Jedro

Tožnik je v spornem obdobju za toženo stranko opravljal storitev pospeševanja prodaje izdelkov, določenih s strani naročnikov tožene stranke, na podlagi pogodbe o zagotavljanju storitev. Med pravdnima strankama pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena. Tožnik je lahko vplival na vsebino sklenjene pogodbe s toženo stranko in mu ni bilo treba osebno opravljati pospeševanja prodaje. Tožena stranka od tožnika ni zahtevala, da opravlja storitve le zanjo in si je lahko, enako kot drugi pospeševalci prodaje, sam organiziral čas oziroma odločal, kdaj bo obiskal konkretno trgovino. Delo je opravljal z lastnim osebnim avtomobilom, računalnikom in mobilnim telefonom. Plačilo za delo je prejemal po izstavljeni fakturi, pri čemer je plačani znesek zajemal tudi njegove stroške. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da delo tožnika pri toženi stranki ni imelo vseh elementov delovnega razmerja po 4. členu ZDR. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 12. 2010 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja za nedoločen čas ter mu je dolžna izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 12. 2010 dalje; za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 12. 2012 nezakonita, zaradi česar je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu v času odpovednega roka priznati vse pravice, ki izvirajo iz delovnega razmerja ter urediti prenehanje delovnega razmerja s 30 dnevnim odpovednim rokom; da mu je dolžna od 1. 12. 2012 do 12. 1. 2013 obračunati plačo v bruto višini 1.170,00 EUR, od tega zneska pa odvesti pripadajoče prispevke in davke ter tožniku na njegov TRR izplačati neto plačo; da mu je dolžna izplačati minimalni regres za letni dopust za leto 2011 v znesku 572,27 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za leto 2012 v znesku 584,29 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da mu je dolžna izplačati odškodnino zaradi neizrabljenega letnega dopusta za leti 2011 in 2012 v skupni višini 1.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da mu je dolžna povrniti stroške za prehrano od 1. 12. 2010 do 12. 1. 2013 v skupnem znesku 3.115,08 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da mu je dolžna povrniti stroške prevoza na službenem potovanju od 1. 12. 2010 do 12. 1. 2013 v skupnem znesku 15.388,30 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter, da mu je dolžna izplačati denarno povračilo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v znesku 11.700,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo, smiselno zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških, vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Primarno izpostavlja, da je sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja elementov delovnega razmerja za nedoločen čas, ki po njegovem mnenju izhaja tudi iz izpovedi prič (zlasti A.A. in B.B.), sodišče pa njihovih izpovedi neupravičeno ni upoštevalo oziroma jih je upoštevalo le delno. Trdi, da sodišče ni ustrezno ovrednotilo pričanja C.C., ki glede na njegovo vodilno vlogo pri toženi stranki ni verodostojna priča. Navaja, da je bil ob sklepanju pogodbenega razmerja v podrejenem položaju, da je bil vključen v organizirani delovni proces pri toženi stranki, tega pa je terminsko in vsebinsko določala tožena stranka, ki mu je izplačala tudi plačilo za delo in ne za rezultat, prav tako je moral delo opravljati tožnik osebno. Navaja, da je delo opravljal nepretrgoma v daljšem časovnem obdobju po navodilih in pod nadzorom tožene stranke, ki jo je moral sproti obveščati o opravljenem delu, ter da pri organizaciji dela ni bil samostojen. Navaja, da ni imel vpliva na razporeditev delovnega časa, saj je moral dosledno izpolnjevati delo po tedenskem routingu oziroma obhodogramu, ki ga je sodišče prve stopnje zmotno štelo za plan aktivnosti in ne za navodila, ki jih je vnaprej določila tožena stranka. Zatrjuje, da je tudi sicer dobival navodila s strani tožene stranke (po telefonu, SMS sporočilih ...), delo pa je slednja tudi nadzirala (dokazila in fotografije, da je bilo delo opravljeno v skladu z navodili). Glede upoštevanja izpovedi priče D.D. (16. točka obrazložitve), opozarja na protispisnost ugotovitev sodišča prve stopnje, saj priča pri sklenitvi pogodbe sploh ni sodelovala. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka pospeševalcev prodaje ni izobraževala in usposabljala. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede njegove izpovedi o obveznosti osebnega opravljanja dela in meni, da sodišče napačno interpretira izpoved priče E.E.. Vztraja, da je tožena stranka zahtevala tudi, da pospeševanje prodaje opravlja izključno zanjo, za obseg dela iz obhodograma pa je porabil najmanj 8 ur dnevno, tako da niti ni imel časa, da bi opravljal drugo delo. Trdi, da se pospeševalci prodaje niso mogli pogajati za plačilo. Opozarja na to, da je bilo delo po svoji naravi terensko, da pa so se mesečni sestanki vedno odvijali v prostorih tožene stranke, ki je enostransko določila termin, udeležba pa je bila obvezna. Pove, da je sicer res uporabljal svoj avto, telefon in računalnik, da pa je tožena stranka zahtevala uporabo ostalega svojega materiala, le promocijski material je bil naročnikov. Opozarja na svojo voljo in željo skleniti delovno razmerje pri toženi stranki. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženo stranko. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, prav tako pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik uveljavljal obstoj dejanskega delovnega razmerja in dokazoval, da so v razmerju, ki sta ga stranki uredili s pogodbo o zagotavljanju storitev, elementi delovnega razmerja. Ti so opredeljeni v 4. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR), ki določa, da je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Po določbi 11. člena ZDR se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. v povezavi z 20. oziroma 52. členom tega zakona, razen v primerih, ki jih določa zakon. Tako se skladno s 16. členom ZDR v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedbi številnih dokazov ugotovilo, da je tožnik za toženo stranko opravljal storitev pospeševanja prodaje izdelkov, določenih s strani naročnikov tožene stranke, pri njunem pogodbenem razmerju pa niso obstajali elementi delovnega razmerja. Ta zaključek je utemeljilo na ugotovitvi, da je tožnik lahko vplival na vsebino sklenjene pogodbe s toženo stranko, da tožniku ni bilo treba osebno opravljati pospeševanja prodaje, da tožena stranka od tožnika ni zahtevala, da opravlja storitve le zanjo, da si je lahko tožnik enako kot drugi pospeševalci prodaje sam organiziral čas oziroma odločal, kdaj bo obiskal konkretno trgovino, da je delo opravljal z lastnim osebnim avtomobilom, računalnikom in mobilnim telefonom ter da je plačilo za delo prejemal po izstavljeni fakturi, plačani znesek pa je zajemal tudi njegove stroške.

8. Pritožnik v pritožbi obširno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče ali stranke mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in priče C.C., ki sta podprti tudi z izpovedmi drugih prič. Prav tako je navedlo razloge, zakaj ni sledilo izpovedi tožnika. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

9. Tožnik neutemeljeno izpodbija verodostojnost priče C.C. zaradi tega, ker naj ne bi bil zgolj pospeševalec prodaje, temveč "poslovodna oseba" in partner direktorja tožene stranke. Zgolj na podlagi navedene okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti pričanju navedene priče. Njegova izpoved je, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržena dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Glede na to, da je bilo ključno vprašanje v predmetni zadevi, kakšna je narava dela tožnika pri toženi stranki, je logično, da je bila kot priča predlagana oseba, ki je sodelovala s tožnikom in mu sporočala podatke, potrebne za opravo storitev. Za priče velja, da so pred sodiščem dolžne govoriti resnico, izpoved priče C.C. pa je v zvezi z vsebino dela pospeševalcev prodaje in zatrjevanimi elementi delovnega razmerja glede odločilnih dejstev skladna z izpovedmi drugih prič.

10. Dejansko delovno razmerje po 16. členu ZDR obstaja le v primeru, da so podani vsi elementi delovnega razmerja iz 4. člena ZDR. Kolikor manjka le eden izmed njih, delovno razmerje ne obstaja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v predmetni zadevi tožniku ni bilo treba dela za toženo stranko opravljati osebno. Tožnik je sicer zatrjeval nasprotno, vendar je tudi iz njegove izpovedi razvidno, da je moral v primeru odsotnosti sam predlagati osebo, ki namesto njega opravlja delo, svojo obveznost osebnega opravljanja dela pa je utemeljeval na zatrjevanju, da je morala tožena stranka potrditi njegovo zamenjavo v primeru odsotnosti. Tudi kolikor bi se izkazalo, da je bilo za zamenjavo treba dobiti odobritev tožene stranke, to samo zase ni neskladno z naravo razmerja med strankama kot civilnopravnega razmerja. Vendar pa dokazni postopek slednjega niti ni potrdil, drugače so namreč izpovedali zakoniti zastopnik tožene stranke in priče B.B., C.C., F.F. in G.G., pa tudi iz izpovedi priče E.E. izhaja, da je občasno opravljal delo v trgovini namesto tožnika, o kakršnikoli zahtevi po njegovi potrditvi s strani tožene stranke pa ni izpovedoval. Na pravilnost odločitve nima vpliva frekvenca nadomeščanja, zato so pravno nepomembne pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo izpoved priče E.E., iz katere ne izhaja, da bi šlo za stalno nadomeščanje. Neutemeljena pa je pritožbena navedba, da je priča A.A. izpovedala, da je morala delo opravljati osebno, saj je izrecno izpovedovala tudi o nadomeščanju s strani sodelavcev in študentk, o čemer je morala (zgolj) obvestiti toženo stranko. Dejstvo, da ni mogla za nadomeščanje izbrati kogarkoli, ne vpliva na to, da si je tudi ona (enako kot tožnik) sama iskala in izbrala osebe, ki so jo nadomeščale. Tudi iz izpovedi B.B. ne izhaja nič drugače. 11. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno zaključilo, da ni bil podan element delovnega razmerja osebnega opravljanja dela s strani tožnika, tako da je odločitev o neobstoju dejanskega delovnega razmerja med strankama tega individualnega delovnega spora že zato pravilna. Ne glede na to pritožbeno sodišče pritrjuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil pri sklepanju pogodbe o opravljanju storitev upoštevan pridržek tožnika glede konkurenčne prepovedi, ki je bila nato dogovorjena v ožjem obsegu, kot je prvotno predlagala tožena stranka. Mogoče je, da je bil tožnik ob sklepanju pogodbe s toženo stranko v podrejenem položaju, a glede na rezultat dokaznega postopka očitno ne v tako podrejenem položaju, da na vsebino pogodbe sploh ne bi mogel vplivati. Na zaključek, da sta stranki sklenili pogodbo civilnega in ne delovnega prava, ne vplivajo niti trditve, da nobena izmed prič - pospeševalcev prodaje ni potrdila, da bi se lahko pogajala za plačilo. Pritožbene navedbe o protispisnosti ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedjo D.D. ne držijo, ob tem pa pritožbeno sodišče dodaja, da bi bila odločitev v zadevi enaka, tudi če njegove izpovedi sodišče sploh ne bi upoštevalo.

12. V pritožbi tožnik obširno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom tožene stranke. Ob odločilni ugotovitvi, da mu dela ni bilo treba opravljati osebno, tudi določena mera vezanosti na navodila tožene stranke v zvezi z opravljanjem pospeševanja prodaje in nadzora nad opravljenimi storitvami ne vplivajo na pravilnost ugotovitve o civilnopravni naravi pogodbe med strankama. Že sodišče prve stopnje je obrazložilo, da navodil tožene stranke tožniku ni mogoče razumeti v smislu dajanja navodil delavcu v delovnem razmerju, temveč mu je tožena stranka posredovala informacije in material, ki je bil potreben za izpolnitev obveznosti tožnika po pogodbi o zagotavljanju storitev. V tožnikovi domeni je bilo, kdaj bo katero trgovino obiskal in koliko časa bo porabil v posamezni trgovini, glede na ugotovljeno fleksibilnost dela in samostojnost tožnika pri organiziranju izvajanja storitev (na kar nenazadnje kaže tudi njegova obveznost, da v času odsotnosti sam najde ustrezno zamenjavo) pa ni mogoče govoriti o osebni odvisnosti tožnika v smislu delovnega razmerja. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi se pogodbeno razmerje, pri katerem ena stranka drugi daje navodila, ki jih je druga dolžna upoštevati, ter nadzoruje opravljeno delo, nujno štelo za delovno razmerje. Tudi pri civilnopravnih razmerjih se stranki lahko dogovorita za upoštevanje zelo natančnih navodil in/ali za izrazito natančen nadzor opravljenega dela v okviru širokega polja dispozitivnosti in pogodbene avtonomije. Kot je v predmetni zadevi pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je razumljivo, da je tožena stranka želela biti seznanjena s tem, ali je tožnik izpolnil svojo obveznost po pogodbi, zato je njena zahteva po obveščanju o opravljenem delu s strani tožnika povsem sprejemljiva. Na ugotovljeno civilnopravno naravo razmerja med strankama tako ne morejo vplivati pritožbene navedbe o tem, da se je moral tožnik o spremembah obhodograma posvetovati s kontaktnimi osebami pri toženi stranki, da se je moral držati navodil tožene stranke ter da je moral toženi stranki po opravljanem delu predložiti dokazila in fotografije. Prav tako obstoja tega elementa delovnega razmerja ne dokazuje obvezna udeležba na mesečnih sestankih in to, da so ti potekali v prostorih tožene stranke, ter dejstvo, da je tožnik uporabljal material tožene stranke. V zvezi s tem je treba dodati, da med strankama ni sporno, da je tožnik uporabljal lasten avto, računalnik in mobilni telefon, pavšalna in neizkazana pa je trditev, da se je s tem tožena stranka izognila stroškom, ki bi jih imela, če bi bila to njena sredstva.

13. Pritožba dalje nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi tožnik lahko opravljal storitev pospeševanja prodaje izdelkov tudi za druge naročnike. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, iz pogodbe o opravljanju storitev ne izhaja, da bi bilo to tožniku prepovedano (razen za identične ali konkurenčne artikle), dejstvo, da tega tožnik dejansko ni počel oziroma da glede na obseg dela za toženo stranko niti ni imel časa za to ter da je veliko večino prihodkov ustvaril prav na podlagi pogodbe s toženo stranko, pa na to ne vplivajo. Ob tem ni nepomembno, da je prav tožnik dosegel spremembo 5. člena pogodbe o zagotavljanju storitev z dne 1. 12. 2010 tako, da je bila prepoved opravljanja del za druge naročnike manj stroga (omejena na identične ali konkurenčne izdelke).

14. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da med strankama tega individualnega delovnega spora ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi in ni obstajalo delovno razmerje, je pravilno zavrnilo zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja in posledično tudi druge zahtevke, ki se navezujejo na obstoj delovnega razmerja (pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ter ugotovitev nezakonitosti odpovedi).

15. Pritožbeno sodišče ostalih pritožbenih navedb ni presojalo, saj za rešitev zadeve niso relevantne. Pritožbeno sodišče namreč presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in v obrazložitvi navede razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa prvi odstavek 360. člena ZPP.

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.