Jedro

Z izrekom prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izgubi upravičenje za udeležbo voznika z motornimi vozili v cestnem prometu in ne zgolj vozniško dovoljenje kot listino, s čemer pa se ne posega v pridobljeno znanje, ki je neodtujljiva človekova pravica.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom storilcu izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel vozniško dovoljenje na dan 7. 11. 2020, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel in presegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu, ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo odločanje, ki naj postopek o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja po uradni dolžnosti prekine ter na Ustavno sodišče Republike Slovenije vloži predlog za ustavno presojo drugega odstavka 64. člena Zakona o voznikih, 202.č člena ZP-1 ter drugega odstavka 23. člena ZP-1. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi ugotovilo, da je storilec na dan 23. 11. 2020 imel v skupni evidenci kazenskih točk vpisanih skupno 19 kazenskih točk, saj so mu bile s plačilnim nalogom Policijske postaje ... z dne 7. 10. 2019, ki je postal pravnomočen 16. 10. 2019, za prekršek storjen 7. 10. 2019, izrečene 3 kazenske točke, s plačilnim nalogom Postaje prometne policije ... z dne 2. 2. 2020, ki je postal pravnomočen 11. 2. 2020, za prekršek storjen 2. 2. 2020, izrečenih 8 kazenskih točk, in s plačilnim nalogom Policijske postaje ... z dne 7. 11. 2020, ki je postal pravnomočen 17. 11. 2020, za prekršek storjen 7. 11. 2020, izrečenih 8 kazenskih točk, pri čemer je vse prekrške storil z motornim vozilom B kategorije. Ob takih ugotovitvah je sodišče prve stopnje storilcu utemeljeno in zakonito izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel vozniško dovoljenje na dan 7. 11. 2020, ko je storil prekršek. s katerim je dosegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu, saj tako posledico določa tretji odstavek 22. člena ZP-1. 5. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pri vsakem posameznem plačilnem nalogu navedlo, s katero kategorijo motornih vozil je storilec storil posamezni prekršek, kot mu to nalaga prvi odstavek 202. č člena ZP-1, prav tako je navedlo podatke o pravnomočnih sodbah in odločbah o prekrških, s katerimi so bile storilcu izrečene kazenske točke v cestnem prometu (navedba organa, ki je sodbo oziroma odločbo izdal, datum izdaje in pravnomočnosti sodbe oziroma odločbe). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da obrazložitev izpodbijanega sklepa ne vsebuje navedbo kategorij motornih vozil, za katere ima izdano vozniško dovoljenje. To sicer glede na povzeto določbo prvega odstavka 202. č člena ZP-1 ni obvezna sestavina obrazložitve (ali izreka) sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, sicer pa ta podatek izhaja iz 2. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa.

6. Postopek za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni postopek o prekršku, v katerem bi sodišče odločalo o odgovornosti za storjeni prekršek in odmerjalo sankcije zanj, temveč poseben postopek, v katerem sodišče na podlagi obvestila pristojnega organa za vodenje skupne evidence kazenskih točk ugotavlja, ali je bilo storilcu s plačilnimi nalogi, odločbami ali sodbami o prekršku, ki so bile izdane in postale pravnomočne v obdobju dveh let, za prekrške storjene v dveletnem obdobju, izrečenih toliko kazenskih točk, da njihov seštevek dosega 18 kazenskih točk ali več. V primeru izpolnjevanja teh pogojev sodišče nima možnosti tehtanja, ali naj prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izreče ali ne, temveč ga je dolžno izreči. Ker se sodišče pri tem opira samo na pravnomočne sodbe, odločbe o prekršku in plačilne naloge, na katere je vezano, se v okviru predmetnega postopka ne more in ne sme spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti posameznih plačilnih nalogov, odločb ali sodb o prekršku. Zato so vse pritožbene navedbe, v katerih storilec sodišču očita, da mu ne bi smelo izreči prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker se plačilni nalogi, s katerimi so mu bilo izrečene kazenske točke, opirajo na kršitev zakonodaje, saj bi v primeru, če so policisti ocenili, da je potrebno izreči stransko sankcijo, morali predlagati redni sodni postopek o prekršku, da mu s plačilnim nalogom ne bi smeli izreči kazenskih točk, ker na podlagi kršitve predpisov, za katere je predpisana samo globa, ni mogoče izreči prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, da ni mogoče enačiti pojma prekršek in prekršek zoper varnost cestnega prometa, da ni pogojev za izrek kazenskih točk in posledično tudi ne za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Z njimi namreč storilec dejansko napada plačilne naloge, ki pa jih v predmetnem postopku ni več mogoče izpodbijati, saj so postali pravnomočni in izvršljivi.

7. Prav tako so neupoštevne pritožbene navedbe, da je citirana določba prvega odstavka 202.č člena ZP-1 v nasprotju s 23. členom ZP-1, ki določa sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila. Čeprav taka zatrjevanja na samo presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ne vplivajo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da lahko prekrškovni organi in sodišča v postopku o prekršku izrekajo samo tiste sankcije, ki so predpisane za posamezni prekršek. Zato bi lahko prepoved vožnje motornega vozila določene vrste ali kategorije sodišče izreklo le v primeru, če bi tovrstna sankcija bila predpisana za prekršek, kot ga je obdolženec storil, vendar temu ni tako. Sodišče namreč ni pristojno določati in izrekati sankcij, ki so za storilca ugodnejše, če ta vrsta sankcije za posamezni prekršek ni predpisana.

8. Prav tako se ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da je 202.č člen ZP-1 v nasprotju s 56. členom Zakona o voznikih (ZVoz-1), ki določa splošne pogoje za udeležbo voznikov motornih vozil v cestnem prometu. V nasprotju z napačnim stališčem storilca se z izrekom prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izgubi upravičenje za udeležbo voznika z motornimi vozili v cestnem prometu in ne zgolj vozniško dovoljenje kot listina, s čemer pa se ne posega v pridobljeno znanje, ki je neodtujljiva človekova pravica. Namen izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je, da se iz cestnega prometa izloči voznike, ki so s storitvijo prekrškov v obdobju dveh let, za katere so predpisane kazenske točke, dosegli skupaj 18 ali več kazenskih točk, oziroma storili tako hud prekršek, za katerega je zakonodajalec predpisal obvezen izrek 18 kazenskih točk, ker so s tem izkazali, da ne upravičujejo zaupanja, da bodo v cestnem prometu spoštovali pravila. Pravico do ponovne udeležbe v cestnem prometu pa tak voznik pridobi s ponovno opravo vozniškega izpita, kot to določa 64. člen ZVoz-1, za katerega prav tako storilec neutemeljeno sklepa, da je v nasprotju z ustavno odločbo 35. člena Ustave RS.

9. Tudi sklicevanje na knjigo Osnove prekrškovnega prava ne more privesti do drugačne odločitve v predmetnem postopku, saj se tudi avtorji navedenega dela sklicujejo na pogoje za predpisovanje in ne izrek stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu in jasno navajajo, da je presoja, ali je pri konkretnem prekršku izkazana tako konkretna nevarnost, da je potrebno predpisati kazenske točke, v pristojnosti zakonodajalca in ne sodišča, saj je slednje zgolj dolžno izreči sankcijo, kot je z zakonom predpisana in pri izreku kazenskih točk tudi nima zakonske podlage za drugačno odmerjanje kazenskih točk v posameznih primerih. Tega dejstva ne spremeni niti sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 105/2009, ki jo tudi sicer storilec zgolj selektivno povzema in jemlje posamezne izseke izven konteksta. Bistvo te sodbe je namreč v tem, da je imetniku vozniškega dovoljenja mogoče izreči kazenske točke v cestnem prometu tudi, če je prekršek storil s kategorijo vozila, za katero v času storitve ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja.

10. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje na kršitev 124. člena ZIKS-1C in zatrjevanje, da je izpodbijani sklep neizvršljiv, ker mora biti za izrek te stranske sankcije izdana pravnomočna sodba. Določbe ZIKS-1 se pri izvrševanju sankcij po ZP-1 uporabljajo smiselno in ker se v skladu z določbami ZP-1 prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izreče s posebnim sklepom, ki ga sodišče izda po pravnomočnosti sodbe o prekršku, s katero je bilo storilcu izrečenih 18 kazenskih točk v cestnem prometu, izpodbijani sklep predstavlja zakonito podlago za izvršitev stranske sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

11. Glede na pojasnjeno, ko je sodišče prve stopnje ob odločanju o predmetni zadevi pravilno uporabilo določbe ZP-1 o izreku prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki niso v nasprotju niti z določbami ZVoz-1, niti z Ustavo RS, svojo odločitev za izdajo izpodbijanega sklepa pa je tudi prepričljivo obrazložilo ter navedlo vse potrebne podatke, kot to določa 202.č člen ZP-1, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa ni zasledilo kršitev na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti.

12. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.