Jedro

Sodišče prve stopnje je za odmero cene izvršiteljske storitve kot vrednost terjatve pravilno upoštevalo le vrednost glavnega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se stroški izvršitelja odmerijo na 8.348,00 SIT.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje stroške izvršitelja odmerilo na 6.348,00 SIT. Ostalih priglašenih stroškov sodišče prve stopnje ni priznalo.

Zoper navedeni sklep je izvršitelj vložil pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da v obrazložitvi sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da se izvršitelju prizna 6.348,00 SIT stroškov, hkrati pa iz ostalih navedb izhaja, da je sodišče priznalo vse izvršilne stroške, razen pri postavki neuspešen rubež, namesto 2.000,00 SIT, le 1.500,00 SIT. V obrazložitvi ni nikakršnih razlogov, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo priglašene stroške v znesku 2.000,00 SIT. Poleg tega je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tudi priglašene stroške v višini 500,00 SIT. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, po katerem je treba kot vrednost terjatve, ki je podlaga odmere izvršiteljeve storitve, upoštevati vrednost glavnega zahtevka. Izraz "vrednost terjatve" ne predstavlja samo glavnega zahtevka, temveč tudi obresti in stroške, saj upnik ni upravičen le do glavnice, temveč tudi do obresti in stroškov. Takšno je tudi stališče Izvršnega odbora Zbornice izvršiteljev in Ministrstva za pravosodje, ki ga je izrazilo v Navodilih, sprejetih zaradi poenotenja sodne prakse. Predlaga, da se mu priznajo stroški v skupnem znesku 8.848,00 SIT.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je izvršitelj za opravljeno izvršilno dejanje priglasil naslednje stroške: 548,00 SIT za kilometrino, 2.000,00 SIT za neuspešen rubež iz razlogov na strani dolžnika, 1.000,00 SIT za seznanitev s spisom, 1.000,00 SIT za izdelavo obračuna obresti, 300,00 SIT za stroške nakaznice in 4.000,00 SIT za prevzem gotovine dne 5.7.2000 in 9.8.2000. Nato sodišče ugotovi, da je izvršitelj neutemeljeno priglasil 2.000,00 SIT stroškov za neuspešen rubež, namesto 1.500,00 SIT (ker je kot vrednost terjatve vzel vrednost glavnega zahtevka in stranskih terjatev). Iz teh ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da priznani stroški skupaj znašajo 8.348,00 SIT in ne 6.348,00 SIT, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Pritožba izvršitelja je glede na navedeno v tem delu utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se stroški izvršitelja odmerijo na 8.348,00 SIT (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

Na podlagi 291. člena ZIZ je izvršitelj upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po tarifi, ki jo predpiše minister, pristojen za pravosodje, na predlog Zbornice izvršiteljev. V 9. členu Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur. l. RS, št. 32/2000, v nadaljevanju: Pravilnik) je določeno, da se za odmero cene izvršiteljske storitve po vrednosti predmeta uporabi vrednost terjatve, ki jo je v posamezni izvršilni zadevi ugotovilo sodišče. Sodišče pri tem ni vezano na navodila ministra. Sodišča sodijo na podlagi ustave in zakona. Ker pa Pravilnik, izdan na podlagi ZIZ, ne določa kriterijev za ugotovitev vrednosti terjatve, jo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo z uporabo določbe 39. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na podlagi katere se kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka. Izraz "terjatev" je v 1. točki 16. člena ZIZ opredeljen kot pravica do denarnega zneska ali do neke druge dajatve, storitve ali opustitve. Pojem terjatve kot konkretne upnikove pravice oziroma vsebine njegovega zahtevka tako ni identičen pojmu "vrednost terjatve", kot jo ugotovi sodišče na podlagi 9. člena Pravilnika. Ne zakonodajalec ne po njegovem pooblastilu izdajatelj Pravilnika nista posebej uredila, da se cena izvršiteljeve storitve obračuna od zneska celotne upnikove terjatve, ki jo sestavljajo glavnica in stranske terjatve. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi 15. člena ZIZ v po stopku izvršbe in zavarovanja pravilno smiselno uporabilo določbe ZPP in kot vrednost terjatve upoštevalo le vrednost glavnega zahtevka. V preostalem delu (glede zneska 500,00 SIT) je glede na navedeno pritožba izvršitelja neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).