Jedro

Določba 58. člena ZDR, ki določa, da lahko delavec ves dopust izkoristi do 30.6. naslednjega leta, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih ni mogel izkoristiti letnega dopusta (bolezen, porodniški dopust ter dopust za nego in varstvo otroka), velja le v primeru, če je delavec odsoten z dela celo koledarsko leto. Ker je tožnica nastopila porodniški dopust novembra 1993 in se je z njega vrnila dne 6.12.1994, bi ji moral delodajalec v letu 1994 v skladu z določbo 3. odst. 31. člena ZTPDR zagotoviti vsaj 12 dni letnega dopusta, preostanek pa do 30.6. naslednjega leta. Delodajalec ji dne 6.12.1994 dopusta sicer ni odobril, vendar tožnici za leto 1994 ni dolžan izplačati nadomestila za neizkoriščen letni dopust, saj je tožnica po 6.12. nastopila bolniški stalež, delovno razmerje pa ji je na podlagi njene odpovedi prenehalo 29.12.1994, ter je tako sama sebe spravila v položaj, ko ji je bilo koriščenje letnega dopusta dejansko onemogočeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna izplačati denarno nadomestilo za neizkoriščenih 16 dni rednega letnega dopusta za leto 1994 skupaj z zamudnimi obrestmi od izplačilnega dne v mesecu januarju 1995, to je od 13.1.1995 dalje do plačila. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 19.278,00 SIT ter stroške sodnih taks v znesku 412,50 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka. V laični pritožbi navaja, da se je do podjetja B. d.d. obnašala povsem korektno in tudi ni imela nikakršnih zamer z ene ali druge strani. Dne 1.12.1994 jim je pisala, da bi po porodniškem dopustu rada izkoristila še redni letni dopust in z 29.12.1994 prenehala delati pri njih. S priporočeno pošto je dobila v vednost obvestilo, da ji dopusta niso odobrili. V tistem času je bila zima, bila je neodporna, selila se je, zaradi česar je odšla na bolniško. Kot glavni in neizpodbitni dokaz navaja dejstvo, da so morali vsi zaposleni čuvati del dopusta za konec leta, njej pa ga niso hoteli odobriti. Na obravnavi naj se zahteva original izpisek vseh kuvert OD tožene stranke za mesec december 1994, iz katerih bo razvidno, da so bili zadnjih 10-14 dni tistega leta vsi na dopustu. Pritožnica nadalje še navaja, da v nobenem zakonu delodajalca ne ščiti zakon, da ne bi zaposlenemu izplačal tega, kar mu gre iz tekočega leta, to je dopust, ki bi ji ga morali izplačati do 30.6. naslednjega leta, vendar sama odloča do kdaj in pri komu bo delala. Kot pričo v potrditev svojih trditev o dopustih pa predlaga A.A,...Ljubljana. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, pri tem pa je v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99 - Ur.l. RS št. 26/99) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 339. člena ZPP/99 ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka iz 339. člena ZPP/99, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, se opredelilo do vseh odločilnih dejstev in sprejelo pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se z razlogi prvostopenjske sodbe delno strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Pritožbene navedbe tožnice glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja niso utemeljene. Za obravnavo konkretnega primera je bistveno, da je tožnica podala odpoved delovnega razmerja po 1. točki 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) z dne 29.12.1994. Po prihodu s porodniškega dopusta dne 6.12.1994 je tožnica želela izkoristiti še redni letni dopust, o čemer je predhodno obvestila delodajalca, ki pa ji je zavrnil predlog za koriščenje letnega dopusta od 6.12.1994 dalje. Zaradi težav z zdravjem je še istega dne, to je 6.12.1994 nastopila bolniški stalež. Tožena stranka je dne 12.12.1994 izdala tožnici sklep o prenehanju delovnega razmerja z dnem 29.12.1994. Navedeni potek dogodkov in prenehanje delovnega razmerja tožnice v postopku na prvi stopnji ni bil sporen, navaja ga tožnica tudi v tožbi, tožena stranka pa mu ne oporeka. Nebistveno za presojo obravnavanega primera je, kdaj so delavci pri toženi stranki običajno koristili letni dopust. Delodajalec ima pravico razporediti delavce na del letnega dopusta (kolektivni dopust), pri čemer je nepomembno, kdaj so bili drugi delavci tožene stranke na dopustu ter ali so bili ravno v tistem času, ko je delodajalec tožnici odrekel koriščenje letnega dopusta. Sodišče prve stopnje je po pravilni ugotovitvi dejanskega stanja nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločitev oprlo na določilo 1. odst. 58. člena ZDR, ki določa, da delavec, ki v tekočem koledarskem letu zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni ali porodniškega dopusta ter dopusta za nego in varstvo otroka, ni mogel izrabiti letnega dopusta, ali je bila izraba prekinjena, lahko izrabi celotni letni dopust do 30. junija naslednjega leta. Ta določba je uporabljiva le v primeru, če delavec zaradi okoliščin, navedenih v citirani določbi ZDR, ni bil celo leto prisoten na delu, zaradi česar ni mogel v tekočem koledarskem letu izrabiti letnega dopusta, ni pa uporabljiva takrat, ko se delavec v koledarskem letu vrne na delo, pa čeprav v zadnjem mesecu leta, kot se je to zgodilo v obravnavanem primeru. Zato je za presojo konkretnega primera potrebno upoštevati določilo 3. odst. 31. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS smiselno v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94), ki določa, da je letni dopust mogoče izkoristiti brez prekinitev najmanj 12 delovnih dni v koledarskem letu, drugi del pa najpozneje do 30. junija naslednjega leta. ZDR je v razmerju do ZTPDR specialni zakon (lex specialis) in ne sme priznavati delavcu manj pravic kot mu jih priznava splošnejši zakon (lex generalis), to je ZTPDR. Upoštevaje navedeno je potrebno ugotoviti, da je bila tožena stranka tožnici v koledarskem letu 1994 dolžna zagotoviti koriščenje vsaj 12 delovnih dni letnega dopusta, saj se je v tekočem koledarskem letu vrnila na delo. Tožnica je novembra leta 1993 odšla na porodniški dopust in se z njega vrnila dne 6.12.1994. Od delodajalca je zahtevala koriščenje letnega dopusta, ki bi ga ji delodajalec moral, upoštevajoč 3. odst. 31. člena ZTPDR, odobriti vsaj v trajanju 12 dni. Delodajalec ji letnega dopusta ni odobril, iz podatkov spisa pa izhaja, da je istega dne, to je 6.12.1994, nastopila bolniški stalež. Glede na navedeno zakonsko dikcijo, bi tožnica imela v koledarskem letu 1994 pravico koriščenja vsaj 12 dni, preostanek pa do 30.6.1995. Z nastopom bolniškega staleža in odpovedjo delovnega razmerja se je tožnica sama spravila v položaj, v katerem ji je bilo koriščenje letnega dopusta dejansko onemogočeno. Zato ni upravičena do odškodnine zaradi neizrabe letnega dopusta in je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožnica v pritožbenem postopku predlaga še zaslišanje nove priče v potrditev svojih trditev. Upoštevaje irelevantnost njenih navedb, je takšno zaslišanje nepotrebno. Ne glede na navedeno pa je pritožnica v pritožbenem postopku glede predlaganja novih dokazov prekludirana, upoštevaje določilo 337. člena ZPP/99, ki dopušča pritožniku navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. člena ZPP/99, česar pa pritožnica niti ne zatrjuje. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP/99 pritožbo zavrnilo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.