Jedro

Iz podatkov, pridobljenih v ponovnem postopku, sledi, da je bil tožnik dne 27. 5. 2016 pripeljan iz Centra za tujce v Postojni v Azilni dom v Ljubljano ter nastanjen na oddelek za samske moške. Tožena stranka je v sporočilu sodišču navedla še, da tožniku v Azilnem domu gibanje ni omejeno in da se je ukrep omejitve gibanja prenehal izvajati. Da se nahaja v Azilnem domu v Ljubljani in da mu gibanje oziroma prostost od 27. 5. in torej že več kot en mesec, ni več omejena, je potrdil tudi tožnik v svoji izpovedbi na naroku. To pa po presoji sodišča pomeni, da opisane okoliščine, (sedaj) znane v ponovljenem postopku, zlasti ukrepanje tožene stranke, iz katerega je mogoče zaključiti, da ne vidi razloga za tožnikovo pridržanje, ter tožnikovo zadržanje, pretehtajo okoliščine, iz katerih je bil ukrep izrečen ter da znatna nevarnost, da bi tožnik pobegnil in na ta način onemogočil izvedbo postopka predaje v skladu z Uredbo (EU) št. 604/2013, ne obstoji.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-743/2016/16 (1313-07) z dne 22. 4. 2016 se odpravi.

Obrazložitev

1. Pristojno Ministrstvo je z izpodbijanim sklepom izreklo: 1. da se tožnika - prosilca za mednarodno zaščito pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 in 2. da se tožnik pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 29. 3. 2016 od 12:40 ure za najdlje tri mesece z možnostjo podaljšanja še za en mesec.

2. Naslovno sodišče je s sodbo I U 644/2016-18 z dne 3. 5. 2016 izpodbijani sklep spoznalo za zakonit in pravilen ter tožnikovo tožbo, s katero je zahteval odpravo izpodbijanega sklepa, vključno z zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Na podlagi zbranih podatkov je namreč presodilo, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil pred koncem postopka predaje Hrvaški (kot državi, kjer je že pred prihodom v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito in ki je njegov sprejem potrdila) ter da je njegova namestitev v Center za tujce ustrezna.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom I Up 157/2016 z dne 22. 6. 2016 tožnikovi pritožbi zoper omenjeno sodbo naslovnega sodišča ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo istemu sodišču, da opravi nov postopek. V razlogih sklepa ugotavlja, da presoja pravilnosti ocene o tožnikovi begosumnosti ne temelji na predpisani pravni podlagi (Uredbi oziroma Zakonu o tujcih) ter da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava v tem pogledu, to je v pogledu tožnikove begosumnosti, nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Za utemeljenega pa je spoznalo tudi pritožbeni ugovor v zvezi z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa ter v tej zvezi naložilo naslovnemu sodišču, da napačno odločitev Ministrstva, ki jo vsebuje omenjena 2. točka izreka, odpravi oziroma popravi.

4. Sodišče je v ponovnem postopku opravilo glavno obravnavo, na kateri je ponovno vpogledalo upravne spise in zaslišalo tožnika. Tožena stranka je na poziv sodišča podala izjavo, medtem ko na narok, kljub temu, da je bila pravilno vabljena, ni pristopila.

5. Tožba je utemeljena.

6. Okoliščine, na katerih pristojno Ministrstvo v izpodbijanem sklepu temelji svoj zaključek o tožnikovi begosumnosti, ostajajo tudi v ponovnem postopku nespremenjene. Tako iz uradnih podatkov, ki so v spisih, sledi, da tožnik na Hrvaškem ni počakal na končno odločitev o prošnji za mednarodno zaščito, temveč je tamkajšnji azilni dom zapustil pred končanjem postopka, ter da je za azil v Sloveniji zaprosil šele po tem, ko je bil po nelegalnem prehodu meje prijet s strani slovenske policije. Iz spisov in iz tožnikovega zaslišanja na naroku tudi sledi, da je bila in je še vedno njegova ciljna država Francija. Še vedno so torej podane okoliščine, ki kažejo na tožnikovo begosumnost in ki po presoji sodišča sledijo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ iz 68. člena Zakona o tujcih. Kolikor gre za tožnikov odhod iz Hrvaške pred končanjem postopka mednarodne zaščite, le-ta ustreza kriteriju iz 5. alineje prvega odstavka (nesodelovanje v postopku), ki se po stališču, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi I Up 26/2016 (12. odstavek, skupaj z opombo 7) nanaša na nesodelovanje v postopku mednarodne zaščite pred vsemi organi članic EU in ne le pred organi RS, tožnikov nedovoljen prehod slovensko-hrvaške meje pa milejšemu kriteriju iz 1. alineje omenjenega člena (nedovoljen vstop tujca v Slovenijo).

7. Vendar pa obenem iz podatkov, pridobljenih v ponovnem postopku, sledi, da je bil tožnik dne 27. 5. 2016 pripeljan iz Centra za tujce v Postojni v Azilni dom v Ljubljano ter nastanjen na oddelek za samske moške. Tožena stranka je v sporočilu sodišču navedla še, da tožniku v Azilnem domu gibanje ni omejeno in da se je ukrep omejitve gibanja prenehal izvajati. Da se nahaja v Azilnem domu v Ljubljani in da mu gibanje oziroma prostost od 27. 5. in torej že več kot en mesec, ni več omejena, je potrdil tudi tožnik v svoji izpovedbi na naroku. To pa po presoji sodišča pomeni, da opisane okoliščine, (sedaj) znane v ponovljenem postopku, zlasti ukrepanje tožene stranke, iz katerega je mogoče zaključiti, da ne vidi razloga za tožnikovo pridržanje, ter tožnikovo zadržanje po tem, ko se je izrečeni ukrep prenehal izvajati, pretehtajo okoliščine, iz katerih je bil ukrep izrečen ter da znatna nevarnost, da bi tožnik pobegnil in na ta način onemogočil izvedbo postopka predaje v skladu z Uredbo, ne obstoji. To pa obenem pomeni, da razlog oziroma pogoj za tožnikovo pridržanje iz drugega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013, na katerem temelji izpodbijana odločitev, ni podan in da zato za odrejeni ukrep ni zakonske podlage. Obstaja pa še vedno pravni interes za tožbo, saj, kot pravilno opozarja tožnik v odgovoru na poziv sodišča, čas, za katerega je, sicer nepravilno, odrejeno pridržanje (v 2. točki izpodbijanega sklepa), še ni potekel. 8. Sodišče je zato sledilo tožbenemu predlogu in izpodbijani sklep na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o Upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo.

9. Ni pa podlage za to, da bi sodišče (ponovno) odločalo o tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe, pri kateri tožnik vztraja v ponovljenem postopku. O tej zahtevi je bilo pravnomočno odločeno s sodbo oziroma sklepom I U 644/2016-18 z dne 3. 5. 2016, saj se tožnik zoper sklep ni pritožil in se zato tudi sodba Vrhovnega sodišče, ki je podlaga za tokratno odločitev, na sklep ne nanaša.