Jedro

Razveljavitev obeh sodb, kolikor je bilo z njima pravnomočno ugodeno tožbenemu zahtevku, narekuje zmotna uporaba materialnega prava. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da sta podjetje A in tožena stranka dne 31.5.1990 sklenili pogodbo, na podlagi katere je podjetje A preneslo na toženo stranko vse posle hranilno kreditne službe, tožena stranka pa je vse navedene posle prevzela. Po nadaljnjih dejanskih ugotovitvah obeh sodišč pa je s prenosom hranilno kreditnih poslov podjetje A preneslo na toženo stranko - podjetje B tudi svoje obveznosti do varčevalcev iz hranilnih vlog, torej tudi svoj dolg do tožene stranke. Kot potencialni dolžnik se je tako pojavil nov subjekt - tožena stranka, kar je narekovalo presojo obveznosti tožene stranke do tožnice na podlagi tistih določil ZOR, ki urejajo situacije, ko se v obligacijskem razmerju spremeni dolžnik (določila 2. oddelka VI. poglavja ZOR). V tej smeri pa še niso bile ugotovljene vse pravno pomembne okoliščine.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v celoti, sodba sodišča prve stopnje pa v delu, kolikor je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, razveljavita in se zadeva vrne v navedenem obsegu sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je naložilo toženi stranki plačilo zneska 523.344,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1990 dalje in stroški v znesku 44.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 14.10. 1992 dalje; kolikor je tožeča stranka zahtevala zamudne obresti od glavnice za čas pred 1.8.1990, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici na njenih dveh hranilnih knjižicah deponirana denarna sredstva, pri čemer takšna obveznost tožene stranke izhaja iz pogodbe z dne 31.5.1990, sklenjene med toženo stranko in podjetjem A, po kateri je podjetje A preneslo na toženo stranko vse posle hranilno kreditne službe.

Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijano prvostopno sodbo. Pritrdilo je zaključkom prvostopnega sodišča, da izhaja obveznost tožene stranke iz pogodbe o prenosu vseh poslov kreditno hranilne službe med toženo stranko in podjetjem A. Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen. Navaja, da ni podana pasivna legitimacija, saj tožena stranka ni imela nobenega posla s tožnico. Tudi niso bila prenešena kakršnakoli sredstva od dolžnika (podjetja A) na toženo stranko. V stečajnem postopku zoper podjetje A sta bili tožnici s sklepom stečajnega senata nadalje priznani obe prijavljeni terjatvi v znesku 297.168,50 SIT in 324.768,40 SIT. Do sedaj sta bila tožnici plačana že zneska 305.837,38 SIT in 279.846,40 SIT, iz izpisa druge delitve pa izhaja, da bo prejela še zneska 81.515,65 SIT in 74.588,20 SIT, kar pomeni, da ji bo izplačana celotna terjatev s pripadajačimi obrestmi in stroški. Tožnica pa ne more za svojo terjatev dobiti poplačila od dveh pravnih oseb.

Revizija je bila v skladu z določilom 3. odst. 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavil in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Neobrazloženega revizijskega očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ni moglo upoštevati (člen 386 ZPP). Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP pa sodišči prve in druge stopnje v dosedanjem postopku nista zagrešili.

Razveljavitev obeh sodb, kolikor je bilo z njima pravnomočno ugodeno tožbenemu zahtevku, pa narekuje zmotna uporaba materialnega prava. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da sta podjetje A in tožena stranka dne 31.5.1990 sklenili pogodbo, na podlagi katere je podjetje A preneslo na toženo stranko vse posle hranilno kreditne službe, tožena stranka pa je vse navedene posle prevzela. Te ugotovitve pa terjajo materialno pravno presojo, ki v dosedanjem postopku še ni bila opravljena, zaradi česar tudi niso bile ugotavljane vse okoliščine, pomembne za pravilno odločitev o sporni zadevi. Sodišči sta se namreč pri odločanju oprli na določila ZOR o bančnih denarnih depozitih oz. hranilnih vlogah. Ta določila bi se lahko upoštevala, če bi se obravnavalo razmerje med tožnico in podjetjem A, pri katerem je po ugotovitvah obeh sodišč imela tožnica na hranilni vlogi deponirana svoja denarna sredstva. Tožnica pa je tožbo zoper toženo stranko - podjetje A umaknila in kot tožena stranka je ostalo le podjetje B (l.št.9 v spisu). Po nadaljnjih dejanskih ugotovitvah obeh sodišč pa je s prenosom hranilno kreditnih poslov podjetje A preneslo na toženo stranko - podjetje B tudi svoje obveznosti do varčevalcev iz hranilnih vlog, torej tudi svoj dolg do tožene stranke. Kot potencialni dolžnik se je tako pojavil nov subjekt - tožena stranka, kar je narekovalo presojo obveznosti tožene stranke do tožnice na podlagi tistih določil ZOR, ki urejajo situacije, ko se v obligacijskem razmerju spremeni dolžnik (določila 2. oddelka VI. poglavja ZOR). Navedena vsebina pogodbe o prenosu vseh poslov hranilno kreditne službe od podjetja A na toženo stranko bo tako v ponovljenem postopku terjala njeno presojo z vidika določil ZOR o prevzemu dolga, pristopa k dolgu in prevzemu izpolnitve. Oceniti bo potrebno tudi ravnanje obeh strank pogodbe o prenosu poslov hranilno kreditne službe in tožeče stranke po sklenitvi te pogodbe oz. po vložitvi tožbe. Tudi od teh ravnanj je namreč odvisno, ali tožena stranka tožnici odgovarja za plačilo vtoževanih zneskov in če odgovarja, v kakšnem obsegu odgovarja. Le ob ugotovitvi, da je tožena stranka v smislu navedenih določil ZOR prevzela dolg tožničine sopogodbenice oz. da je k temu dolgu pristopila, je lahko tožničin zahtevek utemeljen; pri tem se bo lahko izkazalo, da je tožena stranka bodisi dolžna plačati dolgovane zneske tožnici sama (1. odst. 448. člena ZOR) ali pa solidarno s podjetjem A (2. odst. 448. člena ZOR, 1. odst. 452. člena ZOR). Če bosta sodišči v novem dokaznem postopku ugotovili obveznost tožene stranke do tožeče stranke, pa bosta morali preveriti tudi trditve, ki jih tožena stranka navaja v reviziji, da je bila namreč tožnica za pretežni del svoje terjatve že poplačana iz stečajne mase podjetja A oz. da bo na podlagi druge delitve stečajne mase tožnici izplačana celotna terjatev. Le plačilo nepriznanega oz. nepoplačanega dela denarnih zneskov bo mogoče v tem primeru s sodbo naložiti toženi stranki.

Pravilna materialnopravna rešitev sporne zadeve terja torej širšo dokazno presojo, kot je bila opravljena do sedaj. V nakazanih smereh torej še niso bile ugotovljene vse pravno pomembne okoliščine. Zato je revizijsko sodišče na podlagi določila 2. odst. 395. člena ZOR sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo, kolikor je bilo z njima pravnomočno ugodeno tožbenemu zahtevku in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Stroškovni del izreka revizijske odločbe temelji na določilu 3. odst. 166. člena ZPP.