Jedro

Ugotovitev, da zatrjevana škoda v „dogodku“ (v zavarovalnem primeru) ni mogla nastati oziroma ni mogla nastati na zatrjevani način, je dejstvo, ki logično in izkustveno izključuje sam zatrjevani dogodek in s tem zatrjevani zavarovalni primer. Okoliščina, da je do dogodka prišlo "na drugačen način", je neizogibno vodila do zaključka neobstoja vzročne zveze med (zatrjevanim) škodnim dogodkom in (zatrjevano) škodo. Čim je tako, pa ni enega od potrebnih elementov odškodninske odgovornosti in s tem zavarovalnega primera.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo odškodninski zahtevek tožnice za povrnitev škode, ki naj bi jo 22. 10. 2004 utrpela ob vstopanju v vozilo. Ugotovilo je, da ni objektivne odgovornost imetnika vozila niti krivdne odgovornosti voznika.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 3. Tožnica je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravdnega postopka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče RS reviziji ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje, podrejeno pa, da sodbi druge in prve stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Do poškodbe je nesporno prišlo v trenutku, ko je bilo vozilo v pogonu in v trenutku vstopanja tožnice v avto, zato je zmoten zaključek drugostopenjskega sodišča, da je sama kriva za poškodbo zaradi svoje neprevidnosti. Zmoten je tudi zaključek sodišča druge stopnje, da ni trditev, da bi se vozilo premikalo naprej, saj so navedbe v tej smeri podane v pripravljalni vlogi 22. 10. 2010. Smer premika niti ni pomembna, saj je bistveno, da je bil avto v pogonu in je s tem postal nevarna stvar. Očitek sodišča druge stopnje, da tožnica ni grajala izvedenskega mnenja, sicer drži, vendar ni imela česa grajati, saj izvedenec ni odgovoril na postavljena vprašanja. Izvedensko mnenje ni ovrglo izpovedi tožnice in priče G. Z., zato sodba sodišča druge stopnje nima razlogov in se je ne da preizkusiti. Ni jasno, ali je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo zato, ker ne gre za premikajoče vozilo in ni odgovornosti iz 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ali zato, ker je poškodbo pripisalo ravnanju tožnice. Sodna praksa(1) se je doslej opredelila, da zavarovanje odgovornosti proti tretjim osebam krije škodo, ki izvira iz parkiranega vozila, iz vozila, ki se je začelo premikati, škodo potniku, ki je nastala pri vstopu in izstopu iz vozila. Sodišči nista upoštevali vseh okoliščin primera (da je deževalo, da je bila vidljivost zmanjšana, da je tožnica hitela vstopiti v vozilo, da je voznik naglo zaviral oziroma speljal). Način vstopanja revidentke je lahko odločujoč za oceno deleža morebitne sokrivde, nikakor pa ne more izključiti odgovornosti toženke. Materialnopravni zaključki nižjih sodišč o uporabi določil o izključitvi objektivne odgovornosti so zmotni. (Ne)graja izvedenskega mnenja ne more iti v škodo toženki, ugotovljeno dejansko stanje pa ne daje podlage za zavrnitev zahtevka.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Nižji sodišči sta ugotovili, da do poškodbe ni prišlo tako, kot je zatrjevala tožnica, in sicer, da so se vrata vozila zaradi vzvratne vožnje zapirala in se je zato ob njenem vstopanju v vozilo s špico zadela v glavo. Sledili sta izvedenskemu mnenju,(2) da se odprta desna vrata pri vzvratni vožnji, če niso ovirana zaradi vztrajnosti in načina gibanja, dodatno odpirajo in ne zapirajo. Tožnica je izpovedala, da se ni držala za notranjo stran vrat, s čimer bi vrata lahko ovirala. Sodišči sta zaključili, da poškodba tožnice ni posledica premikanja vozila, kot ga je opisala sama, ampak načina njenega vstopanja v vozilo. Premikanje vozila torej ni bil vzrok (zatrjevane) poškodbe tožnice.

7. Revizijski očitki o tem, da drugostopenjska odločba nima razlogov o poteku dogodkov in da se je ne da preizkusiti, ker ni jasno, iz katerega razloga je sodišče zavrnilo pritožbo, so neutemeljeni. Pritožbeno sodišče je jasno obrazložilo, da je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (tudi) zato, ker poškodba ni bila posledica premikanja vozila, kot ga je opisala tožnica, ampak načina njenega vstopanja v vozilo. Zahtevka ni zavrnilo zato (kot v reviziji zatrjuje tožnica), ker ne bi šlo za premikajoče se vozilo. Neutemeljen je tudi pavšalen očitek, da se drugostopenjsko sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih očitkov in da odločitev zato nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju.

8. Ugotovitev, da zatrjevana škoda v „dogodku“ (v zavarovalnem primeru) ni mogla nastati oziroma ni mogla nastati na zatrjevani način, je dejstvo, ki logično in izkustveno izključuje sam zatrjevani dogodek in s tem zatrjevani zavarovalni primer. Okoliščina, da je do dogodka prišlo "na drugačen način", je neizogibno vodila do zaključka neobstoja vzročne zveze med (zatrjevanim) škodnim dogodkom in (zatrjevano) škodo. Čim je tako, pa ni enega od potrebnih elementov odškodninske odgovornosti in s tem zavarovalnega primera. (3) Ob neizkazanem poteku škodnega dogodka in (nejasnem) izvoru zatrjevane škode je presoja temeljnih predpostavk civilnega delikta (131. člena OZ) brezpredmetna, zato je tudi revizijsko uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava neutemeljeno.

9. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen Zakona o pravdnem postopku).

Op. št. (1): Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 407/2008 z dne 5. 11. 2009. Op. št. (2): Izvedensko mnenje v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo prerekano niti ni bila zahtevana njegova dopolnitev. Tožnica je svoje nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca izrazila šele v pritožbi.

Op. št. (3): Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 450/2010 z dne 26. 9. 2011. Podobno stališče je Vrhovno sodišče RS izrazilo tudi v II Ips 352/2006 z dne 30. 10. 2008, II Ips 381/2009 z dne 3. 9. 2009, II Ips 758/2009 z dne 2. 12. 2010 in II Ips 338/2009 z dne 11. 11. 2010.