Jedro

Ker je tožnica, dokler terjatev do glavnega dolžnika ni bila poplačana, izpolnitev upravičeno zahtevala od toženke kot solidarne porokinje, je upravičena do povračila pravdnih stroškov, ki so ji nastali do prenehanja terjatve.

Ker tožnica po prenehanju terjatve do glavnega dolžnika ni imela več interesa za pravdni postopek, kot navaja tudi sama v odgovoru na pritožbo, in v nadaljevanju s svojim zahtevkom tudi ni uspela, je dolžna toženki povrniti njene potrebne pravdne stroške, ki so ji nastali v ponovljenem postopku (po prenehanju terjatve).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep o stroških postopka (v II. točki izreka) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki izvršilne in nadaljnje pravdne stroške v višini 3.738,48 EUR (namesto 44,00 in 7.801,00 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sklep o stroških postopka potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 263,84 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 30457/2017 z dne 10. 4. 2017 v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnice) zavrnilo (I. točka izreka). Hkrati je odločilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožnici povrniti njene izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR in nadaljnje pravdne stroške v znesku 7.801,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka sodne odločbe (sklep o stroških postopka) se zaradi zmotne uporabe določil Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep o stroških spremeni tako, da vse stroške postopka naloži v plačilo tožnici.

3. Toženka povzema stroškovno odločitev in razloge sodišča prve stopnje v zvezi z njo ter navaja, da je v izpodbijanem delu sodna odločba nepravilna in nezakonita. Sodišče je kršilo določilo prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker je tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrnilo, bi moralo vse stroške postopka naložiti v plačilo tožnici. Za odločitev o stroških je bistvenega pomena le, da tožnica s svojim zahtevkom ni uspela. Argumentacija sodišča prve stopnje, da bi bila toženka, če terjatev tožnice ne bi prenehala zaradi pobota v razmerju do glavnega dolžnika, dolžna plačati vtoževani znesek in bi bil zahtevek tožnice utemeljen, je nesprejemljiva. Za zavrnitev tožbenega zahtevka je dovolj en razlog.

4. Zmotno in procesno nesprejemljivo je sklicevanje sodišča na določili drugega in tretjega odstavka 154. člena ZPP, saj je tožnica s svojim tožbenim zahtevkom v celoti propadla. Enako velja za sklicevanje na določilo 155. člena ZPP, saj to določilo ne ureja osnovne odločitve o stroških, ampak ureja le odločitev o stroških, ki so potrebni za pravdo. Tožnica v pravdi ni uspela niti z delom svojega zahtevka, zato bi ji moralo sodišče naložiti plačilo vseh stroškov tega postopka.

5. Toženka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Izpostavlja, da je treba pri odločitvi o pravdnih stroških upoštevati okoliščine primera, in sicer, da je šele po podpisu medsebojne kompenzacije v stečajnem postopku z dne 15. 1. 2019, torej po izdaji prvostopenjske sodbe z dne 26. 4. 2018, terjatev prenehala in s tem tudi pravni interes (upravičenost) tožnice za pravdni postopek. Če terjatev zaradi pobota, ki je nastal šele po izdaji sodbe v prvotnem sojenju, ne bi prenehala, bi bil tožbeni zahtevek tožnice v celoti utemeljen.

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Toženka utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo, da je toženka dolžna povrniti tožnici (vse) njene (potrebne) pravdne stroške, napačno uporabilo materialno pravo, tj. določbe 154. člena ZPP. Tožnica namreč s svojim zahtevkom v ponovljenem sojenju ni uspela, zato je odločitev sodišča, da mora toženka povrniti (vse) stroške tožnice napačno. Kljub končnemu uspehu toženke, pa je glede na okoliščine primera, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, neutemeljena njena navedba, da bi morala tožnica v konkretnem primeru nositi vse stroške pravdnega postopka.

8. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo, da je tožbeni zahtevek zoper toženko (kot solidarno porokinjo) v ponovljenem sojenju zavrnilo iz razloga, ker je po izdaji (razveljavljene) sodbe z dne 26. 4. 2018 prišlo do prenehanja terjatve do glavnega dolžnika, tj. do družbe S., d. o. o. zaradi pobota. S tem je prenehala tudi terjatev do toženke kot porokinje. Nadalje je sodišče pravilno zaključilo (in v zvezi s tem predhodno navedlo obsežne razloge), da je tožnica, dokler terjatev do glavnega dolžnika ni bila poplačana, izpolnitev upravičeno zahtevala od toženke kot solidarne porokinje. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da bi bil tožbeni zahtevek tožnice, če ne bi prišlo do prenehanja terjatve do glavnega dolžnika zaradi pobota, v pretežnem delu utemeljen. Teh ugotovitev toženka konkretizirano ne izpodbija.

9. V konkretnem primeru je odločilno, da terjatve ni izpolnila toženka (porokinja), temveč jo je izpolnil glavni dolžnik. Če bi zahtevek izpolnila toženka, bi lahko tožnica z umikom tožbe takoj po izpolnitvi zahtevka dosegla zanjo ugodno stroškovno odločitev (glej 158. člen ZPP). Ker takšno dejansko stanje ni bilo podano, dejstvo, da tožnica tožbe ni umaknila, ne more biti odločilno. Glede na zgoraj navedene neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, pa je treba ločeno obravnavati pravdne stroške pred in po prenehanju terjatve. Tožnica je tako glede na ugotovljeno dejansko stanje upravičena do povračila pravdnih stroškov, ki so ji nastali do prenehanja terjatve in te stroške je pravilno odmerilo že sodišče prve stopnje (potrebni izvršilni stroški v znesku 44,00 EUR in nadaljnji pravdni stroški (sodna taksa) v višini 7801,00 EUR).

10. Ker tožnica po prenehanju terjatve do glavnega dolžnika ni imela več interesa za pravdni postopek, kot navaja tudi sama v odgovoru na pritožbo, in v nadaljevanju s svojim zahtevkom tudi ni uspela, pa je dolžna toženki povrniti njene potrebne pravdne stroške, ki so ji nastali v ponovljenem postopku (po prenehanju terjatve). Ti predstavljajo stroške za zastopanje po odvetniku, in sicer za sestavo prve pripravljalne vloge 2000 točk, sestavo druge pripravljalne vloge 1500 točk in udeležbo na naroku 20. 9. 2019 2000 točk, skupaj torej 5500 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 3300,00 EUR. Potrebne stroške toženke predstavljajo še materialni stroški (2%) v višini 66,00 EUR ter 22% DDV v višini 740,52. Skupaj znašajo potrebni pravdni stroški toženke, ki ji jih je dolžna povrniti tožnica, 4.106,52 EUR.

11. Po pobotanju pravdnih stroškov je toženka tožnici dolžna povrniti 3.738,48 EUR pravdnih stroškov (7.845,00 – 4.106,52 EUR), zato je sodišče druge stopnje pritožbi toženke delno ugodilo in temu ustrezno spremenilo odločitev o pravdnih stroških v izpodbijani II. točka izreka (3. točka 365. člena ZPP) V ostalem delu pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v ostalem delu pritožbo zavrnilo in sklep o stroških v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Toženka je s pritožbo glede pravdnih stroškov uspela z 52,35%, zato ji je tožnica dolžna povrniti ustrezen del njenih potrebnih pritožbenih stroškov. (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 155. člen ZPP). Potrebne pritožbene stroške toženke predstavljajo stroški za sestavo pritožbe – 500 točk (od vrednosti spornih stroškov), kar znaša 300,00 EUR, 22% DDV v višini 66,00 EUR ter sodna taksa za pritožbo v višini 138,00 EUR. Skupaj ti stroški znašajo 504,00, 52,35% pa znaša 263,84 EUR. Tožnica je te stroške dolžna toženki povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.