Jedro

Presoja višine odškodnine za nematerialno škodo – poškodba ramenskega obroča.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba zoper prvo toženko (I., II. in III. točka izreka) spremeni tako, da je prva toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 17.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.2.2007 dalje do plačila ter pravdne stroške v znesku 2.524,16 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Sicer se pritožba zavrne in v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec je dolžan tožniku v 15 dneh plačati 245,80 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Druga toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje prvi toženki naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 5.475,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe dalje do plačila (I. točka izreka), pravdne stroške v znesku 1.299,27 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek zoper prvo toženko je sodišče prve stopnje zavrnilo (III. točka izreka).

V nadaljevanju je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, uperjen zoper drugo toženko (IV. točka izreka), v posledici pa tožniku naložilo, da drugi toženki povrne pravdne stroške v višini 1.006,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (V. točka izreka).

Zoper sodbo se je pritožil tožnik in se skliceval na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Iz vsebine pritožbe izhaja, da izpodbija ves zavrnilni del sodbe, saj predlaga, da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi.

Najprej graja odločitev o zastaranju zahtevka zoper drugo toženko in meni, da je materialnopravno napačna. Tožnik je s strani RS prejel dopis, da ima slednja s prvo toženko sklenjeno pogodbo o zavarovanju premoženja in civilne odgovornosti. Tožnik je tako odškodninski zahtevek naslovil na prvo toženko, ki ga je zavrnila iz razloga, ker naj bi tožnik predmetne poškodbe ne zadobil pri padcu po stopnicah v Zavodu za prestajanje kazni zapora (v nadaljevanju Zavod). Zato je tožnik dne 22.2.2007 zoper prvo toženko vložil tožbo, tekom celega postopka prva toženka ni predložila zavarovalne police, niti ugovarjala višini, ugovor zavarovalne vsote je podala šele na naroku dne 2.3.2009 in tudi polica je bila sodišču predložena dve leti po vložitvi tožbe. Sodišče je ne bi smelo upoštevati, saj je s prepoznim ugovorom zavarovalne vsote prva toženka zavestno sprejela vtoževani znesek. Z molčanjem o višini zavarovalne vsote , kakor tudi s tem, da ni predložil police, iz katere bi bila vidna zavarovalna vsota, je tožniku prva toženka namerno povzročila škodo. Stranka opozarja na določbe ZPP, ki sodišču nalagajo prizadevanje, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški in onemogočiti vsako zlorabo pravic ter se sklicuje na 286.a člen ZPP. Tudi sicer tožnik meni, da zahtevek zoper drugo toženko ni zastaral, zdravljenje je bilo na podlagi izvedenskega mnenja zaključeno šele 26.1.2006 in tožnik je šele z ugovorom zavarovalne vsote dne 2.3.3009 izvedel za drugo odgovorno osebo, tako da bi sodišče moralo uporabiti petletni zastaralni rok iz 352. člena Obligacijskega zakonika – OZ in je tako razširitev tožbe pravočasna.

Pritožba zatem izpodbija presojo, da je utemeljen tudi ugovor druge toženke glede njene pasivne legitimacije. Meni, da se sodba v tem delu ne da preizkusiti, ker ni jasno, na kakšni materialnopravni podlagi je sodišče prišlo do takega zaključka. Navaja, da so po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS, ki je veljal v času nastanka poškodbe, obsojenci morali delati. Praviloma delajo v gospodarskih enotah kazenskega poboljševalnega zavoda, o delu zunaj zavoda pa odloča upravnik zavoda in sklene v zvezi s tem pogodbo, v kateri se podrobneje določijo pogoji dela in medsebojne pravice in obveznosti. Tožnik je bil kot obsojenec na prestajanju kazni v Zavodu za prestajanje kazni zapora, to je pri organu druge toženke. V tem času je bil razporejen na delo v JGZ P., na podlagi pogodbe med njim in Zavodom (52. člen ZIKS). JGZ P. bi bil v tem postopku kvečjemu lahko stranski intervenient, njegov izostanek pa nima vpliva na pravilnost tožbe zoper drugo toženko. Po ZIKS pa so delavcem – obsojencem zagotovljene pravice po Zakonu o delovnih razmerjih – ZDR in Zakonu o varnosti pri delu. Smiselno velja, da je bila druga toženka v času škodnega dogodka tožnikov delodajalec in tako je odgovorna za škodo, ki jo delavec pretrpi na delu oz. v zvezi z delom. Nebistveno je, kje delavec delo opravlja, bistveno je razmerje delavec-delodajalec. Zato je za tožnikov škodo, nastalo v delovni nesreči, druga toženka tudi pasivno legitimirana, četudi je dolžnostno ravnanje opustil JGZ P. Tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1501/98. Tožnik graja tudi presojo o tožnikovem 25% soprispevku k nastanku nezgode. Iz zapisa o nezgodnem dogodku sicer izhaja, kot povzema sodišče, da so bile stopnice reliefno obdelane, vendar je sodišče spregledalo, da gre za kovinske stopnice, ki so toliko bolj spolzke in da so bili na reliefni površini ostanki strojnega olja in emulzij. Vsakemu povprečnemu človeku je jasno, da take stopnice predstavlja hudo zdrsljivost in relief pri tem ne pomaga. Sicer pa bi toženka soprispevek tožnika lahko dokazala le z izvedencem za varnost pri delu. Sodišče je navedlo, da bi se tožnik padcu izognil, če bi na stopnice stopil s celim stopalom. Pritožnik se sprašuje, od kod sodišču ugotovitev, da tožnik ni stopal s celim stopalom. Tega ni izpovedal ne tožnik, ne nobena priča, ki bi dogodek videla, zato so taki zaključki neutemeljeni. Tožnik je ravno zato, ker so bile stopnice mastne, stopal po njih z večjo skrbnostjo, vendar se zdrsu ni mogel izogniti in ga preprečiti. Stopnice je uporabljal na navaden način in z namenom, ki mu služijo in ni soprispeval k nastanku nezgode. Da so bile stopnice umazane in spolzke, je tožnik opozoril že v pripravljalni vlogi in je nenazadnje to prva toženka v odgovoru na tožbo priznala. Zavarovanec prve toženke ni dovolj poskrbel za primerno zaščito stopnic, ni jih očistil ali vsaj ustrezno zavaroval. Pritožba mu očita malomarnost. Varnost stavbe in skrb za varnost ljudi, ki uporabljajo prostore stavbe, je naloga lastnika in ker je to skrb opustil, je krivdno odgovoren. Vzrok padca je izključno v tem, da je tožniku na neočiščenih oljnatih stopnicah spodrsnilo.

Glede višine prisojene odškodnine pritožnik navaja, da je od zahtevanih 11.000,00 EUR za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem sodišče prisodilo tožniku le nesprejemljivo nizek znesek 3.500,00 EUR. Povzema s strani sodišča sprejeto izvedeniško mnenje s tem v zvezi in meni, da prisojeni znesek ne predstavlja pravične satisfakcije ter znatno odstopa od sodne prakse za podobne poškodbe in zdravljenje.

Neprimerno nizka je po njegovi oceni tudi prisojena odškodnina za strah 800,00 EUR (od zahtevanih 2.000,00 EUR). Opozarja na izvedenčevo mnenje, da je utrpel tako primarni kot sekundarni strah, ki je trajal skoraj dve leti. Meni, da je glede na trajanje in intenziteto strahu upravičen do višje odškodnine.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisojeni znesek 3.000,00 EUR (od vtoževanih 20.000,00 EUR) tudi ne predstavlja primerne odškodnine in je po mnenju tožnik absolutno prenizek. Pritožba izpostavlja, da je izvedenec ugotovil, da je tožnik zmanjšano sposoben za dela, ki zahtevajo dvigovanje rok, za dela, ki zahtevajo polaganje, jemanje predmetov, opravila pri stojni višini, za opravila, ki zahtevajo dvigovanje bremen nad 10 kg, za dela z ročnim orodjem, vibracijska in električna orodja. Tožnik je po poklicu ključavničar in glede na ugotovljene nezmožnosti je tako praktično v celoti onemogočen pri opravljanju svojega poklica. Izpovedal je, da delo le s težavo opravlja, vendar je prisiljen zdržati, saj drugega dela nima. Izvedenec je tudi ugotovil, da je tožnik zmanjšano sposoben za rekreacijske in športne aktivnosti. Gre za posledice, ki predstavljajo za tožnika, ki je bil ob nezgodi star 34 let, hudo duševno trpljenje.

Tožnik je tudi mnenja, da bi mu glede na ugotovljeno 15 cm veliko brazgotino pripadala odškodnina zaradi skaženosti, saj je sam izpovedal, da ga občutek, da ga ljudje gledajo in opazijo brazgotino, moti.

V nadaljevanju je navedeno, da je tožnik postavil tudi odškodninski zahtevek zaradi nepoštenega in protipravnega ravnanja prve toženke. Ker je ugovor višine zavarovalnega kritja podala šele na prvem naroku za glavno obravnavo, to je dve leti po vložitvi tožbe in s tem ravnala nepošteno, je tožniku odškodninsko odgovorna. Obe toženki sta bili dolžni tožnika obvestiti o dejstvih, ki vplivajo na razmerja med strankami, to je o višini kritja. Zato sta odgovorni za škodo v višini razlike med vtoževanim zneskom 35.000,00 EUR in 20.864,63 EUR, kolikor znaša maksimum zavarovalnega kritja. O tem delu zahtevka se sodišče ni opredelilo, kar je absolutna bistvena postopkovna kršitev.

Po mnenju pritožnika je neutemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da odškodnina za nepremoženjsko škodo zapade v plačilo šele z izdajo sodne odločbe. To je v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede teka zakonskih zamudnih obresti z dne 26.6.2002. Tožnik je svoj odškodninski zahtevek na prvo toženko naslovil 5.4.2006 in bi ji po določbah OZ obresti pripadale od 14 dne od prejema odškodninskega zahtevka s strani zavarovalnice. Ker pa jih zahteva od vložitve tožbe, je do njih v celoti upravičen.

Nenazadnje sodišču prve stopnje pritožba očita še napačen seštevek ugotovljenih odvetniških stroškov. Seštevek ni 3660 točk, kot je v sodbi, temveč gre še razlika v višini 600 točk oz. 275,40 EUR z 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV.

Tožnik je priglasil še stroške pritožbenega postopka za sestavo pritožbe 1000 točk po Odvetniški tarifi – OT, 2 % materialne stroške in na oboje še 20 % DDV.

Druga toženka je odgovorila na pritožbo, predlaga pa njeno zavrnitev. Izraža strinjanje s presojo zahtevka, uperjenega zoper njo in glede zastaranja kot odločilno izpostavlja okoliščino, kdaj je tožnik zaključil zdravljenje (23.1.2006), ker je tedaj zvedel za škodo. Kot nerelevantno za tek zastaralnega roka pa ocenjuje okoliščino, da se je tožnik šele na naroku dne 2.3.2009 seznanil z dejstvom, da je zavarovalna vsota nižja od vtoževanega zneska. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena, kar se tiče presoje zahtevka zoper prvo toženko, sicer pa neutemeljena.

Do obravnavanega škodnega dogodka je po spisovnih podatkih prišlo v času, ko je tožnik kot obsojenec prestajal zaporno kazen v Kazensko poboljševalnem zavodu, natančneje dne 23.2.2004, ko mu je med delom v prostorih JGZ P. spodrsnilo na stopnicah in je padel. Tožnik je v zvezi z utrpljeno nematerialno škodo v tej zadevi vložil odškodninsko tožbo za plačilo 34.000,00 EUR, pri čemer jo je (22.2.2007) uperil zoper prvo toženko. Njena pasivna legitimacija ni bila sporna, prva toženka je tudi potrdila, da je tožniku spodrsnilo na mastnih stopnicah v prostorih JGZ P. Sporno pa je bilo, ali je tožnik tedaj utrpel zatrjevane poškodbe in ali je soprispeval (najmanj 25%) k nastanku škode s svojo neprevidno hojo, kot mu jo je prva toženka očitala, tožnik pa zanikal. Prva toženka je v zvezi s slednjim tožniku očitala le, da je bil nepreviden in da je očitno stopil na rob stopnice, če pa bi na stopnico stopil s celim stopalom, mu ne bi moglo spodrsniti, četudi so bile stopnice umazane od emulzije. Po tem, ko je na prvem naroku za glavno obravnavo 2.3.2009 prva toženka podala ugovor zavarovalne vsote, do katere bi lahko odgovarjala v tej zadevi (v višini nekdanjih 5.000.000,00 SIT oz. zdaj 20.864,63 EUR), je tožnik dne 17.3.2009 tožbo razširil na drugo toženko. To je utemeljil s sklicevanjem na to, da se je šele na prvem naroku seznanil z dejstvom, da je glede na zavarovalno pogodbo o zavarovanju odgovornosti - št. police 007510 med prvo toženko in njenim zavarovancem JGZ P. zavarovalno kritje omejeno do omenjene višine zavarovalne vsote, pri čemer je navedel, da je podana tudi odgovornost RS, za nezgodo in nastale posledice. Vztrajal je pri tožbenem zahtevku nad višino zavarovalne vsote zoper prvo toženko, ker naj bi se nepošteno pravdala in je tožniku zato odškodninsko odgovorna za razliko do celotne vtoževane odškodnine. Menil je namreč, da bi ga bila dolžna že prej (pravočasno) obvestiti o višini zavarovalnega kritja. Tak očitek je uperil tudi zoper drugo toženko.

Zahtevku zoper prvo toženko je sodišče prve stopnje delno ugodilo. Po izvedenem dokaznem postopku je glede temelja prišlo do zaključka, da je 25% soprispevek tožnika nastanku škode vsled spornega padca podan. Iz podatkov spisa izhaja, da se je oprlo se je na zapis o nezgodi z dne 23.2.2004 v prilogi B2 spisa, ki ga je sestavila pristojna sodelavka za varstvo pri delu S.P.K. v JGZ P. in glede na njegovo vsebino sklepalo, da je tožniku spodrsnilo, ker po stopnicah, ki so bile sicer reliefno obdelane, ni stopal s celim stopalom, saj je navedlo, da mu ne bi, če bi (četudi so bile stopnice umazane od emulzije) stopal s celim stopalom. Vsebina omenjene listine, na katero je prva toženka v tej zvezi tudi oprla svoje trditve, pa po oceni pritožbenega sodišča ne daje podlage za tako sklepanje. V zapisu je namreč zabeleženo zgolj, da sestavljalka domneva, da je do padca prišlo, ker je delavec stopil na rob stopnice in mu je na ostankih umazanije zdrsnilo. Že logično gledano tak zapis o zgolj domnevanem dogajanju nikakor ne zadošča za nadaljnje sklepanje, da je bil tudi dejansko potek škodnega dogodka tak, kot je ocenilo sodišče. Ni namreč logično nujno, da je nekaj v resnici tako, kot nekdo domneva (dokazni predlog za zaslišanje K. je sicer toženka med pravdo umaknila). Iz takega napačnega sklepanja izpeljan zaključek, da tožnik ni bil dovolj pazljiv in skrben in da je zato prispeval k nastanku škode, je zato tudi napačen in nesprejemljiv. Ugotovitev, da je glede na lastno izpoved stopnice tožnik dobro poznal, saj jih je uporabljal najmanj trikrat tedensko in je dobro vedel, da so umazane, pa sama zase itak ni pravno odločilna. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da se očitek prve toženke o tožnikovemu prispevku ni izkazal kot utemeljen. Za drugačno presojo sodišča prve stopnje v spisovnih podatkih ni podlage in zato tudi ne za sorazmerno znižanje po višini prisojene odškodnine.

H graji presoje posameznih odškodninskih postavk za nematerialno škodo: Iz neprerekanih sodbenih ugotovitev, podprtih z izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke izhaja, da je tožnik zaradi padca po stopnicah utrpel izpah desne rame in zvin leve rame s poko roba sklepne ponvice.

Tožnik je zahteval odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 11.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 20.000,00 EUR, za strah 2.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zahtevek za odškodnino na račun duševnih bolečin zaradi skaženost zavrnilo v celoti, medtem ko je presodilo, da je (brez upoštevanja tožnikovega prispevka) primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 3.500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 3.000,00 EUR, za strah 800,00 EUR (kar skupaj znese 7.300,00 EUR ali po preračunu 7,5 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času sojenja).

Tudi po oceni pritožbenega sodišča je utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Pri presoji utemeljenosti te postavke ni pomembno le subjektivno doživljanje objektivnih sprememb v zunanjosti oškodovanca, temveč tudi objektivni kriterij – obstoj skaženosti. Kar se slednjega tiče, se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenca medicinske stroke dr. A.A., da tožnikova brazgotina po operaciji na prednji strani desne rame ne predstavlja skaženosti, pri okolici ne vzbuja negativnih občutkov ter odklanjanja tožnika. Tožnik s te plati, ko gre za ugotavljanje objektivnih pogojev za presojo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, niti ne graja sodbenih ugotovitev, ki prepričljivo utemeljujejo odločitev sodišča prve stopnje. Ob tem odločitve ne more izpodbiti z enostranskim sklicevanjem na svoje subjektivno doživljanje ugotovljene spremembe zunanjosti (da ga moti, ko drugi opazijo brazgotino), ki tudi samo zase ne pomeni relevantnega vpliva spremembe zunanjosti na tožnikovo psiho.

Kar pa se tiče presoje ostalih zgoraj navedenih postavk za nematerialno škodo, pa je potrebno pritrditi pritožbi, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno.

Dejanske sodbene ugotovitve, ki se nanašajo na telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem so po spisovnih podatkih objektivno podprte z izvedenskim mnenjem in so naslednje: tožnikovo zdravljenje je trajalo skoraj dve leti (do 23.1.2006), od česar je bil 12 dni hospitaliziran, 14 dni na zdravljenju v zdravilišču, 14 dni je nosil opornico, 2x je bila opravljena kompjuterska tomografija, 8x rentgensko slikanje, ena operacija v splošni anesteziji, imel je 18 pregledov pri lečečem zdravniku, 11 pregledov pri specialistih, trpel pa je 3 tedne hude telesne bolečine, mesec dni srednje hude, 2 meseca blage in stalne. Tudi v bodoče bo imel po ugotovitvi sodišča občasne blage bolečine pri ponavljajočem se gibanju v ramenih, pri obračanju in dviganju težjih bremen z desnico.

Tožnik ima po sodbenih ugotovitvah tudi trajne funkcionalne posledice poškodb, ki vplivajo na zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnostih in se kažejo v zavrti gibljivosti desne rame lažje stopnje, tožnik je zmanjšano sposoben za dela, ki zahtevajo dvigovanje obeh rok nad višino ramen, opravila nad stojno višino, opravila, ki zahtevajo grobo mišično moč v desni roki in dvigovanje bremen težjih od 10 kg z desno roko in od 20 kg z levo roko. Zmanjšano sposoben je za dela z ročnim orodjem, posebno vibracijskim in električnim, pa tudi za rekreacijske in športne aktivnosti, ki obremenjujejo obe rami in zahtevajo dviganje rok nad višino ramen, npr. plavanje, smučanje igre z žogo, o čemer je tožnik izpovedal, da po nezgodi ne smuča več, pri plavanju pa pazi na gibe in se izogiba kravlu. Sodišče je pri presoji upoštevalo še dejstvo, da je tožnik po poklicu ključavničar in da je pri svojem delu omejen, ker pazi, da ne naredi prepovedanega giba in ker ne more več nositi težjih bremen.

Po nadaljnjih ugotovitvah sodišča tožnikov primarni strah ob sami nezgodi ni bil zelo intenziven, tožnik ob padcu ni bil v življenjski nevarnosti. Sekundarni strah za izid zdravljenja je po v sodbi povzetem mnenju izvedenca ga je tožnik utemeljeno trpel, saj so se pojavljale vedno večje težave, po operaciji rame je bil strah hude intenzitete kak teden, srednje hude intenzitete štirinajst dni, blagi sekundarni strah pa je trajal skoraj dve leti. Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja in izpovedi tožnika, ki je povedal, da ga je bilo strah ob vožnji z zaporniškim vozilom, kasneje pa strah za potek zdravljenja, presodilo, da je bil sekundarni strah blažje oblike.

Vse opisane okoliščine, ki imajo pomen pri ugotavljanju stopnje in trajanja duševnih bolečin, so po ugotovitvah pritožbenega sodišča sicer bile upoštevane, vendar je pritrditi pritožbi, da je odškodnina prenizko odmerjena. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je pri presoji standarda pravične odškodnine za nematerialno škodo (179. člen Obligacijskega zakonika - OZ) potrebno izhajati iz temeljnih načel za odmero odškodnine, ki sta načelo individualizacije (okoliščine posameznega primera) in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine - upoštevanje razmerij med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in upoštevanje drugih primerljivih primerov sodne prakse. Če se po eni strani upošteva konkretne relevantne okoliščine pri tožniku in po drugi strani primerljive primere sodne prakse, je potrebno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zvišati na 6.000,00 EUR. Občutno zvišanje je potrebno tudi odškodninski postavki na račun duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Omejitve, ki jih tožnik ( v času nezgode po podatkih spisa star nekaj manj kot 34 let) trpi zaradi posledic poškodbe ramenskega obroča, sploh na svojem poklicnem področju in primerjava z že prisojenimi odškodninami za tovrstno škodo primerljivega obsega narekujejo zvišanje odškodnine po tej postavki na 10.000,00 EUR. Sodišče je po presoji pritožbenega sodišča dalo premajhno težo sekundarnemu strahu, ki ga je tožnik po ugotovitvah utemeljeno trpel tudi zaradi pojavljanja vedno večjih težav in da je poleg krajših obdobij strahu hujše intenzivnosti sicer (četudi v blažji obliki) trajal skoraj dve leti. Po oceni pritožbenega sodišča ustrezna odškodnina na ta račun znaša 1.500,00 EUR.

Po zgornji spremembi skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo zdaj znaša 17.500,00 EUR oz. 18 zneskov neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času sojenja (torej gre za zvišanje za 10.200,00 EUR), kar je prva toženka dolžna tožniku plačati v celoti, glede na presojo, da mu ni mogoče očitati prispevka k nastalim škodnim posledicam.

Na ta znesek gredo tožniku tudi zakonske zamudne obresti in sicer tako, kot jih je vtoževal – to je od dne vložitve tožbe 22.2.2007 dalje in ne šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, kot je zmotno odločilo sodišče prve stopnje (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 in drugi odstavek 299. člena OZ).

Iz zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje zoper prvo toženko o glavnem zahtevku z obrestmi, v obsegu kot izhaja iz izreka te sodbe (358. člen ZPP).

Odločitev tudi izkazuje, da je prisojeni znesek odškodnine 17.500,00 EUR nižji od zavarovalne vsote 20.864,63 EUR, na katero se je sklicevala prva toženka (ne da bi se poleg upoštevalo še zamudne obresti in pravdne stroške, ki se ne vštevajo v zavarovalno vsoto).

Ker pa glede na tako presojo do višje odškodnine na račun utrpljene nematerialne škode tožnik seveda ni upravičen, je jasno, da ne more uspeti s pritožbo zoper zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na zahtevek za plačilo razlike med višino zavarovalne vsote do skupnega zneska vtoževane odškodnine 35.000,00 EUR, kot odškodnine za škodo, ki naj bi mu bila povzročena s strani obeh toženk po drugi podlagi - zaradi nepoštenega pravdanja v tej zadevi oz. zato, ker ga nista prej seznanili z višino zavarovalnega kritja (očitno, da bi prej vložil tožbo še direktno zoper drugo toženko). O škodi namreč glede na višino, do katere je zahtevek utemeljen, logično ni mogoče govoriti. Iz istih razlogov se glede na svojo določitev odškodnine tudi sodišču prve stopnje s presojo dela zahtevka po tej podlagi zoper toženki ni bilo treba podrobneje ukvarjati.

Še v zvezi s siceršnjo presojo zahtevka zoper drugo toženko kot odgovorno osebo za posledice škodnega dogodka z dne 23.2.2004: Razlogovanje sodišča prve stopnje, da je ugovor druge toženke o zastaranju direktno zoper njo uveljavljane odškodninske terjatve utemeljen, je pravilno. Tudi za tožnika ni sporno, da je bilo njegovo zdravljenje zaključeno 23.1.2006 in nedvomno je tedaj tožnik vedel za svojo nematerialno škodo. Logično pa je glede na to, da se je poškodoval med prestajanjem zaporne kazen v Kazensko poboljševalnem zavodu, natančneje med delom v prostorih JGZ P., nedvomno vedel tudi, koga lahko šteje za povzročitelja (oziroma delodajalca, kot navaja zdaj v pritožbi). Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 352. člena OZ, ki določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. Ob navedenem je za presojo zastaranja povsem irelevantno, kdaj po vložitvi tožbe zoper prvo toženko je bil tožnik seznanjen z zavarovalno polico oz. omejitvijo zavarovalnega kritja z višino zavarovalne vsote in že po logiki stvari ne more držati, da je bil šele z ugovorom zavarovalne vsote seznanjen z drugo odgovorno osebo – drugo toženko. Ob neizpodbiti presoji zastaranja zahtevka zoper drugo toženko, ki zadošča za njegovo zavrnitev, je odločitev sodišča prve stopnje v IV. in V. točki izreka pravilna. Do drugačne končne odločitve ne bi pripeljala niti drugačna presoja pasivne legitimacije in torej pritožba z grajo v tej smeri ne more doseči drugačnega izida pritožbenega preizkusa v zvezi z drugo toženko. Zato se pritožbeno sodišče s tem sklopom pritožbenih navedb ni podrobneje ukvarjalo.

Kolikor ni bilo tožnikovi pritožbi ugodeno in posledično izpodbijana sodba spremenjena, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo o glavni stvari zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stroški:

Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče ponovno odločalo o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji v sporu s prvo toženko (drugi odstavek 165. člena ZPP), upoštevaje kriterije iz 154. člena ZPP. Tožnik je po temelju uspel v celoti, po višini pa glede na spremembo sodbe z zaokroženo 50 % zahtevka. Skupen uspeh tožnika na prvi stopnji je torej 75 %, toženca pa 25 % in v tem sorazmerju sta eden od drugega upravičena zahtevati povrnitev svojih pravdnih stroškov.

Stroški prve toženke po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje znašajo skupno 200,00 EUR in 25 % od tega znaša 50,00 EUR.

Skupni stroški tožnika pa so v sodbi ugotovljeni v skupni višini 3.095,12 EUR, od tega za nagrado za odvetnika 3660 odvetniških točk oz. 1.679,94 EUR (in od tega še 2 % mat. stroški ter 20 % DDV). Pritožba utemeljeno opozarja, da je pri seštevanju priznanih točkovnih zneskov za posamične postavke nagrade po Odvetniški tarifi - OT sodišče prve stopnje storilo računsko napako in zato obračunalo za vrednost 600 točk premalo nagrade (800 + 50 + 120 + 400+ 50 + 120 + 400 + 100+ 120 + 100 + 800 + 400 + 800 = 4260 točk in ne 3660 točk). Zato je pritožbeno sodišče k znesku 3.095,12 EUR prištelo še premalo obračunano nagrado v znesku 275,40 EUR (600 točk x 0,459 EUR) z 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV, kar znese 337,09 EUR. Skupno stroški tožnika za postopek na prvi stopnji torej pravilno znašajo 3.432,21 EUR in 75 % od tega je 2.574,16 EUR.

Po medsebojnem pobotanju mora toženec plačati prvemu tožniku 2.524,16 EUR stroškov postopka na prvi stopnji, v 15 dneh, v primeru zamude s plačilom v roku pa še zakonske zamudne obresti od dne zamude dalje do plačila.

Glede na izpodbijani del sodbe in izid pritožbenega postopka je po oceni pritožbenega sodišča uspeh tožnika v pritožbenem postopku približno polovičen. Zato mu mora prva toženka povrniti tudi polovico potrebnih in uveljavljanih pritožbenih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Gre za znesek 245,80 EUR. Skupno odmerjeni stroški namreč znašajo 491,59 EUR in se nanašajo na stroške zastopanja po odvetnici (sestava pritožbe po tar. št. 21/1, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV). Stroški so odmerjeni ob uporabi OT (41. člen ZOdvT), od vrednosti izpodbijanega dela sodbe. Druga toženka sama trpi stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni prispevala k razjasnitvi zadeve. Ta odločitev temelji na določbah 154. in 155. člena ZPP.