje brezcarinske prodajalne (B.) Lipica.

- S sklepoma tožene stranke z dne 1. 9. 1994 in 14. 10. 1994 je bil tožnik razporejen na delovno mesto prodajalca v B. PE Sežana.

- Delovno sodišče v Kopru je s sodbo Pd 232/2002 z dne 16. 3. 2005 razveljavilo navedena sklepa o tožnikovi razporeditvi. VDSS je s sodbo Pdp 720/2005 z dne 17. 11. 2005 navedeno sodbo pravnomočno potrdilo.

- Tožena stranka je dne 16. 5. 2006 tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 1990 iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z 90. členom ZDR. Pri odpovedi se je tožena stranka sklicevala, da tožniku zaradi bistveno spremenjenih okoliščin, ki so nastale med 12 let trajajočim sporom, ni mogoče zagotoviti dela pod pogoji iz „oživele“ pogodbe o zaposliti z leta 1990. - V letu 2001 so bile tedanje B. ukinjene, vključno s B. v Lipici. Prodajalne so se preoblikovale v mejne prodajalne oziroma v K. shope. Primerljivo delovno mesto vodji B. je tako postalo vodja K. shopa.

- Tožena stranka je tožniku ponudila možnost zaposlitve na primerljivem delovnem mestu vodje K. shopa (KS) Vič v podružnici Vič. Delovno mesto vodje K. shopa v Lipici je bilo že od leta 2001 in ob podaji sporne odpovedi, zasedeno.

- Dne 16. 6. 2006 je tožnik s toženo stranko sklenil novo pogodba o zaposlitvi in sprejel ponujeno delovno mesto vodje K. shopa na Viču, ki se nahaja 230 kilometrov stran od kraja bivanja oziroma od prejšnjega kraja opravljanja del. Ugotovljeno je bilo, da napaka volje ob sklepanju nove pogodbe o zaposlitvi pri tožniku ni dokazana.

- Tožena stranka je v času, ki ga je imel tožnik na razpolago, da se izjasni ali sprejme ponujeno zaposlitev, prenesla dejavnost in zaposlene v K. shopu na Viču na delodajalca prevzemnika K. V. d.o.o. v skladu z institutom spremembe delodajalca po 73. členu ZDR. Po podpisu pogodbe s toženo stranko je bil tožnik z dnem 17. 6. 2006 prevzet k delodajalcu prevzemniku, K. V. d.o.o..

Tožnik je bil z dopisom obveščen, da je z dnem 17. 6. 2006 prijavljen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje pri K. V. d.o.o. Tožniku je bilo zagotovljeno primerno stanovanje in kriti potrebni stroški za opravljanje dela na delovnem mestu vodje K. shopa na Viču. 10. Glede na navedena izhodišča, je zmotna presoja sodišča druge stopnje, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. B. v Lipici je bila leta 2001 ukinjena, zato tožniku objektivno ni bilo mogoče zagotoviti dela po „oživeli“ pogodbi o zaposlitvi z leta 1990 za vodjo B.. Delovno mesto vodja B. tako od leta 2001 ni več obstajalo. Novo in po zahtevnosti primerljivo delovno mesto je postalo vodja K. shopa. To delovno mesto je bilo v Lipici že od leta 2001 dalje zasedeno, saj ga je opravljal delavec, ki je bil ob preoblikovanju B. uveden v poslovanje pod spremenjenimi pogoji ter za delo z novimi računalniškimi programi. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da je tožena stranka dokazala resen in utemeljen poslovni razlog za ugotovitev prenehanja potreb po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z leta 1990. Sodišče druge stopnje je sicer pravilno presojalo le utemeljenost odpovednega razloga v skladu s tretjim odstavkom 90. člena ZDR, vendar je napačno zaključilo, da je delovno mesto tožnika pod pogoji pogodbe o zaposlitvi z leta 1990 še vedno obstajalo, saj iz dokaznega postopka to ne izhaja.

11. Po določbi 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Zakon v drugem odstavku 88. člena določa, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.

12. Kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s tretjim odstavkom 88. člena tega zakona, se uporabljajo določbe ZDR, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 90. člena ZDR). To pomeni, da mora delodajalec v primeru, da delavcu poda odpoved s ponudbo nove pogodbe v skladu z 90. členom ZDR dokazati utemeljen odpovedni razlog in delavcu ponuditi ustrezno zaposlitev.

13. Ustrezna zaposlitev je v skladu z tretjim odstavkom 90. člena ZDR taka zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Pri ugotavljanju ustreznosti ponujene pogodbe o zaposlitvi je poleg navedenega kriterija potrebno upoštevati tudi kriterije Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma (Ur. l. RS, št. 83/1997 in nadaljnji), ki v 18. členu določa, da delavca ni mogoče razporediti iz kraja v kraj brez njegovega soglasja.

14. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da se je za vodjo B. zahtevala srednja ali V. stopnja strokovne izobrazbe trgovske smeri. Za vodjo K. shopa se zahteva V. stopnja strokovne izobrazbe, smer gimnazija, trgovska ali ekonomska. Iz tega vidika je nova pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnik podpisal 16. 6. 2006, ustrezna. Tožnik je s ponujeno zaposlitvijo v K. shopu na Viču soglašal, saj je pogodbo o zaposlitvi podpisal. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik 30 dni na razpolago, da se odloči o ponudbi in poda pripombe, ki jih je tožena stranka upoštevala. Napaka volje pri tožniku ni bila podana niti ni bil v strahu ali bistveni zmoti. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je potrebno zavrniti tudi zahtevek po ugotovitvi neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 6. 2006. 15. Revizija utemeljeno navaja, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, po katerem je pogodba o zaposlitvi z dne 16. 6. 2006 nična po predmetu. V prvem odstavku 73. člena ZDR je v skladu z direktivo (1) določeno, da v primeru spremembe delodajalca, ki je posledica pravnega prenosa podjetja (oziroma združitve ali delitve) vse pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, preidejo na delodajalca prevzemnika. Bistvo tega instituta je v tem, da vse pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi v trenutku prehoda preidejo na delodajalca prevzemnika po samem zakonu. Možnost drugačnega dogovora ni predvidena.

16. Glede na navedeno je tožnik ob podpisu ponujene pogodbe bil, tako kot vsi ostali delavci, „prenešen“ h K. V. d.o.o.. Tožnikovo delovno razmerje se je tako z 17. 6. 2006 zakonito nadaljevalo pri K. V. d.o.o., ki je na podlagi samega zakona vstopil v vsa delovnopravna razmerja povezana s podjetjem, ki se je preneslo. Okoliščina, da v ponujeni pogodbi o zaposlitvi nastopa kot delodajalec tožena stranka, ne pomeni, da je bila ponujena zaposlitev v imenu druge pravne osebe. Tožena stranka je tožniku ponudila ustrezno zaposlitev za delovno mesto, ki je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma 16. 5. 2006 sodilo v njeno dejavnost. Ker pa je v času, ki ga je imel tožnik na razpolago, da sprejme ponujeno zaposlitev, prišlo do prenosa dela opredeljenega po tej pogodbi na K. V. d.o.o., je tožnik s podpisom pogodbe avtomatično postal delavec delodajalca prevzemnika, torej K. V. d.o.o..

17. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče npr. v sodbi in sklepu pri VIII Ips 11/2008 z dne 10. 2. 2009, da je v primeru spremembe delodajalca na podlagi 73. člena ZDR prenos pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja avtomatičen. Zato je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je pogodba, ki sta jo stranki sklenili 16. 6. 2006 nična, ker tožena stranka delovnega mesta opredeljenega po tej pogodbi nima več, ker je prešlo na K. V. d.o.o.. Bistvo spremembe delodajalca v skladu s 73. členom ZDR je ravno v tem, da delavcu z delodajalcem prevzemnikom ni potrebno skleniti nove pogodbe o zaposlitvi, kjer bi kot delodajalec nastopal prevzemnik. Delodajalec prevzemnik vstopi v pravni položaj delodajalca prenosnika na podlagi same zakonske določbe, kar pomeni, da ni potrebno sklepati nove pogodbe o zaposlitvi z delodajalcem prevzemnikom niti ni potrebno spreminjati obstoječih pogodb o zaposlitvi. Brez določbe 73. člena ZDR, bi morala biti posledica spremembe v eni od pogodbenih strank – delodajalca, prenehanje pogodbe o zaposlitvi in s tem tudi delovnega razmerja. Zakon pa zagotavlja varstvo delavcev pred tako, za njih neugodno posledico z varstvom zaposlitve in z ohranitvijo pravic, ki jih je delavec imel na dan prenosa.

18. Tožena stranka je dokazala utemeljenost odpovednega razloga, saj tožniku dela po pogodbi o zaposlitvi iz leta 1990 objektivno ni mogla zagotoviti, saj so bile B. ukinjene. Primerljivo delovno mesto v K. shopu Lipica pa je bilo zasedeno, saj je na njem že od leta 2001 delal drug delavec. Tožnik je novo pogodbo o zaposlitvi z dne 16. 6. 2006 podpisal za delovno mesto vodje K. shopa na Viču, kar je ustrezna zaposlitev glede na 90. člen ZDR, zato je ta pogodba veljavna in je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je potrebno tožnikov zahtevek po ugotovitvi neutemeljenosti odpovednega razloga in neveljavnosti pogodbe z dne 16. 6. 2006 zavrniti. Ker nova pogodba polnopravno velja, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno zavrniti zahtevek, da med strankama še vedno velja pogodba o zaposlitvi z dne 12. 12. 1990. 19. Upoštevaje navedeno je sodišče v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP glede utemeljenosti odpovednega razloga, veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 6. 2006 in z dne 12. 12. 1990, reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se ob zavrnitvi pritožbe potrdi zavrnila sodba sodišča prve stopnje.

20. Glede na določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 krije tožena stranka kot delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

21. Ker tožeča stranka z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, glede na določbo prvega ostavka 155. člena ZPP ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Direktiva Sveta št. 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali dela podjetij ali obratov