Jedro

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obtoženec na prestajanju kazni po prejšnji sodbi, bi bilo dolžno obtožencu izreči enotno kazen po pravilih o odmeri kazni obsojencu. Sodišče enotne kazni ni izreklo, zato je prekršilo 48. člen KZ.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornika obtoženega D. A. se po uradni dolžnosti izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji tako spremeni, da se obtoženemu D. A. na podlagi I. odstavka 48. člena KZ v zvezi z 2. točko I. odstavka 47. člena KZ, ob upoštevanju kazni 1 (eno) leto in 1 (en) mesec zapora po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III K 94/2004 z dne 10.11.2004 in kazni 1 (en) mesec zapora, ki ju je sodišče štelo za določeno i z r e č e enotna kazen 1 (eno) leto in 1 (en) mesec zapora.

Na podlagi I. odstavka 49. člena KZ se v izrečeno enotno kazen všteje čas prestane kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III K 94/2004 od 6.2.2004 do 6.3.2005. Pritožba zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pod točko I. obtoženega D. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po II. in I. odstavku 133. člena KZ ter mu izreklo kazen en mesec zapora. Obtoženca je na podlagi določbe IV. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka (iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP), na podlagi določbe I. odstavka 97. člena ZKP pa je odločilo, da potrebni izdatki in nagrada obtoženčevega zagovornika obremenjujejo proračun. Pod točko II. je iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obtoženca za kaznivo dejanje ropa po I. odstavku 213. člena KZ. O stroških kazenskega postopka je odločilo skladno z določbo I. odstavka 96. člena ZKP.

Zoper obsodilni del sodbe se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona ter določb kazenskega postopka in predlagal, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe v napadenem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka A. Š. je v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe II. odstavka 377. člena ZKP, ki ga je pritožbeno sodišče vročilo obtožencu in zagovorniku, predlagala, naj se pritožbi ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva zanesljivo ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih prepričljivo obrazložilo. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jo uveljavlja pritožnik.

V zvezi z dejanskim stanjem pritožnik predvsem poudarja, da je bil oškodovanec vinjen, ter da so že iz tega razloga njegove navedbe nezanesljive, zaradi česar sodišče prve stopnje ne bi smelo graditi krivdoreka na izpovedbah v času spornega dogodka vinjenega oškodovanca. V nasprotju s pritožnikom pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na oškodovančevo izpovedbo, ki je ni ocenjevalo izolirano in samostojno, ampak v povezavi tudi z drugimi dokazi (izpovedbi prič S. L. in Z. T. in obvestilo o telesni poškodbi). Sodišče je pravilno ugotovilo, da izpovedbi navedenih prič potrjujeta navedbe oškodovanca, o tem kdo ga je poškodoval in na kakšen način, kar je pa potrjeno tudi z ugotovitvami, ki izhajajo iz obvestila o telesni poškodbi. Zato pritožnik z lastnim vrednotenjem oškodovančeve izpovedbe, ki jo ocenjuje kot neverodostojno in nezanesljivo, pravilne dokazne ocene prvostopenjskega sodišča ne more izpodbiti. Izražanje nestrinjanja z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča ni relevanten razlog za izpodbijanje sodbe iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnik se nadalje sklicuje na vinjenost oškodovanca ter vinjenost vseh navzočih pri dogodku, kar naj bi tudi vnašalo dvome v verodostojnost vseh izpovedb in pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča. Le z nekonkretiziranim sklicevanjem na vinjenost vseh udeleženih, pri čemer pritožnik ne ponudi nikakršnega dokazno preverljivega dejstva za sklep, da naj bi bila vinjenost, v tem postopku zaslišanih, takšna, da bi lahko vplivala na sposobnost zaznavanja in s tem tudi v sposobnost pravilnega opisovanja obravnavanega dogodka, pritožnik ne vnaša dvomov v pravilne zaključke prvostopenjske sodbe. Prav tako pa je sodišče prve stopnje napravilo utemeljene dokazne zaključke o obtoženčevi krivdi in njegovi kazenski odgovornosti (str. 5 sodbe), zato pritožnik z neobrazloženimi trditvami, da obtožencu naklep ni dokazan in ker ni podana krivda, obtoženec tudi ni kazensko odgovoren, ne more uspeti.

Nekonkretizirane so tudi navedbe, da je sodišče prve stopnje samo napačno ugotovilo datum, to je čas storitve kaznivega dejanja, kraja storitve kaznivega dejanja pa sploh ni ugotavljalo, oziroma ga je enostavno določilo, čeprav oškodovanec v svojih izpovedbah posredno navaja drug kraj dogodka. Kateri kraj dogodka naj bi posredno izhajal iz oškodovančevih navedb, pritožnik ne pojasni, zato gre za pritožbeno navedbo, ki se je ne da niti preizkusiti. Pritožnik sicer nedefinirano v pritožbi govori o napačnem času storitve kaznivega dejanja ugotovljenega v sodbi. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje v izreku sodbe napačno zapisalo čas storitve kaznivega dejanja, to je 11.5.2003 okoli 22. ure, čeprav je do dogodka prišlo dne 10.5.2003 okoli 22. ure. Čas storitve kaznivega dejanja v obravnavani zadevi ni odločilno dejstvo in zakonski znak kaznivega dejanja, ampak nebistvena okoliščina. Pomembna je presoja ali gre za isti življenjski primer - historični dogodek, to je za isto dejansko stanje v zvezi z dogodkom, ki je predmet kaznivega dejanja. Zato tudi napačni zapis datuma (11.5., namesto 10.5.) ne predstavlja odločilnega dejstva, ki bi terjal razveljavitev sodbe in pomenil bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka

371. člena ZKP, kot meni višja državna tožilka v svojem predlogu. Ker je vedno pomembna za oceno ali gre že za pravnomočno razsojeno stvar, presoja ali gre za identiteto storilca in identiteto dogodka, dejanje, ki predstavlja isti historični dogodek ostane isto, tudi če se pojavi razlika v navedbi časa storitve kaznivega dejanja, in pravnomočno razsojena stvar tako tudi ne dopušča novega kazenskega postopka v isti zadevi.

Pritožnik navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz II. odstavka 371. člena ZKP, saj obdolžencu ni bilo omogočeno, da se izjavi o spremembi obtožbe na glavni obravnavi, s čimer mu je bila kršena pravica do obrambe. Relativne bistvene kršitve iz II. odstavka 371. člena ZKP pritožbeno sodišče ne preizkuša po uradni dožnosti. Ta kršitev je podana tedaj, če sodišče med pripravo glavne obravnave ali med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe ni uporabilo kakšne določbe ZKP ali jo je uporabilo nepravilno ali če je na glavni obravnavi prekršilo pravico do obrambe, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Pri navedeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka mora pritožnik tako obrazložiti vpliv kršitve pravice do obrambe na zakonitost in pravilnost sodbe oziroma obrazložiti, da je takšna kršitev mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Tega pa pritožnik ni pojasnil v pritožbi in ni utemeljil v čem je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo zatrjuje, zaradi česar se pokaže ta pritožbena navedba, ker ni uspel uveljaviti relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz II. odstavka 371. člena ZKP, neutemeljena.

Pritožnik odločbe o kazenski sankciji posebej ne izpodbija, ker pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožba vložena v obtoženčevo korist, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo okoliščine, ki vplivajo na vrsto izrečene kazenske sankcije, ter obtožencu utemeljeno izreklo kazen zapora. Pri odmeri kazni pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ovrednotilo ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine, zato se pokaže enomesečna zaporna kazen kot pravična.

Uradni preizkus izpodbijane sodbe (I. odstavek 383. člena ZKP), je pokazal, da je sodišče prve stopnje v škodo obtoženca prekršilo kazenski zakon o vprašanju ali je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo, da je obtoženec na prestajanju kazni po poprejšnji sodbi.

Tako je na strani 2 in 3 sodbe zapisalo, da je bil obtožencu ob zadnji izrečeni kazni v letu 2004 izrečen tudi varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in da se obtoženec trenutno nahaja na prestajanju prav te, v letu 2004 izrečene mu zaporne kazni.

Sodišče prve stopnje je pridobilo spis Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III K 94/2004. Po sodbi III K 94/2004 z dne 11.10.2004 pa je bila obtožencu izrečena zaporna kazen eno leto in en mesec zapora, ki jo je prestajal v času sojenja v sedaj obravnavani zadevi. Ob predložitvi zadeve I K 243/2004 je sodišče prve stopnje pritožbenemu sodišču predložilo tudi spis III K 94/2004. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obtoženec na prestajanju kazni po prejšnji sodbi, bi bilo dolžno obtožencu izreči enotno kazen po pravilih o odmeri kazni obsojencu. Sodišče enotne kazni ni izreklo, zato je prekršilo 48. člen KZ. Enotne kazni ni izreklo, čeprav jo je bilo dolžno izreči in je tako prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Zato je pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe obtožencu, ob upoštevanju kazni enega leta in enega meseca zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III K 94/2004, ki je postala pravnomočna dne 18.11.2004 in kazni enega meseca zapora iz sedaj obravnavane zadeve (obe kazni je pritožbeno sodišče štelo za določeni), ter upoštevaje ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine, predvsem pa pravila o steku, izreklo enotno kazen eno leto in en mesec zapora. Skladno s I. odstavkom 49. člena KZ je pritožbeno sodišče obtožencu v izrečeno enotno kazen vštelo čas prestane kazni po sodbi III K 94/2004. Po navedenem je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo. Ker pa je ugotovilo, da razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija sodbo niso podani, je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je bilo delno odločeno v obtoženčevo korist, obtoženec ni dolžan plačati povprečnine kot stroške pritožbenega postopka (II. odstavek

98. člena ZKP). Drugi stroški, o katerih bi bilo potrebno odločati, pa pri višjem sodišču niso nastali.