Jedro

Sindikat pri toženi stranki bi lahko v zvezi z zatrjevanimi nepravilnostmi pri sprejemu pravilnika o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke sprožil kolektivni delovni spor. Ker tega ni storil, tožeče stranke (delavci tožene stranke) v individualnem delovnem sporu ne morejo uveljavljati nezakonitosti pravilnika (splošnega akta oziroma akta o sistemizaciji delovnih mest) zaradi nepravilnosti v postopku sprejema, ampak se pravilnik šteje za veljavnega. Ugovor, da so nove pogodbe o zaposlitvi, ki temeljijo na tem splošnem aktu, nične, tako ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni, podredni in podpodredni tožbeni zahtevek tožečih strank. Tožeče stranke so primarno vse uveljavljale ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena med njimi in toženo stranko z dne 4. 2. 2010, nična in sicer se pogodba o zaposlitvi za tožnico M.L. nanaša na vrsto del „KV delavec v pripravi dela“, za tožnico J.M. „KV delavec v šivalnici“, za tožnico M.M. za „delavec za preprosta dela“, za tožnico D.M. za „KV delavec v šivalnici“, za tožnico A.M. za „KV delavec v šivalnici“ in za tožnico D.O. za „KV delavec v pripravi dela“. Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo podredne zahtevke tožnic, s katerimi so uveljavljale, da so bile pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko dne 4. 2. 2010 (za vsako tožnico za tisto vrsto del, kot je zgoraj navedeno) sklenjene pod vplivom grožnje in se razveljavijo. Zavrnjen je bil nadaljnji tožbeni zahtevek tožnic za ugotovitev, da pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med njimi in toženo stranko in datirane dne 1. 6. 2009 za tožnico M.L. za delovno mesto „prirezovalec I“, 1. 3. 2008 za J.M. za delovno mesto „šivilja“, 16. 3. 2007 za M.M. za delovno mesto „pomožna delavka v proizvodnji“, 1. 3. 2008 za D.M. za delovno mesto „šivilja“, 1. 3. 2008 za A.M. za delovno mesto „šivilja“ in 1. 8. 2009 za D.O. za delovno mesto „pripravljalec dela II“, niso prenehale in so v veljavi ter je tožena stranka dolžna tožnicam tudi po 1. 2. 2010 zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja na podlagi pogodb o zaposlitvi za vsako posamezno tožnico, kot je zgoraj navedeno, vključno z obračunom mesečne bruto plače, kot bi jo prejemale v skladu s 4. členom pogodbe o zaposlitvi in v skladu z veljavnimi predpisi, od posameznih mesečnih bruto zneskov predhodno obračunati in plačati vse davke in prispevke, tožečim strankam pa nato izplačati pripadajoče neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Nadalje je zavrnilo podpodredni zahtevek tožečih strank za ugotovitev, da (nove) pogodbe o zaposlitvi, katerih ugotovitev ničnosti oziroma razveljavitev zahtevajo tožnice v primarnem in podrednem zahtevku, zaradi nesoglasja volj niso bile sklenjene ter da za vsako tožečo stranko ni prenehala prvotna pogodba o zaposlitvi, ki še velja, tožena stranka pa je dolžna, enako kot pri podrednem zahtevku, tožnicam zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja na podlagi pogodb o zaposlitvi, vključno z obračunom mesečne bruto plače, kot bi jo prejemale v skladu s 4. členom pogodbe o zaposlitvi ter zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka (točke od I. - VI. izreka sodbe). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka (točka VII. izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) so se pritožile tožnice iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku (primarnemu, podrednemu ali podpodrednemu) oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške. Navajajo, da je sodišče prve stopnje storilo več bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato ni mogoče preizkusiti. Sodba ne navaja razlogov v zvezi z vprašanjem zakonitosti postopanja tožene stranke pri sprejemanju Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki iz leta 2009 v smislu določb 8. člena ZDR. Sodišče odločitev utemeljuje s povzemanjem skladnih izpovedb tožečih strank, iz katerih izhaja, da jim je vodja kadrovske službe pri toženi stranki H.R. ob vročitvi pogodb grozila z izgubo zaposlitve in pravic na Zavodu RS za zaposlovanje, zato bi na podlagi takih izpovedb lahko kvečjemu zaključilo, da je očitek tožečih strank o obstoju neutemeljene grožnje utemeljen. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje navaja, da tožnice niso predložile nobenih dokazov o tem, da jim tožena stranka izplačuje nižje plače, saj so takšne listine predložile. Protispisna je tudi navedba sodišča, da so tožeče stranke višino novih plač označile za irelevantno, tožnice pa so zatrjevale, da je prav zmanjšanje plač po novih pogodbah o zaposlitvi odločilni razlog za sprožitev spora. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je zaključilo, da je tožena stranka pri sprejemanju Pravilnika ravnala zakonito s tem, ko naj bi predlog Pravilnika dne 10. 12. 2009 vročila E.S., le ta pa ga je nato posredovala predsedniku sindikata N. R.P., saj tožena stranka ni postopala v skladu s 1. odstavkom, v zvezi s 5. odstavkom 8. člena ZDR, ki terja, da mora delodajalec predloge splošnih aktov, s katerimi določa organizacijo dela ali določa obveznosti, pred sprejemom posredovati v mnenje sindikatom pri delodajalcu. Sindikat v smislu 5. odstavka 8. člena ZDR je pri toženi stranki le sindikat N., Podružnica B.. Napačen je zaključek, da je E.S. kot „dejanski“ predstavnik reprezentativnega sindikata pri toženi stranki tudi zakoniti predstavnik tega sindikata v smislu 1. odstavka 208. člena ZDR. V času sprejemanja Pravilnika je bila pri toženi stranki edina sindikalna zaupnica D.Z., zaradi česar bi tožena stranka ravnala zakonito le, če bi osnutek spornega splošnega akta vročila njej. V zvezi z vročitvijo osnutka splošnega akta se sodišče prve stopnje sklicuje na izpovedbe prič O.Š., S.P. in V.P., ki naj bi vse potrdile, da je bila E.S. v spornem obdobju dejanska predstavnica sindikata, vendar se izpovedbe v bistvenem razhajajo, to je glede navedbe obdobja, v katerem naj bi opravljala funkcijo sindikalne predstavnice. Ker je bil Pravilnik sprejet na neustaven in nezakonit način, v nasprotju z 8. členom ZDR, so nove pogodbe o zaposlitvi nične. Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu s preiskovalnim načelom iz 34. člena ZDSS-1 zaslišati tudi D.Z.. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo, katera izmed tožnic je članica reprezentativnega sindikata in če so bile nečlanice sindikata sploh povabljene v postopek sprejemanja Pravilnika. Kljub angažiranju izvedenca grafologa S.P., ki je pojasnil, da E.S. korigira oblikovno sestavo svojih podpisov, oziroma uporablja več slogov podpisovanja, tožnice vztrajajo, da podpis na spornih listinah ni njen. E.S. je tudi prepričljivo izpovedala, da v spornem obdobju ni bila pooblaščena za sprejemanje pošte, naslovljene na reprezentativni sindikat. Odgovora sindikata N. oziroma njegovega predsednika R.P., datiranega z dne 15. 12. 2009, ni mogoče šteti kot odgovor na dopis tožene stranke z dne 10. 12. 2009, torej kot odgovora reprezentativnega sindikata, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe zmotno zaključuje, da so nedokazane in neutemeljene trditve tožečih strank o zniževanju njihovih plač v novih pogodbah o zaposlitvi. Dejstvo sicer je, da so tožnice poleg novih pogodb o zaposlitvi kasneje prejele še odredbo - razporeditev na delovno mesto, iz katere naj bi izhajalo, koliko naj bi znašala njihova plača, vendar ne gre za anekse k pogodbi o zaposlitvi, s katero bi se spreminjala katera izmed določb sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Pravilnik je nezakonit tudi iz razloga, ker je bil sprejet izključno zaradi namena zmanjševanja pravic zaposlenih pri toženi stranki, oziroma bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da ni bilo nobene okoliščine, ki bi narekovala sprejem novega Pravilnika. Ničnost pogodb izhaja tudi iz samega postopka njihovega sklepanja. Tožena stranka je po svoji vodji kadrovske službe H.R. delavkam tožene stranke oziroma tožnicam predložila v podpis nove pogodbe o zaposlitvi, z zgolj skopo in neustrezno obrazložitvijo posledic v primeru odklonitve podpisa teh pogodb ter ob hkratnem sklicevanju na pravno mnenje Inštituta za delovna razmerja, s čimer je tožena stranka ravnala vsaj v nasprotju z moralnimi načeli, saj je sama strokovnjak s področja sklepanja pogodb o zaposlitvi, medtem ko so tožeče stranke prava neuke in njihovo aktivnost usmerja le zagotavljanje eksistenčnega minimuma. Po navedbah pritožbe so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene pod vplivom grožnje, zato bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi tudi podrednemu tožbenemu zahtevku, s katerim so uveljavljale razveljavitev novih pogodb o zaposlitvi. Obligacijski zakonik (OZ) opredeljuje napake volje v 45. členu, ki določa, da lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo, strah pa se šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. H.R. je tožnicam povedala, da je sprejet nov Pravilnik, zaradi česar je potrebno skleniti nove pogodbe o zaposlitvi, v kolikor pa katera izmed delavk pogodbe ne bo podpisala, bo dobila odpoved oziroma bo ostala brez službe. Kot vodja kadrovske službe je izkoristila nepoučenost oziroma neznanje pravnih predpisov zaposlenih ter z grožnjo z odpovedjo želela doseči podpis novih pogodb o zaposlitvi. Tega ni izpovedala kot priča, temveč je vztrajala pri tem, da je zaposlenim pojasnila, da se bo v primeru nepodpisa pogodb uporabil 90. člen ZDR, takšno izpoved pa negirajo izpovedi tožečih strank in tožnic v drugih istovrstnih sporih. Grožnja z odpovedjo, in ne z odpovedjo s ponudbo nove podobe o zaposlitvi, je bila nedopustna in protipravna, hkrati pa tudi resen in utemeljen razlog, ki je pri tožnicah vzbudil utemeljen strah, zaradi česar so podpisale pogodbe o zaposlitvi. V času gospodarske krize je zmanjšano povpraševanje po delavcih na trgu delovne sile, zlasti še za delavce z zaposlitvenim profilom, kot ga imajo tožnice, zato so se resno zbale za svojo zaposlitev, saj bi bilo resno ogroženo njihovo preživetje in preživetje njihovih družin. V spis so vložile večje število uradnih zaznamkov, ki jih je napravil sindikat N., do katerih se sodišče prve stopnje ne opredeli. Na voljo so imele dva oziroma tri dni za seznanitev s pogodbami in njihov podpis. Nadalje navajajo, da 15. člen OZ določa, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Če stranki ne dokažeta konsenza, pogodba med njima ni sklenjena. Tožeče stranke so nove pogodbe o zaposlitvi podpisale v neskladju s svojo pravo voljo. Ker ni bilo doseženo soglasje volj, nove pogodbe niso bile sklenjene, zato je utemeljen tudi podpodredni tožbeni zahtevek. Priglašajo stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo. Natančno je povzelo potek sprejemanja Pravilnika o sistemizaciji z dne 21. 12. 2009 (priloga B6, v nadaljevanju: Pravilnik) ter ugotovilo, da je tožena stranka ravnala v skladu z 8. členom Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR). Takšen zaključek sodišča prve stopnje pomeni, da je bil Pravilnik sprejet zakonito, zato sodbi ni mogoče očitati, da le povzema dejanske ugotovitve in se ne opredeli do zakonitosti novega Pravilnika. Sodišče prve stopnje je utemeljilo svoje ugotovitve glede neobstoja grožnje pri podpisu novih pogodb ter s tem v zvezi podalo ustrezne dejanske ugotovitve in pravne zaključke. Zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi na podlagi povzemanja skladnih izpovedb tožečih strank, iz katerih izhaja, da jim je vodja kadrovske službe pri toženi stranki H.R. ob vročitvi pogodb grozila z izgubo zaposlitve in pravic na Zavodu RS za zaposlovanje, lahko kvečjemu ugotovilo, da je utemeljen očitek tožečih strank o obstoju grožnje. Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni zmotno presodilo vsebine izplačilnih list in ni nepravilno navajalo vsebine teh listin. S pritožbenimi očitki v tej smeri tožnice le izražajo nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami ter materialnopravnimi zaključki prvostopnega sodišča. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil reprezentativni sindikat pri toženi stranki seznanjen s predlaganimi spremembami Pravilnika in ni upoštevalo neprepričljive izpovedbe sindikalne zaupnice pri toženi stranki E.S., ki je, zaslišana kot priča (zapisnik glavne obravnave v zadevi opr. št. Pd 30/2010, priloga C1, ki ga je sodišče prebralo), zanikala, da bi bil na spremnem dopisu z dne 10. 12. 2009, s katerim je tožena stranka sindikatu N., Podružnici B., posredovala osnutek Pravilnika (priloga B11¸ oziroma B14 spisu opr. št. Pd 30/2010), njen podpis. Priča je tedaj zanikala, da je na dopisu njen podpis in da je prejela dopis z gradivom tožene stranke, pri čemer ni znala logično pojasniti, kako je lahko sindikat N. oziroma R.P. že dne 15. 12. 2009 podal pripombe na osnutek. Poleg tega je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca grafološke stroke S.P. (vpogledan spis prvostopenjskega sodišča, opr. št. Pd 35/2010) z dne 7. 4. 2011 (priloga C7), ki je ugotovil, da je sporni podpis na dopisu z dne 10. 12. 2009 pričin. Ker je E.S. potrdila, da je bila v spornem obdobju, to je dne 10. 12. 2009, sindikalna zaupnica, je bila tudi pooblaščena za sprejem pisanj. Ker je ta priča sama izpovedala, da je bila v spornem obdobju sindikalna zaupnica, se pritožba v zvezi z njenim statusom neutemeljeno sklicuje na to, da so izpovedbe prič O.Š., S.P. in V.P. neskladne glede časa, ko je bila priča E.S. sindikalni zaupnik. Zato sodišču prve stopnje ni bilo treba zasliševati tudi predlagane priče D.Z., ki naj bi bila sindikalna zaupnica v spornem obdobju, saj je pravilno ugotovilo, da je bila E.S. (dejanska) sindikalna zaupnica, oziroma tega ni bilo potrebno preverjati z vpogledom v register reprezentativnih sindikatov. Ker je reprezentativni sindikat pri toženi stranki (sindikat N., Podružnica B.) sodeloval v postopku sprejema splošnega akta, sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba ugotavljati, katera izmed tožnic je članica reprezentativnega sindikata in če so bile nečlanice sindikata sploh povabljene v postopek sprejemanja Pravilnika.

V zvezi z obširnimi pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na zatrjevano nezakonitost splošnega akta tožene stranke, Pravilnika o sistemizaciji z dne 21. 12. 2009, ki je pričel veljati 1. 1. 2010, bi lahko sindikat pri toženi stranki, v kolikor je štel, da je tožena stranka sprejela Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest brez obveščanja sindikatov, v skladu z 49. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/2004; ZDSS-1) sprožil kolektivni spor v zvezi s pristojnostmi, ki jih ima sindikat v zvezi z delovnimi razmerji, torej po 1. odstavku 8. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR), ki določa, da mora delodajalec predloge splošnih aktov delodajalca, s katerimi delodajalec določa organizacijo dela ali določa obveznosti, ki jih morajo delavci poznati zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti, pred sprejemom posredovati v mnenje sindikatom pri delodajalcu. Sindikat mora podati mnenje v roku osmih dni. Ker v konkretnem primeru ta postopek ni bil sprožen, kar je potrdil R.P., zaslišan v postopku opr. št. Pd 30/2010 (priloga C1), ni mogoče v individualnem delovnem sporu uveljavljati nezakonitosti splošnega akta oziroma akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in se ta akt šteje za veljavnega. Zato tožnice v pritožbi izvajajo zmotne materialnopravne zaključke, da so (nove) pogodbe o zaposlitvi, ki temeljijo na novi sistemizaciji delovnih mest, nične, ker naj bi bil Pravilnik (zaradi nesodelovanja sindikata v postopku njegovega sprejemanja) nezakonit in protiustaven.

Ker Pravilnik o sistemizaciji ni nezakonit oziroma v nasprotju z 31. členom Kolektivne pogodbe za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko – predelovalne dejavnosti (Uradni list RS, št. 55/2009, s spremembami; panožna KP), pogodbe o zaposlitvi, ki so jih podpisale tožnice, niso nične, saj niso v nasprotju s prisilnimi predpisi. Zato je sodišče prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da določila pogodb o zaposlitvi ne nasprotujejo ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom v smislu določbe 1. odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami; OZ), v zvezi s 1. odstavkom ZDR, ki glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi določa smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava, pravilno in zakonito zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti izpodbijanih pogodb o zaposlitvi. Ravnanja tožene stranke oziroma njene kadrovske delavke H.R. pri razdelitvi predlogov novih pogodb o zaposlitvi tudi ni mogoče šteti za nemoralno, ker naj bi delavkam predočila posledice nepodpisa pogodb, pri čemer so tudi zaslišane priče V.Z., C.M. in A.K. zanikale, da bi jim H.R. ob tej priliki grozila, sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da so imele delavke na voljo dva oziroma tri dni, da pogodbo proučijo in jo (podpisano) vrnejo toženi stranki. Tožnice ne zatrjujejo, da bi bile z novo pogodbo pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, določene pod minimumom, ki ga določa ZDR oziroma panožna KP, zato neutemeljeno izpostavljajo nižjo plačo kot poglavitni razlog za izpodbijanje novih pogodb o zaposlitvi. Sprememba sistemizacije je lahko razlog za znižanje plač, zato apriorno vztrajanje tožnic pri tem, da se jim plača s spremembo sistemizacije ne bi smela znižati, ni utemeljeno. Posledično tudi ni utemeljeno zatrjevanje tožnic, da je sprememba Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest sprejeta iz izključnega razloga oz. namena zmanjšati plačo zaposlenim pri toženi stranki.

Po 1. odstavku 45. člena OZ lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo. Strah se po določbi 2. odstavka 45. člena OZ šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. Izvedeni dokazi potrjujejo pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da (nove) pogodbe o zaposlitvi odražajo pravo voljo strank in da niso bile sklenjene pod vplivom nedopustne grožnje. Predočenje možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani vodje kadrovske službe H.R., v kolikor tožnice novih pogodb o zaposlitvi ne podpišejo, ne predstavlja nedopustne grožnje v smislu 45. člena OZ, ne glede na zatrjevane težke socialne posledice za tožnice, če pogodb ne bi podpisale. Ker možnost podpisa nove pogodbe o zaposlitvi oziroma spremembe obstoječe pogodbe o zaposlitvi predvideva ZDR v 47. členu, tožena stranka ni bila dolžna tožnicam podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove po 90. členu ZDR. Zato pritožbene navedbe glede okoliščin, v katerih je vodja kadrovske službe tožnicam izročila predloge novih pogodb o zaposlitvi, ne pomenijo, da bi bilo ravnanje tožene stranke v nasprotju z moralo in zato nično, oziroma naj bi se tožnice odločile za podpis pogodb pod vplivom utemeljenega strahu oziroma grožnje, kar naj bi predstavljalo razlog za izpodbojnost in razveljavitev pogodb.

Sodišče prve stopnje je torej po oceni vseh izvedenih dokazov sprejelo pravilno dokazno oceno, da so tožnice nove pogodbe o zaposlitvi podpisale brez napak volje, po premisleku, zato je utemeljeno zavrnilo tudi podpodredni tožbeni zahtevek, s katerim so tožnice zahtevale ugotovitev, da pogodbe sploh niso bile sklenjene. Zgornja ugotovitev namreč pomeni, da so se tožnice in tožena stranka sporazumele o vseh elementih pogodbe o zaposlitvi, tudi o plači. Zato ni šlo za disenz v smislu 15. člena OZ, ki določa, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo tožnic zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnice s pritožbo niso uspele, zato same krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu z določili 1. odstavka 165. člena ZPP ter 154. člena ZPP.

Odgovor tožene stranke na pritožbo ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z določili 2. odstavka 165. člena ter 155. člena ZPP.