Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je „pravno naravo celovite transakcije, v kateri je sicer sodelovala tudi finančna institucija, z vidika sodelovanja tistih kompenzacijskih udeležencev, ki so imeli medsebojne neizpolnjene obveznosti iz vseupoštevajočega vidika, potrebno šteti za pravno dejanje verižnega pobota z elementi odstopa terjatve (faktoringa).“ Ni pa pojasnilo, kakšne medsebojne pravice in obveznosti so bile vzpostavljene v pogodbenem razmerju med toženo stranko in družbo A. d. o. o. in katere terjatve iz tega razmerja ter na kakšen način so se zapirale z verižno kompenzacijo. Izpodbijana sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Le-ta pa je podana tudi v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je treba v konkretni zadevi plačilo z zamudo šteti kot običajen rok oziroma dogovorjeno daljši rok izpolnitve obveznosti. V izpodbijani sodbi namreč ni razlogov o tem, kakšna naj bi bila ta običajna zamuda.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek (I. točka izreka), ki se glasi: „1. V razmerju med tožečo stranko in toženo stranko se razveljavi pravni učinek verižne kompenzacije št. 01542/12 z valuto 12. 7. 2012 v znesku 3.554,41 EUR.

2. Tožena stranka je dolžna v 8 dneh v stečajno maso stečajnega dolžnika - tožeče stranke plačati znesek 3.554,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2012 dalje do plačila, da ne bo izvršbe.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka po odmeri sodišča, v roku 8 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.“ Nadalje je odločilo še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.255,62 EUR v roku 15 dni, do takrat brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči naslednji dan po poteku petnajstdnevnega paricijskega roka (II. točka izreka).

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo se je pravočasno, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, pritožila tožeča stranka. Iz vsebine pritožbe izhaja, da je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo tožeče stranke zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je obravnavana zadeva že drugič pred pritožbenim sodiščem. S sodbo (pravilno sklepom) II Cpg 1769/2014 z dne 24. 6. 2015 je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotkom, da odpravi ugotovljeno nasprotje v razlogih sodbe ter ponovno presodi obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti. Sodišče prve stopnje je namreč v sodbi Pg 413/2013 z dne 12. 6. 2014 svojo oceno o neobstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti med drugim temeljilo na ugotovitvi, da se je med pravdnima strankama razvil običaj, da je tožeča stranka obveznosti poravnala na podlagi kompenzacij, kar naj bi potrjevali tudi ostali prikazani načini zapiranja medsebojnih obveznosti (zapisi „komp.“ v devetnajstem stolpcu tabel v pril. B12-B14), medtem ko obravnavana terjatev tožene stranke do tožeče stranke, zaradi neobstoja terjatve družbe A. d. o. o. do tožene stranke, ni mogla biti poplačana z zatrjevano kompenzacijo. Enako je pritožbeno sodišče navedlo v zvezi s pogodbo o factoringu, ki naj bi bila sklenjena med toženo stranko in družbo A. d. o. o., saj v tem primeru tožena stranka ne bi imela več terjatve do tožeče stranke in posledično ne bi mogla biti udeleženka zatrjevane verižne kompenzacije.

7. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo izpodbijano pravno dejanje (sklenitev verižne kompenzacije št. 01542/12 z valuto 12. 7. 2012) storjeno v obdobju izpodbojnosti (269. člen Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno opredelilo obdobje izpodbojnosti (čas od 31. 5. 2012 do 4. 6. 2013) in pravilno zaključilo, da je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno v tem obdobju. Vendar pa tožeča stranka po oceni sodišča prve stopnje ni uspela izkazati, da je izpolnjen subjektivni pogoj izpodbojnosti (2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Zato je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev pravnih učinkov verižne kompenzacije in ni presojalo, ali je podan tudi objektivni pogoj izpodbojnosti (1. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP).

8. Tožeča stranka je subjektivni pogoj izpodbojnosti utemeljevala na domnevi iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, ki določa, da je subjektivni pogoj izpodbojnosti iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP izpolnjen, če je upnik (tožena stranka) prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika. Trdila pa je tudi, da je tožena stranka glede na dejstva, ki jih je tožeča stranka izpostavila, vedela oziroma bi morala vedeti, da je tožeča stranka insolventna (2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP).

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izpovedbe zaslišane L. P. zaključilo, da tožena stranka ni imela razloga, da bi dvomila v solventnost tožeče stranke, in se zato o tem tudi ni bila dolžna pozanimati z vpogledom v javno objavljene podatke o poslovanju tožeče stranke. Da bi se poglabljala v finančne kazalce tožeče stranke, pa od tožene stranke, po oceni sodišča prve stopnje, ni bilo mogoče zahtevati niti zato, ker je bil takšen način poslovanja, kot je predmet obravnavanega spora, med pravdnima strankama običajen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obravnavano transakcijo šteti za verižno kompenzacijo z elementi odstopa terjatve (factoringa) s sodelovanjem družbe A. d. o. o. Šlo naj bi za finančno institucijo, ki kreira verižne kompenzacije in za svoje delo dobiva provizijo. Nakazilo v višini 3.341,15 EUR, ki ga je dne 19. 7. 2012 tožena stranka prejela od navedene družbe, naj bi predstavljalo znesek, ki ga je ta družba namesto drugega plačala toženi stranki. Po oceni sodišča prve stopnje so bile tako verižne kompenzacije, kot plačevanje preko factoringa, običajna praksa med strankama že vsaj od leta 2010 dalje. Da je tožeča stranka že prej svoje obveznosti poravnavala s sklepanjem verižnih kompenzacij, naj bi potrjevali ostali prikazani načini zapiranja medsebojnih obveznosti (zapisi „komp.“ v devetnajstem stolpcu tabel v pril. B12-B14), da jih je poravnavala preko factoringa s sodelovanjem družbe A. d. o. o., pa naj bi potrjevala izpovedba zaslišane zakonite zastopnice tožene stranke B. B. 10. Temeljni pogoj za sklenitev verižne kompenzacije je, da je krog njenih udeležencev sklenjen, to pomeni, da mora imeti vsak od udeležencev terjatev do predhodnika oziroma dolg do naslednika. Glede na navedeno in v izpodbijani sodbi ugotovljeno kompenzacijsko verigo, bi morala imeti družba A. d. o. o. terjatev do tožene stranke, kar iz izpodbijane sodbe ne izhaja, temveč le, da je bila tožena stranka „v razmerju“ z navedeno družbo(1) ter da je ta družba namesto drugega toženi stranki plačala sporen znesek. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je „pravno naravo celovite transakcije, v kateri je sicer sodelovala tudi finančna institucija, z vidika sodelovanja tistih kompenzacijskih udeležencev, ki so imeli medsebojne neizpolnjene obveznosti iz vseupoštevajočega vidika, potrebno šteti za pravno dejanje verižnega pobota z elementi odstopa terjatve (faktoringa).“ Ni pa pojasnilo, kakšne medsebojne pravice in obveznosti so bile vzpostavljene v pogodbenem razmerju med toženo stranko in družbo A. d. o. o. in katere terjatve iz tega razmerja ter na kakšen način so se zapirale z verižno kompenzacijo. Izpodbijana sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Le-ta pa je podana tudi v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je treba v konkretni zadevi plačilo z zamudo šteti kot običajen rok oziroma dogovorjeno daljši rok izpolnitve obveznosti. V izpodbijani sodbi namreč ni razlogov o tem, kakšna naj bi bila ta običajna zamuda. Zato navedeni zaključek sodišča prve stopnje (v kolikor se bo v ponovljenem postopku izkazal za relevantnega), ni preizkusljiv.

11. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku (356. člen ZPP).

12. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku odpravi kršitve, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče, nato pa naj ponovno presoja obstoj zakonskih pogojev izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Pri tem naj upošteva tudi, da prekoračitev trditvene podlage lahko preraste v bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na kar v pritožbi utemeljeno opozarja tožeča stranka.(2) Op. št. (1): Na dejstvo nujnosti obstoja terjatve navedene družbe do tožene stranke je pritožbeno sodišče opozorilo že v svoji sodbi (pravilno sklepu) II Cpg 1769/2014 z dne 24. 6. 2015. Op. št. (2): V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je imela sporna verižna kompenzacija elemente odstopa terjatve (factoringa), in da je A. d. o. o. toženi stranki plačala vtoževani znesek na podlagi zavarovanja pri C. banki. Tožena stranka je trdila le, da je bil izpodbijani znesek zaprt z verižno kompenzacijo ter da je prejela plačilo zadnjega v verigi, podjetja A. d. o. o. dne 19. 7. 2012. Tožeča stranka pa je trdila, da iz Pogodbe o izvedbi verižne kompenzacije z dne 1. 6. 2012 (ki jo je v spis vložila tožena stranka) izhaja, da je tožena stranka najela družbo A., ki naj bi že do tedaj svetovala glede končnega zaprtja in poplačila zapadle terjatve do D. d. o. o. ter da je tožena stranka od družbe A. prejela izplačan znesek, ki je bil kompenziran (zmanjšan za pogodbeno dogovorjeno provizijo), kar naj bi kazalo na fiktivnost terjatve družbe A. do tožene stranke, ki je bila upoštevana v verižni kompenzaciji.