Jedro

Razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi morali stranki v sporazumu izrecno zapisati, da konkurenčna klavzula ostaja v veljavi, če bi jo želeli obdržati, je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 16. člena pogodbe o zaposlitvi in prvega odstavka 42. člena ZDR-1.

Upoštevati je tudi treba, da je dogovor o konkurenčni klavzuli poseben pogodbeni dogovor z učinki po prenehanju delovnega razmerja, in da torej ob sklepanju sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni mogoče govoriti o medsebojnih terjatvah in obveznostih, temveč te nastanejo šele po prenehanju delovnega razmerja. Zato morajo biti obveznosti delavca po prenehanju delovnega razmerja jasno določene in ga ne morejo pustiti v negotovosti, predvsem ob upoštevanju posebne narave delovnega prava, pri katerem gre praviloma za razmerje neprirejenih strank, v katerem je ekonomsko in pravno močnejši delodajalec, ki lahko s pozicije (pre)moči določa pogoje zaposlitve in njenega prenehanja (prim. odločbo US Up-150/22-15 z dne 1. 2. 2024). Zato je treba določbo prvega odstavka 42. člena ZDR-1 oziroma četrtega odstavka 16.člena pogodbe o zaposlitvi razlagati tako, da bi moralo biti tožnici jasno, ali jo konkurenčna klavzula še zavezuje, oziroma jo povsem splošni sporazum, ki takšnega izrecnega določila ne vsebuje, ne more pustiti v negotovosti.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 23.479,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka) ter odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžna v 15 dneh povrniti njene stroške postopka v višini 1.739,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz odgovora na tožbo izhaja, da je toženka ob pripravi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi želela, da tožnico tudi po prenehanju delovnega razmerja zavezuje konkurenčna klavzula. Iz izpovedi direktorja toženke sicer res izhaja, da naj bi se po premisleku odločil, da je sporazum lahko brez določbe (o konkurenčni klavzuli) in da konkurenčna klavzula ne velja, vendar pa je tudi izpovedal, da je njegov odziv na vprašanja o konkurenčni klavzuli vedno enak, in sicer, da bo poskrbel, da bodo v največji možni meri zaščiteni interesi toženke. Na vprašanje, ali je tožnici kdaj rekel, da ni treba ohraniti konkurenčne klavzule v veljavi, ni izrecno odgovoril, na vprašanje pooblaščenca toženke, ali je tožnici rekel, da konkurenčna klavzula velja, pa je izpovedal, da tega ni rekel. Tožnici torej ni rekel niti da konkurenčna klavzula velja niti da ne velja. Tožnica pa je izpovedala, da direktor toženke že ob podaji ustne odpovedi ni soglašal s skrajšanjem konkurenčne klavzule in da je bila določba o veljavnosti konkurenčne klavzule iz sporazuma umaknjena, ker sta bila z direktorjem soglasna, da je to del pogodbe o zaposlitvi in da zato ni potrebno veljavnosti konkurenčne klavzule ponavljati v sporazumu. Glede na zapis v pogodbi o zaposlitvi, da je potreben pisni sporazum o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule, je bilo tožnici jasno, da mora biti v sporazumu zapisano, da gre za skrajšanje ali prenehanje konkurenčne klavzule, z direktorjem toženke pa se nikoli nista pogovarjala o tem, da konkurenčna klavzula ne bi veljala. Določila 9.člena sporazuma ni razumela, da je konkurenčna klavzula ne zavezuje, saj se je nanašala na 14 dni dopusta, ki bi ji ga morala toženka plačati. V zadevi Pdp 572/2023, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je bila pravna podlaga drugačna kot v obravnavani zadevi (poslovna skrivnost), v zadevi VIII Ips 169/2016 pa je sodišče upoštevalo le zakonsko določbo, ne pa tudi pogodbenega določila. Določba 9. člena sporazuma je bila dvoumna in nejasna, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno na podlagi drugega odstavka 82. člena OZ ugotavljati skupen namen pogodbenikov. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je toženki priznalo stroške tretje pripravljalne vloge, v kateri pa ni bilo novih navedb in zato ne gre za potrebne stroške, nepravilno pa je toženki priznanih tudi 20 točk za sestavo njene prošnje za preložitev naroka. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem na podlagi določbe 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev procesnih določb, vendar pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče odgovarja samo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP).

6.Tožnica je bila od 1. 1. 2018 do 18. 9. 2022 zaposlena pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 12. 2017 na delovnem mestu komercialist za nedoločen čas. Stranki sta v 16. členu pogodbe o zaposlitvi dogovorili prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti tudi po prenehanju delovnega razmerja (konkurenčna klavzula), ki je veljala 24 mesecev po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Nadalje sta v 18. členu določili, da mora delodajalec delavcu za ves čas spoštovanja konkurenčne klavzule izplačevati denarno nadomestilo v višini 1/3povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, če spoštovanje konkurenčne klavzule delavcu onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega plači, ki jo je delavec prejemal pri delodajalcu. Na podlagi 16. in 18. člena pogodbe o zaposlitvi je tožnica uveljavljala plačilo mesečnih nadomestil za spoštovanje konkurenčne klavzule za čas od 1. 10. 2023 do 31. 8. 2024 v skupnem znesku 23.479,31 EUR. Navajala je, da spoštuje konkurenčno klavzulo, kar ji onemogoča primerljiv zaslužek, zato ji pripada nadomestilo. Toženka je tožbenemu zahtevku ugovarjala, saj je menila, da je s sklenitvijo sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2022 konkurenčna klavzula prenehala. Navajala je, da sta stranki v sporazumu določili, da med strankama prenehajo vse obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, razen tistih, za katere sta se izrecno dogovorili drugače. Določilo je vsebinsko jasno in ni potrebno, da se te obveznosti še dodatno izrecno našteva, še zlasti ne, ker sta stranki pred tem s spreminjanjem sporazuma obravnavali veljavnost konkurenčne klavzule, končni predlog sporazuma, ki ga je tožnica podpisala, pa ni več vseboval določbe iz prvotnega predloga sporazuma, da konkurenčna klavzula ostane v veljavi.

7.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je štelo, da pisna oblika ne pomeni, da bi se za veljavnost dogovora o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule zahteval izrecen zapis v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, temveč da sta stranki dogovor o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule lahko veljavno dogovorili v obliki splošne pisne določbe, da nimata več nikakršnih medsebojnih terjatev in obveznosti, ki bi utegnile izvirati iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi ali njenega prenehanja, razen tistih, ki so dogovorjene s tem sporazumom ali iz njega izhajajo. Stranki bi torej morali po stališču sodišča prve stopnje, če bi konkurenčno klavzulo želeli obdržati v veljavi, to v sporazumu izrecno zapisati. Prav tako je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila pogodbena volja strank, da konkurenčna klavzula preneha veljati.

8.Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) v prvem odstavku 41. člena določa, da lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja (konkurenčna klavzula), če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze. Peti odstavek 41. člena ZDR-1 določa, da če konkurenčna klavzula ni izražena v pisni obliki, se šteje, da ni dogovorjena. Po določbi prvega odstavka 42. člena ZDR-1 se lahko delodajalec in delavec sporazumno dogovorita o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule. Četrti odstavek 16. člena pogodbe o zaposlitvi določa podobno, in sicer, da se lahko delodajalec in delavec s pisnim sporazumom dogovorita o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule.

9.Glede na navedeno je pisnost konkurenčne klavzule zagotovljena v pogodbi o zaposlitvi, praviloma pa se konkurenčna klavzula tudi pisno razveže. Sodišče prve stopnje je razlogovalo, da pisna oblika ne pomeni, da bi se za veljavnost dogovora o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule zahteval izrecen zapis v sporazumu. 53. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) določa, da je oblično pogodbo mogoče razvezati z neobličnim sporazumom, kar pomeni, da mora priti do soglasja volj, ki ni nujno, da so izražena v pisni obliki. Vendar pa do takšnega sporazuma ni prišlo. Pritožba namreč utemeljeno navaja, da je direktor toženke izpovedal, da je njegov odziv na vprašanja o konkurenčni klavzuli vedno enak, in sicer, da bo poskrbel, da bodo v največji možni meri zaščiteni interesi toženke. Bistveno je tudi, da tožnici ni izrecno rekel, da konkurenčna klavzula ne velja, čeprav sta se pred podpisom sporazuma pogovarjala ravno glede določila o veljavnosti konkurenčne klavzule in je direktor celo izpovedal, "da je bila konkurenčna klavzula tudi problem in problem definitivno". V prvem predlogu sporazuma (B1) je bilo v 9. členu celo določeno, da se podpisnika tega sporazuma dogovorita, da konkurenčna klavzula, kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, ostane v veljavi in se jo delavka zaveže spoštovati. Določba, ki je bila kasneje vnešena v 9. člen sporazuma, in sicer, da z dnem uveljavitve tega sporazuma podpisnika en proti drugemu nimata več nikakršnih medsebojnih terjatev in obveznosti, ki bi utegnile izvirati iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi ali njenega prenehanja, razen tistih, dogovorjenih s tem sporazumom ali iz njega izhajajo, pa ni bila med strankama jasna. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi morali stranki v sporazumu izrecno zapisati, da konkurenčna klavzula ostaja v veljavi, če bi jo želeli obdržati, je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 16. člena pogodbe o zaposlitvi in prvega odstavka 42. člena ZDR-1. Zato pritožba tudi utemeljeno navaja, da sklicevanje na sodbo VSRS VIII Ips 169/2016 z dne 21. 3. 2017 ni utemeljeno, saj izhaja iz domneve, da je mogoče s splošno določbo urediti vprašanje prenehanja veljavnosti konkurenčne klavzule, vendar le, v kolikor bi volja strank ob sklenitvi sporazuma zajemala tudi sklenitev takšnega dogovora.

10.Upoštevati je tudi treba, da je dogovor o konkurenčni klavzuli poseben pogodbeni dogovor z učinki po prenehanju delovnega razmerja, in da torej ob sklepanju sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni mogoče govoriti o medsebojnih terjatvah in obveznostih, temveč te nastanejo šele po prenehanju delovnega razmerja. Zato morajo biti obveznosti delavca po prenehanju delovnega razmerja jasno določene in ga ne morejo pustiti v negotovosti, predvsem ob upoštevanju posebne narave delovnega prava, pri katerem gre praviloma za razmerje neprirejenih strank, v katerem je ekonomsko in pravno močnejši delodajalec, ki lahko s pozicije (pre)moči določa pogoje zaposlitve in njenega prenehanja (prim. odločbo US Up-150/22-15 z dne 1. 2. 2024). Zato je treba določbo prvega odstavka 42. člena ZDR-1 oziroma četrtega odstavka 16.člena pogodbe o zaposlitvi razlagati tako, da bi moralo biti tožnici jasno, ali jo konkurenčna klavzula še zavezuje, oziroma jo povsem splošni sporazum, ki takšnega izrecnega določila ne vsebuje, ne more pustiti v negotovosti. Ne gre spregledati, da konkurenčna klavzula veže tožnico dve leti, ter da bi kršitev konkurenčne klavzule kadarkoli v tem obdobju lahko zanjo pomenila hudo finančno breme zaradi visoke pogodbene kazni (odškodnine) v višini 24-kratnika tožničine povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, kot je bilo dogovorjeno v 19. členu pogodbe o zaposlitvi. Še več, glede na takšno splošno določbo sporazuma, ob upoštevanju izpovedi direktorja toženke, da tožnici ni izrecno rekel, da je konkurenčna klavzula ne zavezuje, bi lahko na temelju istega sporazuma toženka od tožnice uveljavlja pogodbeno kazen oziroma odškodnino, glede na to, da ni jasno določeno, da je konkurenčna klavzula prenehala veljati. Glede na vse navedeno pritožba utemeljeno navaja, da ni utemeljeno sklicevanje sodišča prve stopnje na sodbo Pdp 572/2023 z dne 22. 2. 2024, v kateri je bilo zavzeto stališče, da splošna klavzula iz sporazuma o tem, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti iz delovnega razmerja in da ni odprtih zadev na strani delodajalca velja tudi za konkurenčno klavzulo. V navedeni zadevi se pravicam ni odpovedal delavec kot šibkejša stranka, temveč delodajalec, poleg tega pa glede na dejansko stanje, predvsem glede okoliščin sklepanja sporazuma, ne gre za primerljivo zadevo.

16.Zaradi napačne materialnopravne presoje, da je konkurenčna klavzula prenehala veljati, in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje namreč sploh še ni ugotavljalo utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, torej glede višine mesečnega nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule, saj je štelo, da že po temelju ni utemeljen. Pritožbeno sodišče ni moglo samo dopolnjevati postopka v tem delu, saj se mora dokazni postopek dopolniti glede pomembnega sklopa dejstev za celoten tožbeni zahtevek, ki jih sodišče prve stopnje še ni ugotavljalo, s čimer bi se poseglo v pravico strank do pritožbe. Z razveljavitvijo izpodbijanega dela sodbe in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje glede na datum vložitve tožbe ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Posledično je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev glede stroškov postopka, saj končni uspeh strank še ni znan, pri tem pa pritožbeno sodišče že sedaj pritrjuje pritožbenim navedbam tožnice, da stroški tretje pripravljalne vloge toženki niso bili potrebni, saj v tej vlogi ni podala novih navedb, prav tako je bilo toženki nepravilno priznanih 20 točk za sestavo njene prošnje za preložitev naroka.

17.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).