Jedro

Tožnica bi ob razporeditvi (premestitvi) z delovnega mesta tajnica uredništva na delovno mesto organizator dnevne priprave programov spremenila tarifno skupino, ker bi bila razporejena iz V. v VI. tarifno skupino, zato je plačilo za dejansko opravljeno delo tožnice treba določiti ob upoštevanju določbe prvega odstavka 19. člena ZSPJS, ki določa, da se javnemu uslužbencu v primeru, če bi bil zaradi premestitve na delovno mesto oziroma v naziv v višjem tarifnem razredu uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kot ga je dosegel z napredovanjem na delovnem mestu oziroma v nazivu pred to premestitvijo, se mu plačni razred na novem delovnem mestu oziroma v nazivu določi tako, da se že doseženi plačni razred na delovnem mestu oziroma v nazivu pred premestitvijo oziroma imenovanjem poveča za en plačni razred.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici za čas od 1. 8. 2008 do 31. 8. 2012 obračunati razliko v plači med plačo, ki jo je tožnica prejela, v kolikor bi bila razporejena na delovno mesto G... – organizator dnevne priprave programov (m/ž) in uvrščena v 25. plačni razred, z upoštevanjem odprave plačnih nesorazmerij na delovnem mestu G... – organizator dnevne priprave programov (m/ž), ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. v mesecu za plačo iz preteklega meseca, do plačila v roku 8 dni (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za razporeditev na delovno mesto organizator dnevne priprave programov, za izdajo ustreznega aneksa ter za izplačilo plače nad 25. plačnim razredom, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožničinemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je bila prevedba v nov plačni sistem pravilna. Iz tabele primerljivosti ni razvidno, da se je delovno mesto izvedbeni koordinator prevedlo na dve delovni mesti, in sicer na tajnico uredništva in organizatorja izvedbe. Tožnica je pred in po prevedbi opravljala naloge delovnega mesta organizator dnevne priprave programov, kar je potrdila tudi priča A.A., zato bi morala biti prevedena na to delovno mesto. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno štelo kot verodostojno izpovedbo zaslišane priče B.B.. Navedeni je pristranska priča, saj je za toženo stranko opravljal naloge pri pogajanjih za uvedbo novega plačnega sistema. Ne drži njegova trditev glede tabele primerljivosti - ki je bila temeljna listina, na podlagi katere je bil sprejet in podpisan Aneks h Kolektivni pogodbi javnega zavoda RTV Slovenija (Ur. l. RS, št. 69/2008; v nadaljevanju Aneks h KP) - da je bila prevedba na eno in drugo delovno mesto odvisna od tega, ali je imel zaposleni sklenjen kakšen aneks, ker se iz samega naziva delovnega mesta ni dalo ugotoviti, kaj zaposleni dela oziroma koordinira. Pri tožnici se je namreč jasno vedelo, kaj dela. Njeno delo je bilo nepogrešljivo in specifično, zato aneks ni bil potreben. Zaključek sodišča prve stopnje, da je imela tožena stranka zadostno pravno podlago za izdajo spornega aneksa, ker so bili nazivi delovnih mest in njihova uvrstitev v plačne razrede usklajeni s sindikatom, je napačen. Prehod na nov plačni sistem je dejansko pomenil reorganizacijo oziroma spreminjanje sistemizacije delovnih mest, saj je bila tožnica uvrščena na delovno mesto z nalogami, ki jih ne opravlja. Dejansko je šlo v tožničinem primeru za prerazporeditev na drugo delovno mesto in ne za prevedbo. Tožničinemu delu ustreza le delo, ki sodi v opis del in nalog delovnega mesta organizator dnevne priprave programov, zato bi morala biti tožnica prevedena na to delovno mesto. Glede na navedeno je tožnica upravičena do plače za to delovno mesto in ne do razlike v plači, ki bi jo prejela, če bi jo tožena stranka razporedila na to delovno mesto. V tožničinem primeru torej ne gre za razporeditev, ampak za prevedbo. Uvrščena bi morala biti v 29. plačni razred, saj je po Merilih o napredovanju ob prevedbi treba upoštevati še tožničina napredovanja za 5 plačnih razredov. Stališče sodišča prve stopnje, da se dosežena napredovanja tožnice ne upoštevajo pri določitvi plače, je zmotno in pomeni poseg v tožničine že pridobljene pravice. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je o tej zadevi že odločilo. S sklepom opr. št. I Pd 126/2009 z dne 1. 6. 2011 je tožničino tožbo zavrglo. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 601/2011 z dne 15. 12. 2011 pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju odločilo meritorno s sedaj izpodbijano sodbo.

Tožena stranka se zoper ugodilni del izpodbijane sodbe (odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 1. 8. 2008 do 31. 8. 2012 obračunati razliko v plači med plačo, ki jo je tožnica prejela in plačo, ki bi jo prejela v kolikor bi bila razporejena na delovno mesto organizator dnevne priprave programov in uvrščena v 25. plačni razred - I. točka izreka) ne pritožuje, zato je ta odločitev sodišča prve stopnje že postala pravnomočna in ni predmet pritožbenega preizkusa.

Predmet presoje tega individualnega delovnega spora tako v pritožbenem postopku ostaja pravilnost prevedbe plače in delovnega mesta tožnice ob uveljavitvi novega plačnega sistema, ki temelji na Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Uradni list RS, št. 56/02 in nadalj.) in izplačilo razlike plače nad 25. plačnim razredom (do 29. plačnega razreda).

V skladu z določbo 48. člena ZSPJS se javni uslužbenci uvrstijo v plačne razrede v skladu s predpisi in kolektivnimi pogodbami, ki so usklajeni s tem zakonom. Za določitev plačnega razreda javnega uslužbenca na podlagi tega zakona se opravi prevedba nominalnega zneska osnovne plače, določene za delovno mesto oz. naziv, in nominalnega zneska osnovne plače javnega uslužbenca po predpisih in kolektivnih pogodbah, ki se uporabljajo do izplačila plač po tem zakonu (49.a člen ZSPJS). Navedena določba je uvrščena med prehodne in končne določbe in se nanaša na prevedbo osnovne plače javnega uslužbenca ter njegovo uvrstitev v plačni razred.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica pred prevedbo plače na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 5. 2008 zasedala delovno mesto izvedbeni koordinator, ki ga je tožena stranka prevedla v delovno mesto tajnica uredništva in ji ponudila v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka je zaradi prehoda na nov plačni sistem skladno z ZSPJS po pogajanjih s sindikati skupaj z njimi podpisala Aneks h KP. Iz tabele v plačni skupini G, ki je sestavni del Aneksa h KP, izhaja, da je delovno mesto tajnica uredništva pod šifro G..., za katero je tožnica prejela v podpis sporni aneks, uvrščeno v 19. plačni razred brez napredovanj in v 29. plačni razred z vsemi možnimi napredovanji. Delovno mesto organizator dnevne priprave programov pod šifro G..., na katerega tožnica razporeditev vtožuje, pa je uvrščeno v 24. plačni razred brez napredovanj in v 34. plačni razred z vsemi napredovanji. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bila delovna mesta, ki so določena v kolektivni pogodbi, določena na podlagi usklajevanj in pogajanja med socialnimi partnerji, pri čemer je bil predmet pogajanja tudi uvrščanje posameznih delovnih mest v plačne razrede. Pri določanju vrednosti posameznega delovnega mesta oziroma njegovega izhodiščnega plačnega razreda je bila zato tožena stranka dolžna spoštovati vrednotenje, kot sta ga socialna partnerja dogovorila v kolektivni pogodbi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov zaključilo, da je bila sporna prevedba zakonita. Ugotovilo je, da je ob upoštevanju uvrstitve delovnega mesta G... tajnica uredništva v 19. plačni razred ter napredovanj za 5 plačnih razredov, tožena stranka tožnici pravilno določila uvrstitev v 24. plačni razred ter odpravo plačnih nesorazmerij med 22 plačnim razredom in 24 plačnim razredom, v katerega je bila v novem plačnem sistemu uvrščena. Nadalje je ugotovilo, da tožnica nalog delovnega mesta G... tajnica uredništva ni opravljala, temveč je opravljala naloge delovnega mesta G... organizator dnevne priprave programov, zato je zaključilo, da je tožnica upravičena do razlike v plači, ki bi jo prejela, če bi jo tožena stranka razporedila na delovno mesto G... organizator dnevne priprave programov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je sporna prevedba pravilna in zakonita. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki takšen zaključek sodišča prve stopnje izpodbijajo, pa pritožbeno sodišče navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe priče B.B. in C.C. pravilno ugotovilo, da je bilo delovno mesto izvedbeni koordinator prevajano na dve delovni mesti, in sicer tajnico uredništva (G...) in organizatorja izvedbe (G.... Priča B.B. je še pojasnil, da je bila prevedba na eno oziroma drugo delovno mesto odvisna od tega, ali je imel zaposleni sklenjeni kakšen aneks. Ker tožnica ni zatrjevala, da bi imela sklenjeni aneks niti to ne izhaja iz dokaznega postopka, je sodišče prve stopnje štelo, da jo je tožena stranka prevedla pravilno. Tudi pritožbeno sodišče izpovedbo priče B.B. šteje kot verodostojno, saj je logična in prepričljiva, ne glede na to, da je navedeni sicer zastopal interese tožene stranke in sodeloval pri pogajanjih za uvedbo novega plačnega sistema.

Tožničine pritožbene navedbe, da po njenem mnenju iz tabele primerljivosti ne izhaja, da se je tožničino delovno mesto prevajalo v navedeni dve delovni mesti, ne uspejo izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je bila sporna prevedba zakonita. Dejstvo je namreč, da v tem sporu ni bilo ugotovljeno, da bi se tožničino delovno mesto prevedlo na delovno mesto organizator dnevne priprave programov, katerega razporeditev tožnica vtožuje. Tudi sicer tabela primerljivosti, na katero se v pritožbi sklicuje tožnica, v postopku pred sodiščem prve stopnje s strani pravdnih strank ni bila predložena (v spisu se nahaja zgolj izpisek iz tabele predhodnih in prevedenih delovnih mest znotraj tožene stranke z dne 21. 10. 2008 – priloga A25, iz katerega pa navedena dejstva niso razvidna), zato je sodišče prve stopnje v tem delu svojo dokazno oceno utemeljeno oprlo tudi na izpovedbo priče B.B. in C.C. Tožnica sicer tudi ni zatrjevala, da bi ji tožena stranka morala ponuditi aneks za delovno mesto organizatorja izvedbe in tudi ne, da se je njeno delovno mesto prevajalo v delovno mesto organizator dnevne priprave programov, ampak da bi morala biti prevedena na delovno mesto organizator dnevne priprave programov zato, ker je pred in po prevedbi opravljala dela in naloge tega delovnega mesta. Tožnica je torej želela, da jo tožena stranka prevede na delovno mesto glede na delo, ki ga je dejansko opravljala. Tožnica je tudi izpovedala, da je glede na vsebino dela, ki ga je dejansko opravljala v letu 2008 (ob prevedbi), po njenem mnenju primerljivo delovno mesto organizator dnevne priprave programov. Vendar njeno mnenje o primerljivosti ni odločilno. Kot je bilo že večkrat poudarjeno v sodni praksi, je odločitev o tem, katera delovna mesta se bodo združila v "novo" delovno mesto, v pristojnosti delodajalca (1). Glede na to bi se tožena stranka lahko odločila, da "staro" delovno mesto (izvedbeni koordinator) prevede v dve "novi" delovni mesti (tajnico uredništva in organizatorja izvedbe) in na ti dve delovni mesti prevede javne uslužbence, ki so prej delo opravljali v okviru istega delovnega mesta.

Ob upoštevanju določbe 49.a člena ZSPJS je podlaga za prevedbo nominalni znesek osnovne plače javnega uslužbenca in delovnega mesta, ne pa dejansko delo javnega uslužbenca, zato je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da bi moralo sodišče pri prevedbi upoštevati, da je tožnica opravljala delo organizator dnevne priprave programov. Glede na tožničine trditve, da je po prevedbi opravljala dela in naloge, ki jih lahko primerjamo z delovnim mestom organizatorja dnevne priprave programov pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica nalog delovnega mesta tajnica uredništva ni opravljala, temveč je opravljala naloge delovnega mesta organizator dnevne priprave programov, zato je zaključilo, da je tožnica upravičena do razlike v plači, ki bi jo prejela, če bi jo tožena stranka razporedila na delovno mesto organizator dnevne priprave programov (in ji vtoževane razlike v plači tudi prisodilo). Zoper ta del prvostopenjske sodbe tožena stranka, kot je bilo že ugotovljeno, pritožbe ni vložila.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da ni upravičena do razlike v plači do 29. plačnega razreda. Glede na to, da je delovno mesto organizator dnevne priprave programov uvrščeno v VI. tarifno skupino ter razvrščeno v 24. plačni razred je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da bi tožnica ob razporeditvi (premestitvi) iz delovnega mesta tajnica uredništva na delovno mesto organizator dnevne priprave programov spremenila tarifno skupino, ker bi bila razporejena iz V. v VI. tarifno skupino. Iz navedenih razlogov je plačilo za dejansko opravljeno delo tožnice treba določiti ob upoštevanju določbe prvega odstavka 19. člena ZSPJS, ki med drugim določa, da v primeru, če bi bil javni uslužbenec zaradi premestitve na delovno mesto oziroma v naziv v višjem tarifnem razredu uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kot ga je dosegel z napredovanjem na delovnem mestu oziroma v nazivu pred to premestitvijo, se mu plačni razred na novem delovnem mestu oziroma v nazivu določi tako, da se že doseženi plačni razred na delovnem mestu oziroma v nazivu pred premestitvijo oziroma imenovanjem poveča za en plačni razred.

Ker je bila tožnica po prevedbi uvrščena v 24. plačni razred (enako kot delovno mesto organizator dnevne priprave programov), bi tožnica ob premestitvi prenesla svoj dosežen 24. plačni razred, kateremu bi se dodal, ob upoštevanju citirane določbe prvega odstavka 19. člena ZSPJS, le še 1 plačni razred, kar pomeni, da bi bila uvrščena v 25. plačni razred. Sodišče prve stopnje je zato odločilo, da je tožnica upravičena do razlike v plači med plačo, ki jo je prejela (po 24. plačnem razredu) in plačo po 25. plačnem razredu, ki bi jo prejela ob formalni premestitvi. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica ni upravičena do plače po 29. plačnem razredu, saj se ob prehodu v višjo tarifno skupino plačni razredi napredovanj ne upoštevajo.

Tožnici niso bile prisojene razlike v plači zaradi napačne prevedbe, ampak zato, ker je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da ni opravljala dela po pogodbi o zaposlitvi (ugotovljeno je bilo, da ni opravljala dela tajnice uredništva, temveč delo organizatorja dnevne priprave programov). Z ozirom na navedeno pri vprašanju glede upoštevanja tožničinih napredovanj tudi ne pride v poštev uporaba Meril o napredovanju ob prevedbi, na katere se sklicuje tožnica v pritožbi, ampak je treba, pri presoji tega spornega razmerja, uporabiti citirano določbo prvega odstavka 19. člena ZSPJS.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni. Pritožbeno sodišče namreč presoja tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1. Na primer v sodbi VDSS opr. št. 498/2012 z dne 14. 11. 2012, Pdp 921/2012 z dne 1. 2. 2013.