Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v obravnavani zadevi podana (krivdna) odškodninska odgovornost drugotožene stranke. To je utemeljilo z ugotovitvami, da drugotožena stranka tožnici ni zagotovila ustrezne delovne obutve, ki bi lahko preprečila ali vsaj omilila nastanek škode, da ji ni zagotovila dela s tehnično brezhibnim delovnim strojem, da ji ni omogočila opravljanja izpita iz varnosti pri delu, da je ni poučila o pravilnem in varnem delu z viličarjem, ter da dela ni organizirala tako, da bi bila na delovnem mestu ves čas prisotna oseba, ki bi nadzirala način dela delavcev in strojev. S temi ravnanji je kršila določbo drugega odstavka 5. člena ZVZD-1, v skladu s katero je bila dolžna izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev in ustrezno organiziranostjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tretjetožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta drugotožena in tretjetožena stranka dolžni tožnici v roku 15 dni solidarno plačati odškodnino v znesku 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2015 dalje do plačila, s tem da je ta obveznost do zneska 5.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2015 do plačila solidarna z obveznostjo prvotožene stranke iz delne zamudne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 426/2015 z dne 26. 11. 2015 (I. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več (plačilo 3.000,00 EUR s pp), je zavrnilo (II. točka izreka). Drugotoženi in tretjetoženi stranki je naložilo, da sta dolžni v roku 15 dni tožnici solidarno povrniti stroške postopka v znesku 1.577,11 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila, s tem da je ta obveznost do zneska 355,08 EUR solidarna z obveznostjo prvo tožene stranke iz sklepa Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 426/2015 z dne 16. 12. 2015 (III. točka izreka). Tožnici je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni drugotoženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 184,79 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je, da tretjetožena stranka sama krije svoje stroške postopka (V. točka izreka), drugotožena in tretjetožena stranka pa sta dolžni na transakcijski račun sodišča prve stopnje za tožnico v roku 15 dni solidarno povrniti stroške postopka v znesku 366,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper I., III., V. in VI. točko izreka navedene sodbe se pritožuje tretjetožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje presoji sodišča, da je tudi ona odgovorna za tožnici nastalo škodo, ter da zavarovalno kritje ni izključeno. Sporno določilo Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti je jasno in nedvoumno. Ne strinja se, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi več vzrokov in da je bil viličar le eden od teh vzrokov. Viličar je bil odločilni in naravni vzrok za škodni dogodek, kar zadostuje za izključitev zavarovalnega kritja. Za odločitev v zvezi s tem ni bistveno, ali so k nastanku škode prispevale tudi druge okoliščine na strani drugotožene stranke. Sklicuje se na odločbe Pdp 700/2016 in Pdp 621/2015, iz katerih izhaja, da je treba pri škodi, ki jo povzročijo motorna vozila ali delovni stroji ugotoviti samo, ali je bila škoda povzročena z delovanjem, obratovanjem tega vozila ali delovnega stroja, saj že to predstavlja podlago za izključitev zavarovalnega kritja. Opozarja tudi na sodbo Sodišča Evropske Unije C-162/16, ki je s pojmom "uporaba vozila" iz 3. člena Direktive Sveta 72/166/EGS zajela vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila. S takšno opredelitvijo pojma uporabe vozila je prišlo do spremembe v dotedanji sodni praksi, saj uporabe vozila ni več mogoče omejiti samo na uporabo v cestnem prometu, pač pa se ta pojem razširja tudi na uporabo vozila v funkciji delovnega stroja. V zadevi Pdp 700/2016 je sodišče ugotovilo tudi druge okoliščine na strani delodajalca, a jih ni upoštevalo. Drugotožena stranka se je prostovoljno odločila za sklenitev zavarovanja z določenimi omejitvami. Sodišče bi moralo po principu deljene vzročnosti ugotoviti delež posameznega vzroka k nastanku škode. Za del škode, ki je bil povzročen z uporabo viličarja, ni pasivno legitimirana in v tem delu ni podana njena solidarna obveznost. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zoper njo zavrne.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tretjetožene stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter da je odločitev tudi materialnopravno pravilna.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica v času škodnega dogodka v delovnem razmerju s prvotoženo stranko, ta pa jo je napotila na delo k uporabniku - drugotoženi stranki. Drugotožena stranka je imela s tretjetoženo stranko sklenjeno pogodbo o zavarovanju splošne odgovornosti. Tožnica se je 19. 11. 2012 poškodovala na delu v skladišču drugotožene stranke, ko ji je čez prste leve noge zapeljal ročni električni viličar. V tem sporu je od toženih strank zahtevala solidarno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala v omenjenem škodnem dogodku. Sodišče prve stopnje je zoper prvotoženo stranko 26. 11. 2015 izdalo zamudno sodbo, s katero je prvotoženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 5.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zoper drugotoženo in tretjetoženo stranko pa je izdalo sodbo, razvidno iz 1. točke obrazložitve te sodbe.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v obravnavani zadevi podana (krivdna) odškodninska odgovornost drugotožene stranke. To je utemeljilo z ugotovitvami, da drugotožena stranka tožnici ni zagotovila ustrezne delovne obutve, ki bi lahko preprečila ali vsaj omilila nastanek škode, da ji ni zagotovila dela s tehnično brezhibnim delovnim strojem, da ji ni omogočila opravljanja izpita iz varnosti pri delu, da je ni poučila o pravilnem in varnem delu z viličarjem ter da dela ni organizirala tako, da bi bila na delovnem mestu ves čas prisotna oseba, ki bi nadzirala način dela delavcev in strojev. S temi ravnanji je po pravilni presoji sodišča prve stopnje kršila določbo drugega odstavka 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/11 in nasl.), v skladu s katero je bila dolžna izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev in ustrezno organiziranostjo.

8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je podana tudi odškodninska odgovornost tretjetožene stranke, pri kateri je imela drugotožena stranka zavarovano splošno odgovornost. V skladu z 9. točko tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti so iz zavarovanja sicer res izključeni odškodninski zahtevki "zaradi škod, ki jih povzročajo samovozni delovni stroji, kadar se premikajo", vendar je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi se tretjetožena stranka na izključitev zavarovalnega kritja lahko sklicevala le v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da je do škode prišlo le zaradi delovanja samovoznega delovnega stroja (ročnega viličarja). Ker pa je bil v obravnavani zadevi viličar le eden od vzrokov za škodni dogodek, do katerega je sicer prišlo tudi in predvsem zaradi zgoraj navedenih protipravnih ravnanj oziroma opustitev drugotožene stranke, odgovornost tretjetožene stranke ni izključena. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem pravilno sklicuje na primerljivo zadevo Vrhovnega sodišča II Ips 77/2003, iz katere izhaja, da gre za izključitev zavarovalnega kritja le v primeru, če škoda ni posledica vzročne verige večih okoliščin, ampak, če je neposredni naravni vzrok le premik delovnega stroja, kar pa v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno.

9. Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na zadevi pritožbenega sodišča Pdp 700/2016 in Pdp 621/2015, saj ne gre za primerljivi zadevi. V teh zadevah se je pritožbeno sodišče ukvarjalo predvsem z vprašanjem, ki v predmetni zadevi ni bistveno, in sicer ali sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti krije tudi škodni primer, ki je nastal, ko je zavarovano vozilo (viličar) opravljal le funkcijo delovnega stroja, ne pa tudi funkcijo vozila. Posledično je neutemeljeno tudi pritožbeno opozarjanje na sodbo Sodišča Evropske Unije C-162/16, na katero se je pritožbeno sodišče sklicevalo v zgoraj omenjenih zadevah.

10. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati delež posameznega vzroka k nastanku škode in posledično ugotoviti le delno (ne pa solidarno) odgovornost tretjetožene stranke. Za ugotavljanje deljene vzročnosti v smeri, ki jo nakazuje pritožba, ni podlage. Tudi po zavarovalni pogodbi in določilih Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti ni pravne podlage in je zavarovalno kritje lahko bodisi izključeno bodisi podano.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tretjetožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bil potreben za odločitev o pritožbi (154., 155, 165. člen ZPP).