Jedro

Zahtevo za prenos posestne meje bi moral prvostopni organ zavreči, ker ne gre za upravno stvar in ker je tožnica nedvoumno izjavila, da take zahteve ni podala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Občinska geodetska uprava je s sklepom z dne 16.9.1991 na podlagi 2. odstavka 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku zavrnila tožničino zahtevo za prenos posestne meje v naravo med parcelama št. 297 in 1579/3 ter parcelami št. 1579/1, 1579/4 in 3312/2. Z izpodbijano odločbo pa je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper navedeni sklep. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ v ponovnem postopku postopal v skladu s prejšnjo odločbo tožene stranke z dne 22.11.1990, s katero je bila odpravljena odločba prvostopnega organa št. 31/88 z dne 7.6.1989 o ustavitvi postopka in prvostopnemu organu naloženo, da naj razišče kaj pravzaprav tožnica zahteva. V ponovnem postopku je prvostopni organ pozval tožnico, ji dal ustrezno pojasnilo, nakar je na podlagi njene pisne izjave pravilno zaključil, da tožnica ne vztraja na zahtevku za prenos posestne meje v naravo.

Zoper to odločbo je tožnica sprožila upravni spor. V tožbi navaja, da je v upravnem postopku zahtevala ugotovitev površine svojih parcel št. 297 in 1579/3. Tožena stranka pa ji je ves čas vsiljevala, da zahteva prenos posestne meje v naravo. Tožnica je dala v upravnem postopku nedvoumno izjavo, da ne predlaga prenosa posestne meje v naravo, temveč le ugotovitev površine navedenih parcel. Zmotno je stališče tožene stranke, da je predhodno pred ugotovitvijo površine parcel, potrebno ugotoviti meje teh parcel. Meje tožničine parcele št. 1579/3 niso sporne, saj so bile postavljene v sodnem mejnem postopku. Tudi ni sporna meja med to parcelo in javno potjo (parc.št. 3312/2). Meje parcele št. 297 pa sploh ne morejo biti sporne, saj ta parcela leži znotraj tožničinega zemljišča (parc. št. 1579/3). Upravni organ tudi ni reagiral na opozorilo tožeče stranke, da iz sklepa sodišča z dne 30.6.1960 izhaja, da so bile poočitane spremembe na parceli št. 1579/4 v korist parcele št. 1579/3, v zemljiški knjigi in v katastru pa ni tega vpisa. Predlaga, da se izpodbijana odločba tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena iz razlogov, ki so navedeni v njeni odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov spisa v tej upravni zadevi izhaja, da je tožnica prvostopnemu upravnemu organu podala več vlog z različnimi zahtevki. Zato je bilo v skladu s pravnim mnenjem in pripombami, ki jih je vrhovno sodišče izrazilo v svoji sodbi z dne 9.8.1980, z odločbo tožene stranke z dne 22.11.1990 prvostopnemu organu naloženo, da naj ugotovi, kaj pravzaprav tožnica zahteva. Sodišče ugotavlja, da je prvostopni organ postopil v skladu s temi navodili ter je v skladu z določbo 14. in 68. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SRFJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo) dal tožnici ustrezna pojasnila. Tožnica sicer ni izrecno umaknila svoje zahteve z dne 19. in 28.10.1988 za prenos posestne meje v naravo, toda glede na izjavo njenega pooblaščenca z dne 20.5.1991, da tožnica take zahteve ni podala in da ne zahteva prenosa posestne meje v naravo, je upravni organ utemeljeno zaključil, da tožnica ne vztraja na zahtevi za prenos posestne meje v naravo. Ker po zakonu o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74 in 42/86 - ZZK) prenos posestne meje v naravo ni upravna stvar (33. člen) ter glede na navedeno izjavo tožničinega pooblaščenca z dne 20.5.1991 bi moral prvostopni upravni organ tožničino zahtevo zavreči. Učinki odločitve prvostopnega organa, da zavrne zahtevo tožnice pa so, po mnenju sodišča, v konkretni zadevi enaki kot če bi se ta zahtevek zavrgel. Tožeča stranka tudi v tožbi navaja, da ne predlaga prenosa posestne meje v naravo, tako da so te tožbene navedbe tudi v nasprotju z njenim predlogom za odpravo izpodbijane odločbe.

Ostale tožbene navedbe, ki se nanašajo na tožničin zahtevek za ugotovitev površine njenih parcel, so predmet drugega upravnega spora, ki ga je sprožila tožnica.

Ker izpodbijana odločba tožene stranke po presoji sodišča ni nezakonita, je na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Določbe zakona o upravnih sporih kot tudi zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).