Jedro

Sodišče ni pooblaščeno za presojo primernosti disciplinskega ukrepa. Če sodišče ugotovi, da disciplinski organi niso odločili na podlagi zakona, kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta ali če je ukrep v očitnem nesorazmerju s kršitvijo delovnih obveznosti, lahko spremeni sklep. V takem primeru pa gre za uporabo prava.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepov toženca z dne 15.10.1991 in 9.11.1991 na podlagi katerih mu je prenehalo delovno razmerje, na vzpostavitev delovnega razmerja, na plačilo vseh dajatev iz delovnega razmerja z obrestmi in na plačilo stroškov postopka. Sodišče je ugotovilo, da so bili dani pogoji za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ker je dovolj, da je tožnik prišel na delo enkrat vinjen in za izrek tega ukrepa ni treba kumulativno uporabiti 19 a in c točke 96. člena kolektivne pogodbe toženca. Količina alkohola je bila tudi medicinsko ugotovljena in ni res, da tožnik ni imel namena delati, saj je v disciplinskem postopku izpovedal, da je hotel opravljati delo. Sodišče druge stopnje je po pritožbi tožnika potrdilo prvostopno odločbo.

Tožnik je vložil pravočasno revizijo in uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da ni storil hujše kršitve delovnih obveznosti po 19 a točki 90. člena v zvezi z 96. členom podjetniške kolektivne pogodbe toženca, saj je bil prej vedno na delu trezen. Prišel je predčasno z namenom, da bi se pogovoril, da ne bo delal. Prihajanje pomeni večkratni prihod na delo v vinjenem stanju. Bistvena kršitev postopka je v tem, da motnje niso bile konkretizirane in se pravilnost ugotovitve ne more preizkusiti. Nevzdržno je stališče sodišča druge stopnje, da o primernosti ukrepa sodišče ne more odločati. Tudi disciplinski organi ne odločajo po prosti presoji, ampak so vezani na pravila. Za enkratni spodrsljaj tožniku ni bilo mogoče izreči ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in tožencu, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ št. 4/77 do 27/90, ki se v zvezi s prvim odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94, smiselno uporablja kot republiški predpis).

Revizija ni utemeljena.

Tretji odstavek 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih določa, da v primeru, če je revizija vložena po prvem odstavku tega člena, revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Tožnik je storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 19 a točki 90. člena podjetniške kolektivne pogodbe. Zakaj pojma prihajanja na delo ni mogoče vrednotiti v gramatikalnem smislu je ustrezno obrazloženo v odločbi sodišča prve stopnje. Prihajanje na delo v vinjenem stanju je bila hujša kršitev delovnih obveznosti že po zakonu o združenem delu ter je bila ta kršitev storjena pri enkratnem ali večkratnem prihodu na delo. Hujša kršitev v obravnavanem primeru ne bi bila storjena le v primeru, če bi bil v kolektivni pogodbi opredeljen kot lažja kršitev delovnih obveznosti enkraten prihod na delo v vinjenem stanju, kot hujša kršitev pa dvakratni ali večkratni prihod na delo v vinjenem stanju. Odločilna je torej razlaga tega določila po kriteriju, ki so ga sprejeli disciplinski organi v organizaciji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vinjenost na delu ena izmed najhujših kršitev delovnih obveznosti, kar je za rudnik, kjer je delo nevarno, razumljivo. Na to kaže tudi določba 96. člena kolektivne pogodbe, po kateri se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja zgolj zaradi prihajanja na delo v opitem stanju in v tem členu niso omenjene še druge okoliščine, ki morajo biti dane, če naj se ta ukrep izreče. Da je bil tožnik opit, ko je prišel na delo, izhaja iz njegovega zagovora, iz izpovedbe priče Bega Bešiča, kot tudi iz alkoholimetrične analize tožnikove krvi, ki mu je bila odvzeta skoraj štiri ure po incidentu, ki ga je izzval tožnik. Tudi tožnikova izpovedba, da je prišel na delo predčasno z namenom, da bi se pogovoril, da ne bi delal, ni utemeljena. V disciplinskem postopku je izjavil, da je prišel na delo ob 21,10 uri in tudi sicer prihaja na delo v tem času. Za delo kurjača je bil sposoben in se ni čutil vinjenega. Glede na to in na izpovedbo njegovega predpostavljenega J.P., da ni dovoljeval zamenjave tako, da bi delavca zamenjal drug delavec, ki je že delal osem ur, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prišel tožnik v vinjenem stanju na delo. Bistvene motnje, ki so po 89. členu Zakona o delovnih razmerjih pogoj za izrek disciplinskega ukrepa delovnega razmerja so konkretizirane v sklepu disciplinske komisije prve stopnje, pa tudi v odločbah obeh sodišč, saj je bila upoštevana okoliščina, da se je z dvorišča slišalo vpitje iz kurilnice, da je predlagatelj M. držal za ovratnik in ga tiščal ob cev, kar nedvomno pomeni bistveno motnjo pri vzdrževanju delovne discipline. Pravilno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da sodišče ne more odločati o primernosti ukrepa. To stališče je treba razumeti tako, da se disciplinski organi sami, v okviru zakonskih določil in določil kolektivnih pogodb in internih splošnih aktov, odločajo za izbiro disciplinskega ukrepa. Sodišče lahko disciplinski ukrep spremeni le če ugotovi, da omenjena določila niso bila upoštevana ali če je izrečeni ukrep v očitnem nesorazmerju s kršitvijo delovnih obveznosti. V takem primeru pa gre za uporabo prava.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno in da tudi postopkovne določbe niso bile bistveno kršene, zato je po določilu 393. člena Zakona o pravdnem postopku revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.