Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka je tožniku nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, vendar pri odpovedi ni šlo za šikaniranje tožnika ali samovoljo tožene stranke niti ni slednja podala odpovedi zaradi naklepnega ali drugega nevestnega ravnanja. Zato toženi stranki ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja, da bi bil tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo utemeljen.
Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (v I. točki izreka) spremeni tako, da se zavrne zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2010 dalje v roku 8 dni in pod izvršbo.
Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.
Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2010 dalje v roku 8 dni in pod izvršbo (I. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek za glavnico 4.630,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2007 dalje in za zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za čas od 10. 3. 2007 do 15. 2. 2010, zavrnilo (II. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 192,60 EUR v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti 1.304,52 EUR plačanih stroškov za izvedence (izvedenke za davke in finance – 504,67 EUR in izvedenke psihiatrične stroke – 799,85 EUR) in jih nakazati na račun Delovnega sodišča v Celju, št. ... pri UJP, Izpostava ..., sklic št. ... v roku 8 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).
Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov (v I. točki izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišče zmotno opredelilo protipravnost ravnanja delodajalca, kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti. Poleg tega je spregledalo izpovedbo priče M.K. in se do nje v ničemer ni opredelilo. Po izvedbi priče so do tožnika običajno postopali v vseh zadevah korektno in se ne spomni, da bi bilo v odnosu med strankama kaj narobe. Tožnik je bil reintegriran in premeščen na delo na drugo lokacijo in sicer na delo, ki je bilo na razpolago. Glede tega je bilo potrebo upoštevati tudi stanje tožnikove invalidnosti. Ne strinja z mnenjem izvedenke psihiatrične stroke, saj ni objektivno ocenila vpliva tožnikovega zasebnega življenja na invalidnost in na njegove težave. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik tudi v času pred odpovedjo pogodbe jemal zdravilo Apaurin. Izvedenka je na 8. strani mnenja navedla, da ni našla drugih obremenjujočih dogodkov ali travm, ki bi lahko sprožile opisani odziv pri tožniku. Izvedenka je celo izključila morebiten vpliv bolezni tožnika, zaradi katere je invalid III. kategorije. Mnenje izvedenke je v nasprotju z medicinsko dokumentacijo, zaradi česar je v postopku predlagala imenovanje novega izvedenca. Poleg tega je izvedenka ugotovila, da je bila stiska tožnika iz leta 2008 posledica premestitve na drugo delovno mesto, na to pa kot delodajalec ni imela nobenega vpliva. Sklicuje se na sprejeto sodno prakso v konkretnih zadevah, ko sodišče ni ugotovilo odgovornosti delodajalca. Tožniku je pri njej res dvakrat prenehalo delovno razmerje in sicer v letu 2002 ter v letu 2006. Sodišče je v teh zadevah ugotovilo, da ni šlo za nobena dejanja delodajalca, ki bi kazala na šikaniranje, psihični pritisk ali diskriminacijo nad tožnikom. Za nedopustno ali protipravno ravnanje gre, če delodajalec prekrši pravo, ki varuje kakšen zavarovan interes delavca. Takšni razlogi v njenem primeru niso bili izkazani. Tožnik je na naroku 11. 10. 2010 na vprašanje, če je bil pri toženi stranki še kdo drug razen M.K., zaradi katere je duševno trpel, odgovoril, da po odpovedi nobeden. Tudi sicer tožnik ni ničesar oporekal izpovedbi M.K., da je imela z njim korekten odnos. Glede na dejstvo, da je tožnik po odpovedi zgolj dvakrat obiskal specialista psihologa in da je predhodno več let jemal pomirjevala, je po njenem mnenju prisojena odškodnina močno pretirana in ni v skladu s sodno prakso. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da tožnikove zahtevke zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje v sporu pravilno razsodilo. Vse navedbe, ki jih je podala tožena stranka v pritožbi, so neutemeljene. Zato predlaga, da jo višje sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede odločitve o tožniku prisojeni odškodnini iz naslova nepremoženjske škode zmotno uporabilo materialno pravo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.
V konkretnem primeru je pravna podlaga za presojo zahtevka v določbi 184. člena ZDR, po kateri mora delodajalec povrniti delavcu škodo po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. V tej zvezi morajo biti podani vsi štirje elementi odškodninske odgovornosti: protipravnost, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda povzročitelja. Delodajalec je odškodninsko odgovoren delavcu, če utrpi škodo povezano z delom zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja. Delodajalčeva odgovornost se presoja po krivdnem načelu za vse oblike krivde, med ostalim tudi za navadno malomarnost in po načelu vzročnosti (kavzalnosti oziroma objektivne odgovornosti). Delodajalec je tako odgovoren za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo opredeljuje 132. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe).
Tožnik je v tem sporu uveljavljal odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi psihičnih težav, trpljenja in zmanjšanja življenjskih aktivnosti v času po izdani izredni odpovedi pogodbe dne 2. 10. 2006, ko mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Ves čas je trdil, da za takšno odpoved ni bilo izkazanih nobenih utemeljenih razlogov, kar se je ugotovilo v kasnejšem sodnem postopku s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 660/2007 z dne 23. 1. 2008, s katero je bila potrjena odločitev prvostopenjskega sodišča. Tožnik je bil po pravnomočnosti sodbe sicer reintegriran nazaj na delo k toženi stranki, vendar je v času brezposelnosti zaradi nezakonite odpovedi utrpel škodo, katere posledice občuti še sedaj. Sodišče prve stopnje mu je po izvedenih dokazih iz tega naslova priznalo odškodnino v višini 3.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče se ne strinja s takšno sodbo.
Pritožba utemeljeno opozarja, da v konkretnem primeru ni izkazan element protipravnosti, ki bi ob obstoju ostalih elementov škodne odgovornosti lahko bremenil toženo stranko za plačilo odškodnine. Pri pojmu protipravnosti gre za pravni standard, ki se oblikuje za vsak konkreten primer posebej in predstavlja osrednje vprašanje pri definiranju podlage za povračilo škode. Tožena stranka je na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, res tožniku dne 2. 10. 2006 nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da je šlo pri navedeni odpovedi za kakršnokoli šikaniranje tožnika ali samovoljo tožene stranke, saj je takrat izvajala postopek o izpolnjevanju oziroma neizpolnjevanju tožnikovih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja. Tudi ni izkazano, da bi tožena stranka odpovedala tožniku pogodbo bodisi zaradi naklepnega ali drugega nevestnega ravnanja, oziroma da se je zavedala, da mu bo z odpovedjo neupravičeno povzročila škodo. Zato toženi stranki, ko je tožniku dne 2. 10. 2006 izredno odpovedala pogodbo, ni mogoče očitati nobenega nedopustnega ravnanja in s tem izkazanosti škodnega elementa protipravnosti. Nenazadnje je tožena stranka po pravnomočni ugotovitvi o nezakonitosti izredne odpovedi tožnika reintegrirala nazaj na delo, mu vzpostavila pravice iz delovnega razmerja ter mu poravnala vse zaostale prejemke, do katerih bi bil upravičen, če mu ne bi nezakonito prenehalo delovno razmerje.
Glede na tako ugotovljene pravne razloge sodišče prve stopnje ni pravilno razsodilo, ko je tožniku iz naslova škodne odgovornosti tožene stranke priznalo odškodnino v višini 3.000,00 EUR. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 5. točke 358. člena ZPP ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo v izpodbijanem delu (v I. točki izreka) spremenilo tako, da je zavrnilo takšen tožbeni zahtevek, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.
Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške, tožnik pa jih je priglasil v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške. Tudi tožena stranka, čeprav je s pritožbo uspela, saj v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 nosi delodajalec v postopkih o prenehanju delovnega razmerja svoje stroške, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabil procesne pravice. Vendar tega pri tožniku ni ugotovilo. Poleg tega je ugotovilo, da tožnikov odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve.